Končno se počasi približujemo koncu. Ukazi od zgoraj so namreč ostri, jasni in enoznačni, nobene hlinjene prijaznosti ni več, trgi bodo počasi postali ne le nestrpni, ampak kar besni, nepopustljivo bodo terjali svoje. Karte so namreč že davno razdeljene; če kdo misli drugače, je neverjetno naiven. Katastrofa, ki se nezadržno bliža, je zelo preprosta: nobenega sprenevedanja ne bo več, nobenega slepomišenja, nobenih metafor in milozvočnih besed ne bo. To je namreč prava katastrofa. Ne gre za to, da se bo svet zrušil, da ga bo poplavilo divje vodovje, da se bo zemlja na široko odprla in nas vse brez razlike pogoltnila. Ne, katastrofa ni nič drugega kot trenutek, ko se empirično celo ne zgodi čisto nič, saj zgolj padejo zavese in se pokaže, kdo je kdo, kaj kdo zares misli in hoče, kaj resnično zastopa onkraj novoreka, propagande, klišejev in žargona. Katastrofa pomeni, da ni več koraka nazaj, da ni več mogoč cinizem, da je ironija nemočna, da igra ne poteka po več vzporednih tirih sočasno, temveč zgolj po enem samem. Ali drugače rečeno: katastrofa je prelomni čas, ko doživimo osvobajajočo resnico sveta, ki je ta, da je vse že odločeno, ljudje pa se vedejo, kot da so svobodni, čeprav vedo, da niso. Vse to se na primer nujno zgodi v vsaki resni analizi in pacienti to zelo dobro vedo.

Ne vedo pa uglajeni politiki, ne vedo gostobesedni nosilci neoliberalnega novoreka, ne vedo bogati kapitalisti. Prav tako katastrofo zato potrebujemo. Ne smemo se je bati, ampak jo moramo dobesedno želeti. Zgoditi se mora čim hitreje, kajti šele potem bo mogoče na nov način graditi boljši svet, na novo zmešati nove karte in jih razdeliti.

Veselimo se katastrofe, ker nam ne bo več treba poslušati neskončnih in že do absurdnosti zlizanih zgodbic o črnih tunelih in svetlih lučeh, ki bojda svetijo tam na oni strani, o brezmejnem reševanju kapitalizma in grotesknem poganjanju gospodarstva in dokapitaliziranju bank in ubogih kapitalistih, ki ne morejo spati, ker trpijo zaradi premajhnih profitov in predrage delovne sile. Ko se približuje apokalipsa, se namreč dramatično zmanjša razdalja do realnosti, zato se ne moremo več sprenevedati, kot se danes sprenevedajo evropski politiki, bankirji, menedžerji in drugi, ki so bogati in jim je nadvse udobno in pridigajo navadnim ljudem, kako je absolutno nujno, da prav oni zategujejo pas, živijo skromno in si odtegujejo od ust.

Ko bodo zavese dokončno padle, bo vsem ljudem kristalno jasno, v kako norem svetu živimo. Živimo namreč v svetu, v katerem se morajo nekateri vedno znova nečemu odpovedovati, da imajo drugi, pripadniki elit, vedno več, ker hočejo imeti vse. Taka je preprosta resnica sveta, ki pa še ni dosegla ušes vseh ljudi, zato dobesedno potrebujemo apokalipso. Ko ta nastopi, kratko malo ne moremo imeti več različnih mnenj o realnosti, ne moremo je opazovati vsak iz svojega varnega zornega kota, ne moremo imeti veliko spontanih teorij o njej in se sami sebi čuditi, kako izjemno pametni smo.

Freud bo takrat vnovič zelo aktualen, kajti prav on je pokazal, da človek ne more imeti neposrednega dostopa do realnosti, kakršna je zares, neodvisno od njega. Svet v svoji eksistenci nikoli ne more biti neodvisen od nas; vselej je za nas in zaradi nas. V nekem čudnem smislu ga zares ustvarjamo, čeprav je vselej že tam.

Ali drugače povedano: ljudje vselej verjamejo v to ali ono fantazmo, kakšen je svet, kakšen bi bil, če njih ne bi bilo, ali kakšen je bil svet, preden so se pojavili. Natanko to fantazmo, pravi Freud, moramo prekoračiti in sesuti, če hočemo razumeti realnost oziroma svet v njegovi eksistenci, ki je vselej posredovana z iluzijami.

V tej perspektivi lahko zares mislimo komunizem kot skupno življenje ljudi na planetu, ki je tako, da ima resnično vsakdo možnost, da živi …

… Da živi kaj? Odgovor na to vprašanje ponuja Freud in je zares radikalen, kajti prav oče psihoanalize je vedel, kako nevarno je lahko slediti svojim sanjam ali delati to, kar človek zares nekje globoko v sebi želi (Hitler je na primer delal oboje). Samo pomislite, kako tehnoznanstveno je posredovan naš svet, kako naspidirani smo, da bi bili čim boljši, da bi uspeli, da bi premagali druge ljudi, jih prehiteli in podobno. Freudov ideal medčloveških odnosov je povsem drugačen in je neprimerno boljši.

Freud je namreč vedel, da ima vsak človek nujno vsaj en simptom, zato ga sploh ni zanimalo zdravo življenje kot normalnost, rešena vsake patološkosti, s katerim smo obsedeni danes. Kot zdravnik je seveda vedel, kaj so bolezni in kaj pomeni njihova odsotnost, toda to nima nobene resne zveze z razumevanjem človeških eksistenc.

Eksistenca je namreč v radikalnem smislu vselej hendikepirana, nepopolna, kar preprosto pomeni, da je odprta. Toda odprtost ne pomeni, da jo s tehnoznanstvenimi postopki in sredstvi popravljamo in izpopolnjujemo, da bi bila končno popolna, kot to delamo v kapitalističnem svetu, kjer nas nenehno priganjajo, naj dodajamo vrednost in tekmujemo in uspevamo in se izobražujemo in razvijamo in vse drugo. Natanko to je fantazma, ki jo moramo prekoračiti. Komunizem je zato skupno življenje ljudi, ki vsakomur omogoča, da živi v svojimi simptomi, ne da bi moral imeti zaradi tega slabo vest, občutke krivde ali občutke manjvrednosti! V takem svetu ni razlikovanja med normalnimi in nenormalnimi, ker je vsakdo v nekem smislu nenormalen. Vsakdo ima vsaj en simptom, s katerim pa je mogoče živeti. Vsakdo je vsaj malo nor in s svojo norostjo lahko živi. To je ultimativni preskus vsakega spoštovanja drugačnosti drugega človeka.

In edini kriterij, ki v takem svetu preprečuje širjenje norosti, kot jo je širil Hitler, ko je sledil svojim sanjam in globokim željam, je zmožnost človeškega bitja za ljubezen do drugega in zmožnost za kreativno delo, zato lahko tvegamo definicijo komunizma, o katerem bomo še veliko več govorili po apokalipsi: komunizem je skupno življenje norih ljudi, ki so zmožni za ljubezen do drugega in za kreativno delo.

Apokalipsa je torej neizbežna. Kaj sledi? Manjšina na čelu z ljubljenim voditeljem, ki ji pokaže povsem novo, komunistično pot, nagovori ljudstvo, ljudje pa spoznajo, da manjšina govori za njih, tako kot vidimo v drugem delu serije z naslovom Zamolčana zgodovina ZDA, ki jo je režiral Oliver Stone (2012), kje je jasno pokazano, kaj je v določenem trenutku dosegel podpredsednik ZDA, Henry A. Wallace.