V šoli mučijo nas s stópicami s čudnimi imeni,

z moško, žensko in tekočo rimo, da zaradi njih trpimo,

s komadi, ki jih je povozil čas, da človek kar popeni,

ko guliti se mora pesem in pomen, ki ga ne vidi – čisto mimo!

Nam ljubih pesmi v učbenikih ni, prfoksov ne zanimajo.

Le stare, ki se rimajo, so tam in takšne mimo časa, ki se ne,

takšne, ki imajo ritem, in takšne, ki ritma nimajo,

nekakšne s pavzo sredi stiha … kjer samoglasnike kopiramo.

Če kljub temu šola ne uspe odbiti nas od poezije,

uničujočo na proslavah moč umetniška beseda ima,

radio, vrteč slovenske umotvore, svoje pridoda,

vpogled v svežo zbirko pesmi redko žeblja v srce ne zabije …

Bralci knjig – ne literati niti kupci najbolj branih –

pesmi ločimo na dobre, slabe in nerazumljive.

Dobre so na ključkih in zgoščenkah. Raje listamo koprive

kot knjige, ki imajo na vrstico manj kot pet besed – neslanih.

V pisanje pesmi nas na srečo nikdar ni nihče prisilil v šoli,

priskutili bi nam še to; smeti porog bi nosil naokoli

in bisere bi žrle svinje … Mimo smernic, kritikov in stroke

brez travm z užitkom mesimo lahko zdaj zvonki kruh iz prhke moke …

Ugotoviš z igranjem hitro, da trohej in jamb sta skoraj isto,

daktil amfibráhu je brat – da zgolj ritem bo pesem podlagal;

da rima ni rasistka – 'isto' bolje kakor 'čisto' rima 'tristo';

in če uspeš dodati neobrnjen vrstni red besed, si zmagal.

A malokdo to dela; nekaj je kantavtorjev in nihče več,

kakor da je zakon, da se pesnik ritmu, rimi mora odreč,

pomanjkanje talenta, če vsebino je in smisel moč razbrati.

'Pesništvo' in 'pesnik' sta ugrabljeni besedi od svojati …

S stripi pesništvo deli usodo – njun domet je k tlom priklenjen.

Večina ustvarjalcev z njima svoje bolne duše oglašuje

kar zanima zgolj enake njim, ostalim pa je hudo tuje;

drugače in drugje zato izražajo se na način bolj cenjen …

Strip je film v malem in poceni, Hollywood za lastno rabo –

vanj gre vse, kar misliti je možno … Malo, če ne veš, kaj s sabo …

Vedo le ustvarjalci stripov z umestno domišljijo za otroke,

sicer pa redko kakšen stripar v dušah nam pusti sledi globoke …

In tudi pesmi zvonke so, povedne in igrive za otroke,

za odrasle pa … Težko je reči plitke so ali globoke;

eno ali drugo so preveč, povedne in igrive nič.

Od pesništva imamo danes zgolj visoko umetnost in pa kič …

In kaj brez glasbe na papirju pesem naj človeku da?

Zgodbo, takšno kot jo glasba, ki ne spremlja petja, zna vzbuditi,

in hkrati misel, ki iz nje in vanjo in okrog razplete niti …

Pesem je oboje – svet besed in blodenj – kraj, kjer oba se srečata …

Govor, prozo, dramo in ostale spise dvoje piscev piše:

poti in meje jezik riše, pisec skoznje rdečo nit drži …

A prave pesmi štirih pesnikov so delo: ritem daje kri

in rime rdečo nit navijajo igrivo skozi stranske niše …

Pisanje pesmi v takšni družbi hitro pustolovščina postane:

včasih prideš kam drugam, po bližnjici, okoli riti v žep …

Kar vidiš in odkriješ, tebe bogati in bralce in ostane …

Trojica te ogromno nauči, če z njo se ne spustiš v pretep …