Iz Bruslja nam skoraj vsak dan sporočijo, kako slabo je z nami, kako slabo nam gre in kako slabo nam bo šele šlo v prihodnje, če ne bomo bolj pridni & podjetni & neoliberalni. Nekateri ekonomski kazalci so sicer dobri, toda številni drugi so slabi, zato se moramo podvizati, dodajajo. JJ se z njimi povsem strinja in ugotavlja, da je Slovenija še vedno sredi rdečega morja. Vidi kajpak to, kar hoče videti, ne vidi pa tega, kar je očitno, kar je vsekakor simptomatično, pa tudi nevarno za vso državo. Kako demokratična je namreč stranka (SDS), če jo že dvajset let vodi isti človek, ki obenem trdi, da ne bodo nikoli popustili? Nekoč je na teh istih tleh en sam človek vodil partijo vse življenje in trdil, da ne bo nikoli skrenil z začrtane poti, JJ pa pravi, da je bil avtoritaren voditelj. Hm.

Gledanje televizije in spremljanje medijev je v teh dneh zato lahko zelo poučno, če znamo razmišljati onkraj tega, kar nam ponujajo. Poleg cenene zabave nam namreč ponujajo še žargon, novorek in klišeje. Toda vse to je treba slišati, da bi ugotovili, kaj nam v resnici ponujajo. Danes moramo biti analitični, kot je bil analitičen Freud, drugače ne bomo opazili, v kako avtoritarnem svetu živimo.

Rečeno je torej bilo, da bo Freud vse bolj aktualen. Tak bo ravno zato, ker nam je potisnil v roke močna teoretska orodja, s katerimi lahko mislimo človekovo vedenje v kapitalističnem svetu. Že v tem trenutku je izjemno pomembno, da razumemo, kako delujejo avtoritete in zakaj jih ljudje še vedno v glavnem ubogajo, čeprav je apokalipsa pred vrati. Kako je torej mogoče, da ljudje tako dolgo časa prenašajo očitno nore poskuse avtoritet, da bi rešile kapitalizem na njihov račun?

Spregovoril sem že o ključnem konceptu, ki nam neposredno pomaga odgovoriti na zastavljeno vprašanje – to je koncept fantazme ali imaginarnega scenarija. Toda zgodbe s tem še ni konec.

Zgodba se nadaljuje s konceptom, s katerim mislimo moralno ravnanje ljudi. Ne gre torej zgolj za fantazme in za načine, kako ljudje vedno znova slabo razumejo oziroma razlagajo realnost in to, kar se dogaja v njej, temveč tudi za načine njihovega vedenja. JJ prav o tem navadno veliko pove.

Moralna razsežnost vedenja ljudi je morda celo pomembnejša v časih, v katerih pripadniki elit sekajo po ljudeh, režejo in jemljejo vse, kar je mogoče vzeti. Ljudje se namreč v glavnem sploh ne upirajo, temveč sklonjenih glav čakajo na rablja, da zamahne s helebardo. Kako je mogoče, da se ljudje ne upirajo, ko tolčejo po njih in jim jemljejo denar?

Grški politični teoretik Yannis Stavrakakis je nedavno dobro artikuliral glavno koordinato sodobnega boja med ljudmi, ki se ga večina preprosto ne zaveda, zato jo je dobro komentirati, saj nam pomaga misliti odgovor na zastavljeno vprašanje.

Boj namreč poteka med pripadniki elit, ki se prikazujejo navadnim ljudem kot inteligentni, dobro izobraženi, odgovorni, racionalni in moralni. Ljudem vsak dan ponujajo argumente, s katerimi navidezno razlagajo krizo, ponujajo pa tudi nasvete, kako se izkopati iz nje.

Na drugi strani je preplašena množica, ki je neodgovorna (preveč je zapravljala), premalo inteligentna, izobražena in moralna, zato potrebuje nasvete in argumente onih prvih. Torej je povsem očitno, da danes potekata dva boja. Prvi je boj za kapitalizem, ki ga je treba rešiti za vsako ceno, drugi je boj za novo urejenost sveta, v katerem bodo inteligentne, odgovorne in moralne elite še bolj kot doslej vladale neinteligentnim, neodgovornim in nemoralnim množicam.

Ljudje ne smejo postati močni, njihove eksistence morajo ostajati šibke. Tako je temeljno vodilo obeh spopadov, ki danes potekata na tem planetu. Ne sme se zgoditi socializem, ne sme se zgoditi komunizem. Množice je treba na nove načine podjarmiti in jih prisiliti, da bodo sprejele nove oblike subjektivnosti in si zamišljale življenje, kot ga določa novorek, tega pa tudi iskreno želele živeti.

Fiskalna konsolidacija (le kje pobirajo tako odurne izraze?) in tekmovalnost sta nujni koordinati prihodnjega življenja množic. Kaj to pomeni?

Ne pomeni ničesar drugega kot novo podrejanje ljudi, ki morajo imeti še več občutkov krivde, sramu in manjvrednosti, kot jih že imajo. Množice morajo biti namreč popolnoma pohlevne in podrejene. Živeti morajo skromno in celo asketsko.

Zategovanje pasov je torej izraz iz zakladnice moralne filozofije, pomeni pa, da je treba grešne ljudi, nagnjene k lenobi, zapravljanju in pretiravanju, ukrotiti in jim pokazati, kje je njihovo mesto v novem svetovnem redu.

Ali drugače rečeno: ljudje so grešni, nemoralni in tudi sicer pokvarjeni, zato potrebujejo posebno palico. Besednjak je, česar ni težko ugotoviti, srednjeveški: ljudje niso sposobni za moralno vedenje in vrednote, zato jim je treba pokazati s trdo roko, kaj so vrednote in kako je treba živeti v skromnosti in askezi.

Treba je torej varčevati, kot so varčevali v začetnem obdobju kapitalizma, ki ga seveda nikoli ne bi bilo brez katoliške korporacije in njenih praks, ki sta jih tako natančno raziskovala Weber in Foucault, pa ne le onadva.

Moralno, krepostno, skromno in ponižno vedenje bo torej nagrajeno. Poslušajte natančno novorek, pa boste takoj prepoznali to rdečo nit.

Trojka, ki bo prikorakala v Slovenijo še pred koncem leta, bo nadzorovala vedenje Slovencev in Slovenk in ugotavljala, ali so dovolj pridni, marljivi, ubogljivi in vse drugo. Vse skupaj je izjemno preprosto: kdor ne bo priden in ne bo kazal ustreznega interesa, bo kaznovan. Tako starši kaznujejo poredne otroke.

Ljudi je treba tudi šokirati. To je nadaljnji element novega discipliniranja lenih, neumnih in neodgovornih ljudi, ki premalo delajo in preveč zapravljajo, radi pa bi imeli še pravice in ugodnosti in počitnice in zastonj šolstvo, zdravstvo, socialo in tako naprej.

Odrešeni bodo samo tisti, ki bodo ubogali in pridno dodajali vrednost, se vedli proaktivno, tekmovali z drugimi, težili k uspehu, sledili svojim interesom, tvegali in se usposabljali na vseh področjih življenja. Dobili bodo vstopnico za raj, elitni klub na Zemlji, vrinili se bodo lahko med izbrance.

Kdor ne bo trdo delal, se moralno preobrazil in spokoril, ga kajpak čaka pekel. To je povsem jasno, kajti kapitalistično krizo v najboljšem sistemu, kar jih je mogoče misliti, povzročajo gnila jabolka, ki so se znašla med dobrimi jabolki. Sklep je povsem jasen: bolj kompetentni ljudje vladajo manj kompetentnim, jim kažejo pot, jih usmerjajo, dajejo jim nasvete, obenem pa jih držijo na kratko, kajti manj kompetentni ljudje sploh ne morejo živeti neodvisno, samostojno, zato morajo biti na uzdi, ki jo trdo držijo v rokah oni, ki so pač zgoraj.

Zgodba je torej povsem preprosta: ekonomsko vedenje ljudi mora biti podrejeno ekonomskim zahtevam, ki prek nadjaza ljudi krotijo njihovo nagnjenost k lenobi, grešnosti in nemoralnemu vedenju. Toda zadeva je nekoliko paradoksna, zato moramo na koncu povedati še tole.

Ljudje morajo biti danes podrejeni drugačnemu nadjazu kot pred stotimi leti. Danes namreč ne živimo v družbah, v katerih bi bili ljudje podrejeni prepovedim, temveč v družbah, v katerih smo podrejeni zahtevam po uživanju.

Danes je torej treba uživati, le da mora biti užitek strogo nadzorovan; taka je narava omenjene palice. Torej: uživajte tako, kot je treba!

Zakaj torej ljudje ubogajo avtoritete? Ker jim obljubljajo še več užitka. Užitek danes ni le stvar vsakega posameznika, temveč je tudi družbena nuja, zato posamezniki pritiskajo drug na drugega in tekmujejo za vstopnice v raj, obenem pa asketsko uživajo na predpisane načine, kolikor je sploh v njihovi moči. Apokalipsa je kljub temu neizogibna.