Tudi če ukinemo denarno-denarne posle in glavni motor njegovega kroženja spet postane prodaja izdelkov in storitev, ne rešimo glavne težave, ki jo povzroča denar. Še vedno bi bilo za večino ljudi delo edini vir denarja, denar pa edini vir preživetja, torej delo edini vir preživetja. Delo pa ni naravna danost; s časom in prostorom se izrazito spreminja. Kot takšno ne more zagotavljati ne srednje ne dolgoročne zanesljivosti. Umanjkanje dela oz. nezmožnost ali prenehanje zmožnosti zanj iz takšnih ali drugačnih razlogov bi ljudem še vedno ukinili vir preživetja.

Seveda obstajajo tudi drugi viri preživetja, vendar jih večina ljudi ne zna ali ne more uporabljati. Za samooskrbo s pomočjo lovsko-nabiralniško-obrtnih spretnosti v 'razvitem' svetu ni več usposobljen skoraj nihče. A tudi če bi se zdaj množično usposobili za preživetje v naravi, bi naleteli na nepremostljivo težavo. Ta reč namreč zahteva ogromno divjine, ljudi pa je preveč ne le za divjino, ampak tudi za civilizacijo. Poleg tega 'divjakizem' predpostavlja zmožnost za delo, torej ni rešitev za tiste, ki ne morejo delati.

Drug vir preživetja je premoženje, ki ga oddajaš ali posojaš za obresti. To bi večina ljudi znala početi, vendar ne more, ker nimajo (dovolj) premoženja ali pa po najemu ni zanimanja. Tisti ki imajo dovolj ustreznega premoženja, imajo v njem zanesljiv dolgoročen vir preživetja zase in v večji ali manjši meri tudi za svoje bližnje. Če jim tozadevni prihodki omogočajo nabavljanje dodatnega premoženja, lahko svoj vir preživetja napihnejo do neba …

Tretji vir preživetja je kmetijstvo, ki je nekje vmes. Ima najboljše značilnosti obeh omenjenih (tudi za delo skoraj nezmožni so lahko koristni), slabe pa niso tako izrazite. Z eno izjemo – dostopom do obdelovalne zemlje.

Dolgo sem se spraševal, zakaj ljudje po vsem svetu rinejo s podeželja v mesta, kjer živijo v pločevinasto-stiropornih barakah, živijo pa od beračenja, kraje, kurbanja, brskanja po smeteh in v najboljšem primeru služb v grozljivih razmerah za nikakršno plačilo. A jim ne bi bilo bolje na deželi, kjer bi kmetovali, lovili, nabirali in obrtovali?

Seveda bi jim bilo. Saj bi tudi ostali tam in to počeli, kot so njihovi predniki od prazgodovine dalje, če bi lahko. Vendar ne morejo, ker so jim bogataši zaplenili rodovitno zemljo ali jo z raznoraznimi ukrepi opustošili, njih pa z zvijačami preselili ali zadolžili in ponekod na ta račun zasužnjili.

V Sloveniji mnogi starejši ljudje pomnijo, kako je 'totalitarna' oblast po drugi svetovni vojni takšne bogataše razlastila in njihovo zemljo razdelila revežem. Tem je za dva, tri rodove zagotovila tudi delo in jih – vse do prehoda v 'demokracijo' – iztrgala revščini …

Rast proizvodnje izdelkov in storitev je leta 2008 dosegla svoj vrhunec. Ta vrhunec je bil presežek; izdelali in pokupili, ponudili in koristili smo dosti več, kot potrebujemo. Revež ne potrebuje Gorenjevega pomivalnega stroja in Pipistrelovega ultralahkega letala. Ne bo si dal zravnati rahlo poševnega nosu niti ne bo pogrešal tajske masaže. Najprej potrebuje hrano, obleko, zdravje, streho nad glavo in zagotovilo, da bo vse to imel tudi v prihodnje, potem pa se lahko pogovarja dalje …

Za hrano, obleko, del zdravja (zelišča) in del strehe nad glavo (les, glina, slama) lahko poskrbi kmetijstvo. Slovenska samooskrba s hrano je manj kot polovična. Zelišč se je malodane prepovedano dotikati in vedno manj ljudi si ve z njimi kaj početi. Les izvažamo, glina leži, kjer leži, slama gre v silažo, betonarne pa zastrupljajo okolje. Opuščenih zemljišč in kmetij, zanemarjenih mestnih predelov in gozdnih površin, ki bi bile primerne za kmetijstvo, je dovolj, da bi oskrbeli ne le sebe, ampak še marsikoga drugega.

Kaj če bi gradbeništvo zagnali z obnavljanjem opuščenih kmetij in tistim, ki želijo, dali zemljo! Ne nekih vrtičkov na obrobju mesta, kjer bodo pridelali 80 % zelenjave za lastno rabo, temveč vsakemu vsaj 1 ha, kjer bo pridelal vse zase in še več za druge. Temu bi dodali še semena, nekaj orodja in predvsem znanje … In kmetijstvo bi se pognalo v rast …

In tudi če bi se mu kdaj v prihodnosti kaj zalomilo (poplava, suša, plaz, potres, požar …), bi imeli ljudje z malo sodelovanja vsaj hrano, obleko, zdravje, streho nad glavo in zagotovilo, da bodo vse to imel tudi v prihodnje. Če bi se kaj zalomilo na denarnih trgih, pa bi grah še naprej rastel, kot da se ni zgodilo nič …