Zdaj ko so se izpeli prvi trzaji uporništva proti novi družbeni ureditvi trajne krize in ko se še včeraj upanje vzbujajoče vstajniške zahteve počasi pogrezajo v močvirje zadrege in pozabe, lahko ugotovimo le, da se je zgodilo to, kar se v tej naši mladi državi na koncu vedno zgodi. Vse je ostalo v družini.

To je podobno kot pri prvih pubertetniških poskusih odraščanja: dokler bomo živeli pod to streho in skrbništvom disfunkcionalne elite, ki je trenutno pač edina, ki jo imamo, se bomo morali ravnati po njihovih pravilih, če nam je to všeč ali ne. Očitno moramo kot narod vmes še odrasti in zdi se, da mora do spoznanja, da je to dejansko tudi naša družina in da bomo vedno soodgovorni za življenje v njej, preteči še nekaj časa.
Ob prvih protestih v Mariboru in kasneje, pred parlamentom, nas je za nekaj časa preplavil optimizem, saj je vsaj del ljudstva očitno spoznal, da stvari pri nas res ne gredo več tako naprej in da moramo tako ali drugače nekaj ukreniti sami, brez kakršnegakoli pokroviteljstva. Protestirali smo proti zgrešenosti sistema, v katerem ob pomanjkanju razvojne vizije in sistemske urejenosti cvetita korupcija in plenjenje, a to, logično, samo po sebi ni prineslo rešitve. Prvi koraki so bili storjeni, zdaj pa je prišlo do obdobja utrujenosti, ko veliko beremo o apatiji in o tem, da so bili upi že ves čas itak prazni, ljudje, v katere smo jih polagali, pa že v izhodišču napačni. Pri tem pozabljamo, da je bilo že 20.000 ljudi na Kongresnem trgu dovolj, da se je Janševa vlada naposled morala umakniti. Si predstavljamo kaj bi bilo, če se nekoč (naslednjič?) zbere tam 100.000 ljudi?

Medtem življenje teče naprej, politiki se trenutno v glavnem strinjajo o nujnosti takšnega ali drugačnega vpisa zlatega fiskalnega pravila sem ali tja, saj naj bi bilo to nujno potrebno zagotovilo, da se država ne bo čezmerno zadolževala. Hkrati ti isti politiki pravkar čezmerno zadolžujejo državo, nam pa predpisujejo novo zategovanje pasu, ki ob vseh rezih v to, kar nam je bilo še včeraj samoumevno in se je zdelo, da nam pač pripada, verjetno ne bi zadostovalo niti za poplačilo obresti. Zdi se kot da se ne zavedajo, da brez obrata k oživitvi gospodarstva in k ponovnemu služenju denarja ne bo prihodkov in da s tem, ko še naprej prepuščajo vse skupaj plenilskim omrežjem, režejo tudi vejo na kateri sedimo vsi, tudi oni sami. Seveda pa je to vse logično in pričakovano, politična kasta s takšnim zaledjem kot ga ima dejansko slovenska od osamosvojitve naprej in v bistvu že iz časov pred njo, niti ne bi mogla ravnati drugače.

Z njihovega stališča, ki je povsem življenjsko in razumljivo, če na svet pač pogledamo skozi njihove oči, je tako po eni strani treba, dokler ostajajo na oblasti, ohraniti čim več statusa quo, po drugi pa vedo, da je njihova naloga v tem trenutku pripraviti teren za spremembe, ki so, zaradi finančne nevzdržnosti sedanjega stanja, seveda nujne. Kot takšni družbi, kakršno smo si ustvarili, nam bo še naprej zmanjkovalo virov za preživetje vseh, ki v njej živimo, a nekako bodo reformirali družbena razmerja in nagnili tehtnico še izraziteje v trajno korist privilegiranih slojev in spet bo vse skupaj lepo ostalo v družini.

Živimo v časih zaostrenih odnosov, ko je gospodarske rasti vse manj, a je prav ona merilo, ki določa razliko med globalnimi plenilci in plenom. V tak svet smo vstopili kot skrajno nemobilna družba, v kateri že zadnjih par generacij živi na račun preteklih pridobitev svojih staršev. Verjetno, če na svet pogledamo skozi njihove oči, razvoj, podjetnost, iznajdljivost in zmožnost postaviti se zase in povedati svoje mnenje doslej niso bile posebej nujne zadeve in tako se je naša družba tudi usmerila. Vendar pa za mlajšo generacijo to velja vse manj. Tako kot se počasi izčrpava število služb, ki jih je še mogoče dobiti preko zvez in poznanstev (ker se drugače itak skoraj ne da več priti do dela), se zmanjšuje tudi njihova možnost, da bi v tej državi živeli človeka dostojno življenje.

Živimo torej v družbi, katere prihodnost bo vse bolj krojil generacijski prepad. Ob gospodarstvu, ki bo živelo vse manj, če se bo nadaljeval trend, kateremu smo priča, bomo že kmalu izčrpali svoje zaloge. Generacije ljudi, ki so si življenja ustvarili v predimenzioniranih hišah svojih staršev, zgrajenih še v socializmu, pod pokroviteljstvom tastov in tašč, tega morda še ne občutijo docela akutno, a za vse ostale je krasni novi svet že tukaj. Priložnosti, ki jih z nekaj iznajdljivosti zdaj še lahko izkoristimo, bodo sčasoma zamujene. In kaj nam bodo takrat dejali politiki? Nič bistveno drugačnega kot zdaj, saj se zanje v resnici ne bo spremenilo prav veliko. Vse pač ostane v družini.