Začetna definicija in dve opombi:

Definicija: Filozofija je umetnost ustvarjanja konceptov ali perspektiv ali možnosti za življenje.

1. opomba: Kot takšna je filozofija neločljiva od svobodne javne rabe uma.

2. opomba: Filozofija je uporniška sama po sebi, saj je ni mogoče uporabiti za izvajanje oblastnih praks – s slednjimi je filozofija nujno v navzkrižju.

Tole je prvi iz serije zapisov, v katerih bomo poskušali premisliti zgoraj zapisano in ki ima tudi podnaslov:

Filozofska refleksija o reklu »gotovo je«

Izjava »gotovo je« lepo izrazi neko držo, ki je (tudi) za današnji čas izjemnega pomena. Na prvi pogled zveni morda nekoliko nenavadno in ob njej se zastavlja vprašanje, na kaj se ta izjava pravzaprav nanaša. Kaj je tisto, kar naj bi bilo »gotovo«? Če bi bili vulgarni empiristi, bi morda hiteli ugotavljati, ali je to, kar naj bi bilo zatrjeno z izjavo, nekaj dejanskega – in kolikor bi ugotovili, da temu ni tako: ko bi videli, da je nek politik, za katerega je bilo rečeno, da je že gotov, še vedno varno v sedlu (ali pa bi se ta vsaj vedel tako), bi ugovarjali tistim, ki so to izjavo izrekli, češ da se motijo. Toda obstaja še drugačen način razumevanja te iste izjave. V skladu s takšnim razumevanjem se izjava »gotovo je« ne nanaša na neko domnevno empirično stanje stvari, saj je predmet njenega zanimanja nekaj čisto drugega. Pomeni neko naznanilo, veselo novico, obet ali čisti dogodek. Presežek nad vsakim domnevnim stanjem stvari in ugotavljanjem, kaj naj bi temu ustrezalo in kaj ne. Naznanilo je tudi tole: zgodil se je nek premik v načinu razmišljanja, miselni prehod.

Nekaj takšnega se zgodi tudi v Platonovi alegoriji. Ko človek zapusti okove in se napoti proti sončni svetlobi, ki simbolizira spoznanje (in drugačen način življenja, ki je spoznavanju vzporeden), bi lahko rekel isto: »Gotovo je: nekaj se je končalo.« Logično nadaljevanje je zato tole: če se je nekaj končalo, potem se lahko nekaj drugega začne. Platon je bil jasen: osvoboditvi iz okovov ne sledi neskončna zabava ali rajanje, takrat se namreč šele začne resno (miselno ali intelektualno) delo. Natanko ujetnik je bil tisti, ki je bil prepričan v to, da je smisel življenja bolščanje v bleščeče podobe in žuriranje brez meja. Ko je bil človek v okovih, mu je bilo v resnici precej udobno. Ni mu bilo treba ukvarjati se s problemi (vsaj verjel je, da je temu tako), ki niso neposredno del njegove zasebnosti, če je le ubogal in bil priden, so za vse ostalo poskrbeli drugi. Nenadoma pa je vse drugače. Osvobojenec se odloči in hoče stvari vzeti v svoje roke, kot se reče. Noče biti več zgolj pasiven opazovalec dogajanja in bebavih spektaklov, ki jih prirejajo zanj in ga dnevno pitajo z njimi (da bi bil priden in tiho). Ker je človeško bitje, je sam zmožen misliti in se odločati na podlagi lastnih idej – pridobitev te zavesti je ključnega pomena za vsak proces osvobajanja ali emancipacije kot boja za pripoznanje človekovega dostojanstva.

Ta moment je upodobljen še v eni znameniti prispodobi iz zgodovine filozofije. V zgodbi o treh preobrazbah je Friedrich Nietzsche razmišljal o prehodih, skozi katere gre človek kot bitje duha. V nekem trenutku se zgodi preobrazba iz dveh načinov bivanja, ki ju simbolizirata kamela in lev. Kamela je tista, ki posebej dobro prenaša bremena, ki ji jo nalagajo drugi. Pusti se obremeniti in v tem, koliko lahko prenese, vidi celo svojo vrlino. Njen način bivanja je sprijaznjenost s tem, kar domnevno je. »Če tako hočejo drugi, kaj naj jaz, uboga para nasproti njim?« (ki so v njenih očeh vselej boljši, pametnejši, nadarjenejši, uspešnejši, srečnejši ipd.). Kamela deluje tako, kot da nima svoje volje. Zato je potrebna preobrazba duha. Lev je zaradi tega ta, ki prekine z mišljenjem kamele in se odloči za silovit upor. »Jaz hočem – odločil sem se in pri tem bom vztrajal!« Njegov »NE« kot gesta upora je kreativno dejanje. Pridobljena pa je tudi neka nova zavest. Nekaj je od tistega trenutka dalje mogoče (kar se še malo pred tem ni zdelo takšno). V delovanju leva je utelešen srd in prekinitev s potrpežljivostjo ali vdanim prenašanjem razmerij moči, s čemer se začne vsak upor zoper gospostvo.

Nietzsche pa nadaljuje. Potrebna je še ena, zadnja preobrazba. Šele z njo se bo proces preobražanja dovršil in duh bo dosegel svoj smoter ali telos. Kar levu še manjka, je nekaj, kar Nietzsche opiše s podobo otroka. Nedolžnost je tista lastnost duha, ki jo ta pridobi šele z zadnjo preobrazbo. Nedolžnost ni isto kot nevednost (kot je pogosto mnenje: otroci naj bi bili nedolžni, ker še ne poznajo tistih človekovih plati, ki naj bi pričale o zlu ali moralni izprijenosti). Nedolžnost otroka, pravi filozof, je njegova zmožnost kreativnega delovanja, ki je tudi čista afirmacija, potrjevanje življenja ali »sveti DA«. Bivanje, neobremenjeno z občutki neadekvatnosti in slabe vesti, obenem pa nima nikakršne težnje po prevladi nad drugimi in po dokazovanju svoje premoči (v smislu, kdo bo koga ali kdo je pametnejši …). Otrok je nedolžen, ker je njegova volja do moči volja do življenja kot kreacije. Ta je neomadeževano s hlepenjem po dominaciji (eden največjih nesporazumov glede Nietzschejeve filozofije se zgodi takrat, kadar nekdo voljo do moči razume kot oblastiželjnost). Razlika, ki jo naredi kreativno dejanje, ni več bistveno boj »zoper«, ampak je afirmacija (in šele posledično tudi upiranje gospostvu in tiraniji: ko razmišljam, si najprej prizadevam za razvitje neke ideje in ji poskušam slediti; upor, ki ga zastopa sama ideja, je v konfliktnem odnosu do vsakega poskusa izvajanja oblasti; in je  etične narave, saj je samo ukvarjanje z idejami usmerjeno k dobremu [kot je pokazal Platon: prehod v svet idej ni arbitraren ali brezciljen, raziskovanje idej je namreč strogo določeno – najvišja pa je ideja dobrega, kar pomeni, da je spoznavanje samo že dobro, saj je dobro pogoj in cilj procesa spoznavanja]; afirmativni upor se torej  zgodi v imenu ideje kot čiste afirmacije [moči mišljenja]). Ko Nietzsche zapiše, da je človek nekaj, kar je treba preseči, poudari tudi to: dokler hočemo vladati drugim in jim ukazovati (jim govoriti, kaj morajo narediti in kaj naj bi bilo dobro zanje), smo še vedno ujeti v razmerje, ki onemogoča svobodno kreativno delovanje. Mnogo težja je veščina, ki so jo antični filozofi imenovali veščina vladanja sebi, kot pa je vladati, ukazovati, pametovati drugim. Osvoboditev po Nietzscheju se zgodi takrat, ko se človek podredi sili kreativnosti ali samopreseganja; amor fati, ki je pri Nietzscheju formula osvobajanja, pa ima pomen zlasti v luči ideje, da je usoda enaka nujnosti ustvarjanja samega življenja.

Kaj torej še pomeni izjava, ki smo jo komentirali na začetku? »Gotovo je« pomeni gesto prekinitve in pogum zanjo, prestop ali prehod. Da pa bi se proces, ki ga ta gesta začne, tudi dovršil, mora »gotovo je« izražati še nekaj: voljo do vztrajanja ali ponovnega začenjanja, pripravljenost začeti znova. Narediti nekaj na novo in vztrajati v tem, kar je v narejenem večno novega.