Čeprav se zdi, da so minili časi velikih ideologij, kot sta socializem in komunizem, natančna analiza vsakdanjih življenj množic kljub temu pokaže, da je ideologija danes bolj navzoča, kot je bila v preteklosti. Močnejša je zato, ker je bolj prefinjena in je ljudje zlepa ne prepoznajo, saj deluje za njihovimi hrbti.

Freud je pokazal, da ljudje navadno ne verjamemo, da se nam bliža katastrofa, niti tedaj, ko se objektivno in dokazano približuje. Na ravni podatkov ali informacij o njej morda še prikimamo in rečemo, da jih poznamo in da iz njih racionalno sledi sklep, da se nam res približuje katastrofa, toda nekje globoko v sebi tega preprosto ne verjamemo; verjamemo, da se bo vse skupaj že nekako obrnilo drugače. Revolucijo je zato težko izpeljati, saj bi se morali ljudje odreči vsemu, v kar na skrivaj verjamejo, tega pa zlepa ne želijo narediti, saj imajo zlasti preveč občutkov krivde. Celo v analizi lahko traja nekaj let, preden se pacient usposobi za tak preobrat.

Kaj torej ljudje na skrivaj verjamejo in kaj jih zadržuje, da bi se lotili revolucije?

Vzemimo v pretres zgolj preprosto paradoksno idejo, ki jo vsi zelo dobro poznamo. To je ideja permanentne revolucije. Najprej seveda pomislimo na socialistične in komunistična parole iz preteklosti, v kateri še vedo živi JJ, toda permanentna ali nenehna revolucija je veliko bolj značilna za kapitalizem. V najbolj dramatični obliki jo prepoznavamo kot skoraj metafizično izkušnjo, da je v kapitalizmu vse mogoče, da se vse nenehno divje spreminja, da ne obstaja čisto nobena meja, ki je sprememba ne bi mogla doleteti. Lahko na primer najamemo gigantske kredite in si privoščimo dobesedno karkoli, kadarkoli, kjerkoli.

In pri tem ne gre za to, da smo pohlepni, ali za to, da hočemo preveč. Ne, gre za človekovo naravo, za to, kar je v njej že od nekdaj: človek vselej lahko želi še več, kot že ima, ali pa nekaj drugega, kot je to, kar ima. Navidez je taka narava produktivna in učinkovita. Ljudje zato spontano čutijo, kako dober je kapitalizem, ker proizvaja več in več vsega, za vse. Zdi se, da kapitalizmu na tej ravni preprosto ni mogoče očitati ničesar, in ga moramo zgolj ljubiti in hvaliti.

Natanko to pa bi bila največja napaka, ki jo lahko naredimo. Kapitalizem namreč deluje le, če ga večina ljudi pretirano hvali ali pa o njegovem delovanju ne reče nobene. Dokler ljudje molčijo in si mislijo svoje, ideologija deluje, potem, ko o njej javno spregovorijo, pa nič več. Ideologija v osnovi namreč ni nič drugega kot vrsta simbolnih praks, ki jih ljudje lahko razumejo. Ko nastanejo, delujejo, ker jih ljudje lahko razumejo. A če jih lahko razumejo, jih lahko tudi razlagajo, to pa pomeni, da lahko o njih tudi govorijo.

Tu se nenadoma vse ustavi. Ljudje ideološke prakse razumejo, a o njih navadno ne govorijo. Imajo sicer mnenja, ki si jih izmenjujejo, toda o ideoloških praksah v glavnem neposredno ne govorijo. Zakaj torej ne govorijo?

Lahko bi kajpak govorili, saj so govoreča bitja, njihova življenja pa so tudi skoz in skoz prežeta z ideološkimi praksami, ki jih sicer razumejo, saj drugače ne bi delovale. Včasih na primer rečejo, da mora detektiv razmišljati kot zločinec, da mora zlesti v njegovo glavo, če ga hoče razumeti, če želi spoznati logiko njegovega delovanja. Detektiv mora torej misliti kot zločinec, kar pomeni, da bi morali delavci misliti kot kapitalisti.

Toda to še ne bi bilo dovolj za razumevanje ideoloških praks, saj jih kapitalisti prav tako ne razumejo; v resnici so še manj kot delavci motivirani, da bi jih razumeli, kajti zadošča jim, da jih sprejemajo, saj delujejo v njihovo dobro, ki se imenuje profit. Misliti bi morali sam stroj, mašino, ki jo imenujemo kapitalizem, saj njegovo delovanje ubogajo tudi kapitalisti, ki zato niti slučajno niso svobodni.

Kapitalisti torej ne morejo pojasniti kapitalizma; pojasnijo ga lahko le delavci – zlasti ko se otresejo občutkov sramu, krivde in manjvrednosti. Duh komunizma straši po Evropi, pišeta Marx in Engels v Komunističnem manifestu. To pomeni, da ljudje kot duhovna bitja lahko razumejo zapisano.

Delavci lahko razumejo, da je kapitalizem produktiven in zanimiv in vse drugo, lahko pa tudi razumejo, da ima nujno hrbtno plat, ki je militantna ideologija. Osnovna funkcija ideologije je namreč ta, da delavci naivno verjamejo, da je kapitalizem res tak, kot se jim prikazuje. Neposredno to sicer ni laž, je pa zabloda, v katero danes verjamejo že rosno mladi ljudje, kar dokazuje moč indoktrinacije.

Ideologija je zato vsepovsod, saj tudi mora biti. Je kot matrica, o kateri Neu razlaga Morfej. In pri tem je ključno natanko to, kar izvemo v Matrici: ljudi morajo odklopiti od matrice dovolj zgodaj, drugače so dokončno izgubljeni.

Freud se s tem povsem strinja. Dolga leta potopljenosti v ideološki stroj tako spremenijo človeka, da ta preprosto ni več sposoben izstopiti iz okvirov in misliti drugače, kot je navajen, ker se preprosto boji. Prav v tem smislu pride do polnega izraza krilatica, da svet stoji na mladih.

Šele mladi bodo zares razumeli, kaj pomeni kapitalizem kot ideologija, kajti starcem ni več pomoči. Ko govorimo o novem načinu razmišljanja o svetu in delovanja v njem, mislimo zlasti na mlade, ki pa so tudi že okuženi in omamljeni z obljubljenim kapitalističnim uspehom, zato časa ni veliko, saj je indoktrinacija kakor kuga.

Mladi bodo morda kljub temu vnovič dojeli, kar so vedeli že Stari: ključne so ideje, ključno je znanje, ključna je modrost. Na poseben način to ve tudi kapitalizem, zato izkorišča ideje in znanje, kar mu seveda pomaga ideološko vplivati na ljudi, da mu še bolj verjamejo, saj je vedno korak pred njimi.

Produktiven spopad s kapitalizmom je zato možen le, če smo korak pred njim, če imamo v rokah boljše ideje, kot jih ima sam, kar preprosto pomeni, da se moramo ukvarjati s teorijo bolj kot kadarkoli prej. Zlasti pa je pomembno, da se znebimo občutkov krivde.

Prav teorija nam pove, da v kapitalizmu ne gre za razlike med revnimi in bogatimi, močnimi in šibkimi, saj je bilo vselej tako, da so v družbah živeli ti in oni. Ljudje zlahka sprejemajo razlike in živijo z njimi, toda čisto nekaj drugega je izkoriščanje, ustvarjanje dolgov in nalaganje krivde.

Za izkoriščanje ljudi preprosto ne moremo reči, da je nekaj nevtralnega, zato ne moremo biti nevtralni do njega in skomigniti z rameni, češ da se je verjetno dogajalo vedno in v vseh družbah.

Izkoriščanje ljudi je tesno prepleteno z idejo pravičnosti, ta pa z idejo krivde, svobode in etike. Tu ni več šale. Ljudje ne morejo sprejeti izkoriščanja, ker je nepravično. In ne bi bilo prav, da bi ga.

Ideje nam tako povedo, da moramo nujno reči Ne taki Evropi, kot jo poznamo danes, in kapitalizmu nasploh. Pri tem nas mora voditi ideja komunizma kot skupnega življenja ljudi, ki ne pozna izkoriščanja, dolgov in prelaganja krivde za krize na ljudi. Danes se to na žalost dogaja, zato je vse več ljudi v depresiji, kar pomeni, da posamezniki tiho trpijo vsak zase in varčujejo, to pa je voda na kapitalistični mlin.

Prav zaradi trpljenja morajo ljudje govoriti. Natanko zato potrebujemo javno rabo uma. Vse to je zelo preprosto. Kriza, v kateri živimo, namreč ni kriza vrednot in prevelikega dolga in podobnih jajc, temveč je kriza sistema, ki se je zlomil in se ne more več reproducirati, zato skuša dolgove prenesti na posameznike.

To mu na žalost uspeva, kajti v posameznikih deluje nadjaz, zaradi katerega imajo občutke krivde, da so morda res preveč zapravljali, zato se sedaj kesajo in ubogajo in posipajo s pepelom in zategujejo pasove in obljubljajo, da bodo pridni. Psihoanalitična spoznanja so nam zato v veliko pomoč.

Posamezniki namreč ne bi smeli odplačevati dolgov, ki niso njihovi. Ne bi smeli pristati na ideje, da so krivi za krizo, ker nimajo dovolj vrednot, ker so preveč zapravljali in živeli čez meje. Take razlage kratko malo ne bi smeli sprejeti. Ne bi smeli sprejeti logike dolga in krivde, ne bi smeli obljubljati svojim gospodarjem, da bodo pridni, da bodo vrnili dolgove in se znebili občutkov krivde, ki jih imajo, saj se jih ne bodo nikoli znebili, kajti občutki krivde se lahko vlečejo v neskončnost, kot je pokazal Freud.

Občutkov krivde se ne znebiš tako, da obljubljaš gospodarju, da boš priden, temveč tako, da ga pošlješ k vragu in preprosto nehaš verjeti, da si kriv.