V intervjuju za Mladino je predsednica vlade na vprašanje, ali je levičarka, odgovorila pritrdilno. Obenem pa je dodala, da je stranka, ki ji pripada tudi »malo sredinska«. Njena opredelitev sicer ne preseneča, saj je danes čisto običajno, da se politiki umeščajo nekam na »sredino« (pa naj bodo levi ali desni). Večina strank zahodnih parlamentarnih demokracij (in med njimi najvplivnejše) je danes levo ali desnosredinskih (v tej opredelitvi se današnji levičarji v vladajočih koalicijah ne ločijo od desničarjev in so si v tem dejansko enaki).

Čeprav torej takšna opredelitev in delitev ni nedavna, pa jo je treba ponovno premisliti, saj poraja vprašanja, ki jih ne bi smeli zanemariti. Med njimi tale: kaj takšna usmerjenost politike prinaša ljudem, katerih življenja kroji v dobršni meri? Je »osredinjenost« političnih strank v resnici znak njihove demokratičnosti (kot da bi bilo v sredinskosti že vsebovano varovalo pred ekstremizmom, fundamentalizmom in kar je še podobnih nasprotij pluralnosti, odprtosti, tolerantnosti, skratka demokratičnosti)? In kaj pomeni, če se nekdo razglasi za levičarja, obenem pa prisega na politiko sredine: so ideje in ideali, ki so tradicionalno pripadali politiki levice tukaj še zastopani in ohranjeni, ali pa je treba izjave in programe današnjih »sredinskih levičarjev« brati in razumeti v povsem drugačnem kontekstu, kot izhajajoče iz popolnoma drugih predpostavk?

Po čem torej prepoznamo nekoga, ki pripada levici (v političnem pomenu besede)? Naštejmo nekaj idej, ki so ključne za obstoj politične levice. Ideja enakosti, za katero tu gre, med drugim izhaja tudi iz Kantovih razmišljanj o človeku kot bitju, ki ima neko notranjo vrednost ali dostojanstvo (na tem Kant utemelji svojo moralo: človeka natanko zaradi dolžnosti, ki nam nalaga ohraniti dostojanstvo, nikoli ne bi smeli uporabiti zgolj kot sredstvo, temveč vselej tudi kot cilj na sebi). Levičar si bo torej prizadeval tudi za to, da človek človeka ne bo izkoriščal za neke sebične namene. Levičarstvo je torej že v sami zasnovi v antagonizmu s kapitalističnim sistemom, za katerega je značilno izkoriščanje človeka po človeku, kot je v svojih delih pokazal Marx. Zastopnik kapitala oziroma denarnik (Geldmensch) zato ne more biti levičar, saj je njegovo delovanje v temeljnem sporu z levičarsko držo. Človekove pravice so nadalje tiste, za katere se zavzema vsak pošten levičar. Nikoli ne bi smelo veljati, da je profit pred ljudmi, ampak kvečjemu obratno: ljudje pred profitom, vselej. Ekonomija v tej luči ne more biti gospodarica politike, temveč je lahko le njena dekla. Drugače rečeno, namen politične skupnosti je v zagotavljanju dobrega življenja ljudi, ki živijo v njej – ljudje (in njihovo dobro življenje) so cilj, h kateremu bi morale stremeti politike. Kot je pokazal že Aristotel, je za ekonomijo ključna neka vrlina, iz katere izhaja dobro upravljanje s premoženjem oziroma gospodarjenje z dobrinami, ki jih potrebujemo za to, da omogočimo dobro življenje (vrlina dobrega upravljanja z dobrinami oziroma resursi, nujnimi za dostojno življenje, kajpak ne more biti isto kot tehnična podkovanost, s katero današnji neoliberalni načrtovalci politik delajo analize stroškov in koristi – t. i. cost-benefit analyses – s katerimi na »objektiven in nevtralen« način preračunavajo, katere poteze mora nekdo narediti, da bodo profiti narasli – človeška življenja so v tem seveda del računice; in kolikor bi bilo njihovo ohranjanje predrago in bi stroški zaradi tega preveč narasli, postanejo ljudje v tej kalkulaciji pogrešljivi del posla). Solidarnost je tretja ključna razsežnost ali vrednota levičarjev. V sedanjem sistemu mnogim ljudem nikoli ne bo uspelo in veliko jih bo živelo pod pragom revščine. Ključno je vztrajanje pri spoznanju, da ljudje v kapitalizmu za svoj neuspeh pogosto niso sami krivi, saj je sam sistem narejen tako, da ni za vse. Zato je edini pošten odgovor na to spoznanje ta, da si človek po svojih močeh in skupaj z drugimi prizadeva za to, da bi se zgodila sprememba na bolje: še zlasti tam, kjer so krivice, zaradi katerih trpijo ljudje, največje. Emancipacija: ta je lahko samo univerzalna, torej emancipacija človeka, njegova osvoboditev od okovov, ki so najprej umski ali duhovni, kot je v svoji znameniti prispodobi (ki je tudi univerzalna pripoved o človekovem položaju v svetu in o odnosu do drugih ljudi) prikazal Platon. Vsak levičar bo poskušal delovati tako, da bo družba bolj odprta, ta pa bo lahko takšna samo, kolikor bodo odnosi med ljudmi sledili tej odprtosti, za katero je zmožen človek kot razmišljujoč. Občestvo, ki ga bo soustvarjalo levičarjevo prizadevanje bo v odprtosti ali po-stajanju, bo nesklenjena celota, ki bo nastajala v združevanju sil kreativnih posameznic in posameznikov. Odprto in demokratično občestvo je po definiciji tudi nehierarhično, edino tako je lahko tudi netotalitarno, pluralno, multikulturno in spoštljivo oziroma gostoljubno (do drugosti). Levičar bo zato nasprotoval avtoritarnosti, militarizmu, sebičnosti, indoktrinaciji, prizadeval si bo za razsvetljenstvo kot javno rabo uma, pravičnost kot temeljno vrlino, enakost (ki izhaja iz človekove zmožnosti za razmišljanje oziroma resnico), egalitarnost (ki izhaja iz človekove dolžnosti ali poklicanosti, da »misli sam in da je avtonomen; avtonomija pa pomeni, da se človek v svojem delovanju ni pripravljen pokoravati ukazom avtoritet, če ti niso ubrani z zapovedmi, ki jih nalaga um).

Kdo pa je potem človek sredinske politike? Idejo o tem lahko izpeljemo iz nekega odgovora Alenke Bratušek. Ko jo novinar vpraša, kaj je mislila s tem, da je njena stranka tudi malo sredinska, odgovori tole: »Mislim na to, kar sem poudarila že na začetku: da ne glede na naša prepričanja ne moremo mimo dejstva, da dolgoročno ne moremo porabiti več, kot ustvarimo.« Če bi vzeli ta odgovor per se, bi lahko sklepali, da je na delu zdravorazumska logika, ki ji le težko lahko oporekamo. Toda vsakdo z nekaj zdrave pameti in s kančkom poznavanja tega, kam danes vodijo politike, ki razglašajo takšna prepričanja za svoja osnovna vodila, bo takšno razmišljanje le stežka sprejel brez zadržkov oziroma pomislekov. V nadaljevanju razgovora je namreč jasno tudi to, da slovenska premierka (in v tem se ne razlikuje od svojih evropskih kolegic in kolegov) politiko razume zlasti kot obliko menedžmenta. Prioriteto delovanja vlade, ki jo vodi, vidi namreč v ukvarjanju s financami. Konsolidacija financ, fiskalno pravilo, reševanje bank in kar je še podobnih projektov, ki se jih lotevajo današnji voditelji držav, je tudi to, čemur največ časa namenja politika, v kateri je soudeležena sedanja oblast v tej državi. Da bi lahko razumeli levosredinsko ideologijo gospe Bratušek in njenih somišljenikov, je torej treba premisliti, kakšen pomen imajo levičarske ideje v njenem načinu mišljenja. Levosredinski politiki bodo tu in tam podprli liberalne projekte, kot je na primer zdravstvena reforma v ZDA ali pa poroke istospolnih ipd. in bodo torej navidezno pripravljeni razpravljati o spremembah na nekaterih področjih, ki so nedvomno ključnega pomena za dobro življenje državljank in državljanov. Zaradi takšnih dejanj bodo zlahka pridobili ljudi na svojo stran. Sredinski politiki bodo poudarjali nujnost dialoga in vključenost ljudstva v razpravo. A vse naštete vrline žal niso dovolj, da bi lahko premaknile neko mejo, ob katero kmalu trči vsaka razprava oziroma dialog. Kljub nekaterim hvalevrednim potezam (kot je nedvomno tudi ta, da bodo imeli istospolni v Franciji več pravic in dejstvo da so poslanci zakon sprejeli navzlic nasprotovanju znatnega dela francoskih državljanov vsekakor govori njim v prid), pa so si v nečem sredinski politiki enaki – in tega si ne morejo šteti ravno v čast (če bi se še radi imenovali za demokratične politike): obstajajo stvari, o katerih se z ljudstvom ne pogovarja. O teh stvareh govorijo samo tisti, ki spadajo v njihovo kasto. Obstajajo za javno razpravo prepovedane teme, o katerih debata pač ni mogoča. Fiskalno pravilo in sprememba ustavnega zakona (ki omejuje ravno vpliv ljudi na odločanje o finančnih zadevah) sta dva aktualna primera, kjer sicer debatam in dialogu zelo naklonjeni in odprti politiki pokažejo brezkompromisnost in neomajnost. O tem se ne govori, ker pogajanja in dogovori, v katere bi bila vključena širša javnost, pač niso mogoči (izključena je tudi strokovna javnost, torej ljudje, ki se najbrž najbolje spoznajo na vprašanja, o katerih se razpravlja, pa njihovo mnenje tukaj ne šteje nič – če to mnenja pač ni takšno, kot bi ga radi slišali vladajoči).

Ko torej premierka govori o pogovarjanju s predstavniki družbenih gibanj, o tem, da je njihove ideje »treba obravnavati«, da so nekatere ideje »vredne resnega razmisleka« ipd. lahko celo ustvari vtis, da ne gre zgolj za neko slepo retoriko ali leporečje, ki je namenjeno predvsem umiritvi strasti in preusmerjanju pogleda stran od resnih vprašanj. Toda ne bi smeli pozabiti, da so voditelji te države v resnici del nekih drugih hierarhij, od katerih bo najbrž mnogo bolj odvisno, kaj bo od dogovorov med vlado in državljani zares obveljalo, koliko od tega pa bo klavrno končalo in ostalo nekje pri »dobrih namerah«. Zaenkrat namreč nič ne kaže, da bi bila aktualna slovenska oblast v odnosu do big bossov iz evropskih institucij, ki imajo sedež v Bruslju in Frankfurtu, kaj bolj pogumna (manj klečeplazna in bojazljiva) od prejšnje. Nobenega znaka še ni, da tudi tokratni vladajoči ne bodo popuščali zahtevam tistih, katerih beseda ima zanje pogosto mnogo večjo težo, kot jo imajo besede ljudi, ki živijo pod njihovo vladavino in katerih dobro bi moralo biti zanje na prvem mestu.

Govori se o nujnosti reform, ki jih je treba čimprej in brez odlašanja sprejeti. Pod krinko nujnosti takšnih reform se spreminjajo strukture, v katerih živimo in zaradi teh sprememb – kolikor jih ne bodo preprečila družbena gibanja – bo svet v prihodnje videti precej drugače, kot je danes. Najbrž je odveč dodati, da nova podoba sveta po meri evropskih komisarjev in finančnikov ne bo pričala o čem takšnem, kar bi z izrazi mislecev razsvetljenstva lahko imenovali »napredovanje človeštva k boljšemu«. Kostas Douzinas je v nedavnem pogovoru med drugim povedal: »To, kar sedaj imenujemo strukturne reforme, so prav tiste politike, ki jih je v preteklih obdobjih Mednarodni denarni sklad uvedel v Južni Ameriki in Afriki. Varčevanje in uravnoteženje javnih financ sta bila vedno sekundarnega pomena v primerjavi s tem, čemur pravimo strukturne reforme. Kaj so torej glavne značilnosti strukturnih reform? V bistvu gre za preobrazbo celotnih regij in držav v proste gospodarske cone. V teh gospodarskih conah ni delavnopravnega varstva, socialne in ekonomske pravice so omejene na minimum, ni minimalne plače oziroma je ta ohranjena na izjemno nizki ravni. Strukturne reforme torej pomenijo odpravljanje priborjenih delavskih pravic in socialne države, ki so zaznamovale povojno socialdemokratsko ureditev v Evropi.« Pod videzom reform, ki naj bi končno prinesle rešitev in izhod iz krize, se dejansko dogajajo strukturne spremembe družbe, ki bodo dolgoročno vplivale na razmerja moči in vsakdanja življenja ljudi. O videzu reform govorimo zato, ker se zdi, da so reforme začasne in namenjene temu, da bi se potem, ko bi se te »prijele«, stvari postopoma vrnile nazaj na stare tire in bi bilo potem vse lahko spet tako kot prej. Toda takšno sklepanje je bržčas zgrešeno. Mnogo verjetneje je namreč, da se v svetu, v katerem bodo veljala nova »reformirana« pravila nič več ne bo vrtelo po starem. Tudi o tem bi veljalo razmisliti, če nas zanimajo družbene spremembe in smo si zanje pripravljeni prizadevati v družbenih gibanjih.

Bi nas torej moralo skrbeti, ker nam vladajo politiki sredinskih strank? Nepripravljenost na pogovor oziroma dialog o temah, ki pomembno vplivajo na življenja ljudi, neomajno sledenje navodilom, katerih učinek se je že izkazal za škodljivega, gluhost za nasprotne argumente – vse to, kar je značilno za ravnanje aktualnih zastopnikov oblasti (ki večinoma prihajajo iz sredinskih strank), priča o avtoritarnosti njihovega početja in celo o fundamentalizmu (religijo je tukaj zamenjala vera v kapitalizem kot sistem »brez alternative«). Današnji ekstremisti in ekstremistke, zaradi katerih bi nas moralo v resnici skrbeti, niso oni na skrajnih polih političnih opcij – ti so še vedno relativno nemočni v primerjavi z ekstremizmom, ki se ga gredo sredinski politiki v svojem zagovarjanju in izvajanju varčevalnih ukrepov (španski premier Rajoy je oni dan tako zagotovil, da bo njegova država nadaljevala z izvajanjem iste politike, čeprav se je ta pokazala kot uničujoča – brezposelnost med delovno sposobnimi Španci in Špankami je narasla že na skoraj 30 %). Del tega ekstremizma je tudi oblast v tej državi, saj so varčevalni ukrepi, ki se po vsebini najverjetneje ne bodo oddaljevali od onih, ki jih izvajajo vlade drugih držav EU, že od začetka bistveni del njene agende.

Problem kontinuitete danes zato ni v tem, da naj bi nam še vedno vladali komunisti iz juge v novi preobleki (kot je pomislil bralec moje prejšnje kolumne – izraz »sile kontinuitete«, ki se mi je zapisal na začetku, je tam kajpak mišljen ironično). Problem je namreč mnogo bolj ta, da se je med pripadniki političnega razreda uveljavil nek način mišljenja, ki se vleče in ga vsaka nova oblast sprejema in zastopa kot edinega možnega. Način mišljenja, ki je zlasti takšen, da se ujema z zahtevami »svobodnega trga«, medtem ko se za ljudi in njihove možnosti živeti svobodno in dostojanstveno življenje preprosto ne zmeni.