Članek
K politiki delavskega razreda 4 – kapitalizem kot parazit

K politiki delavskega razreda 4 – kapitalizem kot parazit

Objavljeno May 17, 2013

Iz moje mladosti mi je ostala v spominu risanka iz serije s preprostim naslovom Gustav. Protagonist je kajpak Gustav, navadni človek srednjih let z okroglim trebuhom in redkimi lasmi, delavec, ki marljivo hodi vsak dan v tovarno in dela, kar pač mora delati, da preživi. Prizor, ki mi je ostal v spominu, je tale. Gustav pride zjutraj v tovarno, za stroj. Priklopi se na stroj, in sicer tako, da cevko, ki je pripeta na njegovo roko, potisne v stroj. Na roki ima majhno pipo. Ko jo obrne, začne teči kri iz njegovega telesa po cevki v stroj, ta pa se zažene. Boljše ponazoritve Marxove ideja, da je kapitalizem vampir, si ni mogoče predstavljati.


Slovenski politiki in ekonomisti bodisi ne vedo, da je kapitalizem vampir, ali pa se do konca sprenevedajo. V obeh primerih je to slabo zanje, slabo pa je tudi za ljudstvo. Nepoznavanju narave kapitalizma se pridružuje še nemoralnost, ki jo prepoznavamo v njihovih neskončnih slavospevih na račun kapitalizma. Ne poznajo ga torej, a ga vseeno hvalijo; morda ga poznajo, toda potem je njihovo sprenevedanje še bolj nemoralno. Kapitalizem je namreč dokazano vampir oziroma parazit, kot je rekla oni dan v Zagrebu Silvia Federici.

Tudi z navadnimi ljudmi ni dosti bolje. V vsakdanjem življenju vidijo predvsem kapitalizem kot izjemno produktivno mašinerijo, zato vidijo dogodke, ki so fajn, vedo pa tudi, da imajo na voljo blagovni fetišizem, zaradi katerega se jim zdi, da ima kapitalizem prijazen obraz. Nemoralnemu sprenevedanju se tako pridružuje počlovečenje neosebne mašinerije, ignoranco in nevednost spremlja evforija fetišizma. Ljudje zato ne vidijo, kaj vse se mora zgoditi, da je kapitalizem tako zelo produktiven. Produktiven namreč ni sam po sebi, temveč zaradi delavcev, kakršen je Gustav.

Kapitalizem torej deluje, če so ljudje nevedni in se sprenevedajo, deluje, če opravijo veliko plačanega in veliko neplačanega dela, s čimer si zagotavljajo obstoj, poleg tega pa še veliko dela na sebi, kot ga imenujejo. To delo zajema vse, kar ponuja ideologija zdravega življenja, psihološko usposabljanje, dizajniranje in redizajniranje sebe, večno vsestransko usposabljanje telesa, duše in duha, izpopolnjevanje in izobraževanje, ki mora trajati vse življenje, karmično diagnostiko in vse drugo. Najbolj absurdno pri tem pa je, da morajo delavci za vse delo na sebi še krepko plačati. Torej niso plačani, ker opravijo delo, temveč morajo opravljati delo in plačati, da ga sploh lahko opravljajo.

Kapitalizem se torej dobesedno napaja iz vira, za katerega skrbijo delavci, ki so pripravljeni trpeti in plačevati za to, da lahko trpijo še naprej in delajo v strahu, da jih bodo zdaj zdaj odpustili z delovnega mesta. Parazitska narava kapitalizma je zato povsem očitna, zato se moramo vprašati, zakaj delavci tega ne vidijo ali pa nočejo videti.

V pomoč nam je lahko koncept o političnem nezavednem, ki ga je prvi razvil Fredric Jameson. Najprej je poudaril, da v občestvih, v katerih živimo, vztrajno nastajajo in se razvijajo magične ali čarobne pripovedi.

Kaj so čarobne pripovedi? Do odgovora vodi že vrsta vsakdanjih propagandnih sporočil in oglasov, prek katerih ljudje drug drugemu prodajajo … Na primer: obstaja neka dobra vila, ki ljudem prodaja seminar na temo kako naj ljudje živijo svoje pravljice.

Obstaja ogromna mašinerija piarovstva, tržnega komuniciranje, propagande, oglasov in reklam, ki spreminja ljudi v bebote, da bi živeli pravljice v čarobnih svetovih, v katerih seveda ni družbenih protislovij, ni kontradikcij, ni sporov in ni konfliktov ali pa so vsaj zlahka rešljivi.

Fredric Jameson pravi takole: ljudje se zavedajo vsakdanjih sporov, konfliktov, celo družbenih nasprotij, antagonizmov in kontradikcij. Njihov spontani odziv na vse to je umik. Preprosto rečeno: ljudje ne marajo sporov, konfliktov, protislovij in podobnega. Kam pa se lahko umaknejo? Odgovor je kajpak na dlani: v magične, čarobne, pravljične svetove, kamor jih vabijo šarlatani in seveda drago zaračunavajo svoje usluge.

V njih se realni spori, konflikti in kontradikcije čarobno razrešijo. Jameson zato dodaja, da ni nikakršno naključje, da so magični ali čarobni svetovi narejeni tako, da so za ljudi privlačni. Na delu je torej posebna estetika, ki je pogosto spektakelska.

V čarobnih svetovih ljudje ne razmišljajo o svetu, kakršen je v resnici, temveč o svetu, kakršnega si želijo. Njihovo razmišljanje je neposredno performativno, saj imajo vtis, da že živijo v svetu, v katerem želijo živeti.

Toda že sama čarobna zgodba o svetu, ki se vselej konča srečno (zato nenehno govorijo o luči na koncu tunela), je polna kontradikcij in notranjih napetosti, ki kažejo, da je realnost v resnici bistveno drugačna.

Magija torej ne more razrešiti kontradikcij realnega sveta, ne more narediti ničesar, da konfliktov in napetosti ne bi bilo več. Pa vendar se ves čas dogaja, da nastajajo nove in nove čarobne zgodbe v svetu, v katerih ljudje vedno znova živijo svoje pravljice, sanje in vse drugo, so srečni, zadovoljni in potolaženi.

Toda v takih svetovih ni ljubezni. Ta je zelo preprosta, danes pa je tudi subverzivna. Ljubezen je namreč strastna, medtem ko so pravljični svetovi zgolj simulirani in dolgočasni. Dobre vile in karmični diagnostiki, ki jim ljudje drago plačujejo za njihove nebuloze, zagovarjajo egoizem, ki je koristen zlasti za kapitalizem. Vsakdo naj torej egoistično skrbi zase, živi naj svoje pravljice, vse skupaj pa bo še naprej nadzorovala gigantska mašinerija in skrbela za to, da se bo denar stekal v žepe tistih, ki jim je blizu manipuliranje s človeškimi dušami.

V takšnih svetovih je ljubezen med dvema čisti presežek, ki ga ne razumejo niti vile niti čarovniki, da o karmičnih diagnostikih niti ne govorim. Nihče od njih namreč ne more narediti ničesar, da bi bilo nasilja na tem žalostnem svetu manj, saj jih to niti ne zanima, ker sledijo denarju.

Čisto nekaj drugega je slediti človeku, sotrpinu. V tem je radikalnost krščanske ljubezni. Jezusov nauk je glede tega povsem jasen: človek, ki zares ljubi drugo človeško bitje, se že s tem odpoveduje denarju, bogastvu, pravljicam in večnosti. Odpoveduje se v imenu ljubezni do bednega, umrljivega, končnega človeškega bitja, ki ima simptome in je hendikepiran in trpi in se stara, guba in mu izpadajo lasje in zobje in vse drugo. Pa ga še vedno strastno ljubi.

Ljubezen je zato čisto nekaj drugega kot prodajanje nasvetov in karmično diagnosticiranje in terapevtiziranje za drag denar. V današnjem svetu, v svetu brez odnosov, v diskurzu kapitalista, je ljubezen travmatična in šokantna, je grozna in strašljiva, saj nima cene, nikoli ne pristane na blagovni fetišizem in je ne zanima dodajanje vrednosti, kopičenje denarja in kar je še podobnih zadev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar