Šale ni več. Iz Bruslja je končno prišel ukaz: Dovolj je besed, ukrepajte! Nekoč je nekaj takega skušala narediti jugoslovanska armada, poleg nje pa še politični jastrebi v vrhu komunistične partije. Danes je sicer popularno razmišljanje o neposredni demokraciji in multitudi, ki se horizontalno povezuje, medtem ko je mesto voditelja prazno, saj naj bi bila multituda demokratična in odprta. To sicer popularno in všečno razmišljanje ima temeljno napako, o kateri bo tekla beseda v nadaljevanju, saj je zelo nevarna. Če nas nagovarjajo z militarističnim besednjakom, jim moramo tudi odgovoriti vsaj z enako mero.

Morda je ključno Freudovo spoznanje tisto, da se človeška bitja lahko odpovedo iluzijam, v katere verjamejo, da lahko snamejo okove, ki jih sicer ljubijo, da se lahko znajdejo v praznem prostoru, v katerem se lahko rodi nekaj popolnoma novega, nekaj, kar je v temelju povezano z idejami, z znanjem, ne z materialnimi dobrinami – z resnico njihovih eksistenc. Govorim o izkušnji, ki jo je imel Neo, ko je vzel rdečo tabletko.

Vse to se lahko zgodi, nadaljuje Freud, ki je bil prav zato revolucionar, a zgodi se silno redko. Večji del časa preživijo ljudje tako, da jemljejo modre tabletke in se predajajo kapitalističnim imaginarijem, drobnim vsakdanjim užitkom, poslušajo gospodarje ter sledijo znotraj končnega sveta ciljem in iluzijam, v katere verjamejo, ker so se pustili zapeljati kapitalističnim ideologijam.

Za kaj je potem Freudovo spoznanje sploh uporabno? Zakaj ne bi ljudje do konca svojih življenj raje živeli ne opisani način, pogreznjeni v varne in udobne utopije, sledeč ukazom?

Freudovo spoznanje je uporabno ravno zato, ker se povezuje z drugim spoznanjem o naravi človeške eksistence in nezavedne želje. Na kratko: človek po definiciji ne pozna lastne želje, ker je nezavedna, kar je povsem logično, zato zavestno sledi samo tistim željam, ki jih lahko razume in prepozna. Zadovoljevanje takih želja v principu ne vodi nikamor, čeprav se človeku zdi, da ima pred seboj cilje, h katerim hiti. Tako je v glavnem življenje, ki je cinično – od ljudi se pričakuje, da bodo želeli samo tisto, kar je v določenem trenutku možno želeti, samo tisto, kar jim ukažejo.

Kapitalizem Freudova spoznanja s pridom izkorišča, zato njegovi zastopniki trdijo, da zadovoljuje želje potrošnikov.

Možen pa je tudi trenutek, ko zavese padejo in se ljudem prikaže nekaj popolnoma novega, možnost novega načina življenja, novih medsebojnih odnosov, novega načina razmišljanja. Malo verjetnosti je, da bi človek sam prišel do česa podobnega; bolj verjetno je, da ne bo, saj se navadno oklepa danega in verjame v zastavljene cilje, ki ne segajo onkraj okvirov, četudi se ti v kapitalizmu nenehno spreminjajo.

Torej moramo prisluhniti Freudu, ki v Množični psihologiji in analizi jaza pokaže, da ljudje potrebujejo voditelje. Seveda je prvi refleks tale: voditelji manipulirajo z ljudmi, si jih podrejajo, vse to poznamo iz zgodovine, zato si voditeljev ne želimo in hočemo svobodno živeti v demokratični multitudi, ki se organizira sama od sebe.

Pa vendar Freud nad takim razmišljanjem ni niti najmanj navdušen, čeprav je na svoji koži doživel prvo in drugo svetovno vojno. Res je, da voditelji pogosto delajo to, kar je zapisano, toda res je tudi, da se lahko iz analiz o voditeljih naučimo še česa drugega, celo radikalnega.

Freud je namreč pokazal, da ne obstaja analiza brez transferja. Kaj pa je potemtakem analitik, če ni vodja, ki ga pacient ljubi? Je v tem kaj narobe, je tak odnos problematičen? Seveda ni.

Vodja oziroma analitik je namreč razsvetljen, zato ve, da mora transferno nevrozo razgraditi, da bo pacient na koncu analize svoboden odšel. V času analize namreč ni svoboden, tak je šele na koncu. Natanko transferna nevroza je tudi ključ za razumevanje velikih družbenih sprememb.

Vodja ali analitik namreč odpira prostor. V analizi je to več kot očitno. S spretnimi vprašanji in komentarji analitik vzpostavlja pogoje za pacientovo katarzo in prekoračitev fantazem. Analitik torej ni voditelj, ki hoče pacienta prikleniti nase in si ga podrediti – ravno nasprotno je res.

Analiza je namreč teorija resnice – na primer resnice pacientovega trpljenja, ki nikoli ni zgolj njegovo, temveč je vselej tudi družbeno. Prav zato pacient ni svoboden, saj spoznavanje resnice ni demokratično. In prav kot spoznavanje resnice je analiza radikalna – če kdo koga na kaj priklepa, potem edino resnica priklepa nase ljudi; analitik seveda ni izvzet, zato v analizi ni svoboden.

Takega voditelja, ki je podrejen logiki resnice, potrebuje tudi multituda. Ta se ne more sama od sebe znajti v položaju, da ustvari možnost za nekaj novega. To se lahko zgodi samo tako, da vodja odpre možnost in pokaže nanjo, drugi pa mu sledijo.

Pomislite na Jezusa Kristusa ali Gandija. Kdo lahko reče, da sta bila avtoritarna voditelja, ki se nikoli ne bi smela znajti na kraju, na katerem sta se? Bi se Indijci sami od sebe, kot multituda, uprli britanskemu sovragu in se ga znebili, če ne bi bilo Gandija? In morda bi še danes verjeli v besnega boga Stare zaveze, če ne bi bilo Jezusa, ki je odprl prostor za povsem drugačno razumevanje boga, ljubezni in vsega, kar imajo lahko ljudje med seboj.

Pacient potrebuje analitika in mora vstopiti v diskurz analize, da se mu odprejo nove možnosti v življenju. Analiza zato ni terapija in ni zdravljenje ljudi, temveč je odpiranje novih možnosti eksistence, drugačnih načinov bivanja in delovanja ljudi. V tem je bistvena razlika med psihoterapijo in analizo.

V analizi se zgodi prava revolucija. Pacient na koncu analize to tudi pove, ko reče, da je njegovo življenje natanko tako, kot je bilo prej, pa vendar je vse povsem drugačno: še vedno hodi v službo, čisti stanovanje, se vozi z avtom, gleda televizijo in vse drugo, pa vendar to dela na nov način, nekako drugače kot prej.

Revolucija zato ne pomeni, da zamenjamo nepoštene ljudi s poštenimi, ker naj bi bilo potem vse boljše. Pomeni nekaj drugega. Pomeni spremembo, zaradi katere se spremeni sama eksistenca ljudi, medtem ko sami ostajajo enaki, kot so bili.

Vzporednica je jasna. Sam kapitalizem danes deluje v novem duhu kot neposredna demokracija, odprta multituda, nehierarhična zveza mrež, ki se nenehno spreminja in preobraža, vendar je to le pol zgodbe, saj je militanten: trgi zato nenehno nekaj zahtevajo. Sam kapitalizem je sicer brez osrednjega voditelja, sami kapitalisti trdijo, da so za mrežno povezovanje, projekte, rizomatično gibanje kapitala in vse drugo, toda njihov besednjak je poln vojaškega žaergona.

Nemogoče je torej narediti revolucijo s sredstvi, ki jih uporablja sam kapitalizem, da nenehno revolucionira samega sebe. Nemogoče je revolucionirati nekaj, kar se nenehno revolucionira samo zato, da se ne bi nič zgodilo.

Zagovor simbolnega voditelja tako ne pomeni zagovora družbe, ki ne more živeti brez ljubljenega vodje, tako kot se zdi, da živijo ljudje v Severni Koreji. Daleč od tega. To ni zagovor nasilja nad ljudmi, poenotenja in ostale avtoritarne navlake.

Simbolna avtoriteta ni nasilna. Nasilje pravzaprav nima absolutno nobene zveze z njo. Dolžnost simbolne avtoritete je namreč ena sama: odpiranje prostora in zgodovine. To ni nadjazovska avtoriteta, ki prepoveduje ali nalaga užitek, obenem pa kaznuje človeka vsaj z občutki krivde, če ne uboga dovolj. Simbolna avtoriteta deluje povsem drugače.

Človek ne more sam od sebe postati subjekt emancipacije – to lahko postane samo prek transferja, kot je pokazal Freud. Njegova gesta ni nič drugačna od Descartesove, kajti Descartes je pokazal isto: bog nujno pričakuje od človeka, da bo verjel vanj in postal kreativen. Tudi Spinoza je dokazal isto.

Človek torej mora verjeti v Drugega, da bi bil kreativen, drugače preprosto ne gre. In človeška avtoriteta ni nič drugega kot bitje, ki za kratek čas zastopa Drugega. Kako kratek je ta čas? To je izjemno kratek čas, ki zadošča za to, da odpre prostor in pokaže na možnost nečesa novega.

In kdo lahko zastopa Drugega? Kdorkoli. V tem šele je prava narava demokracije.

Zakaj je danes vse skupaj tako zelo pomembno in potrebno? Natanko zato, ker že nekaj časa živimo v povsem ciničnem svetu, v katerem je močan vtis, da je edina stvar, ki sploh šteje na tem svetu, denar in z njim povezano investiranje, vlaganje, pobiranje dobičkov, profitov, dodajanje vrednosti, kupovanje dobrin, trošenje dobrin, tekmovanje z drugimi ljudmi, skrb za tržne deleže. Življenje je v takem svetu dolgoročno povsem absurdno, zato nam gorje, če bomo poslušali gospodarje iz Bruslja.