Jutri je praznik dela. V resnici bo predvsem dela prost dan. Torej ne bomo delali. Tega bi se v resnici morali veseliti, kot bo razvidno v nadaljevanju pričujočega zapisa, kajti že sedaj bi morali delati veliko manj, kot delamo, in bi moralo biti praznikov, ko bi praznovali samo življenje in uživali v njem, veliko več. 

Morda je danes ena najbolj zamolčanih, odrinjenih in prezrtih resnic sveta, v katerem živimo, tista, ki je za nas daleč najpomembnejša in je celo odločilna za bodočnost, ki ni prihodnost. Namesto z njo se ljudje ukvarjajo z vsemi mogočimi zamislimi in navideznimi resnicami, ki si jih lahko izmislijo: ljudje so svobodna racionalna bitja, ki živijo v demokratičnih občestvih in se ves čas po malem razvijajo, zaradi tega pa so tudi zadovoljna in srečna. 

Pa vendar bi morali zlasti sedaj, ko je očitno, koliko dolgov moramo vrniti Kapitalu, spoznati, da je zapisano zgolj bedna iluzija. Ljudje smo namreč bistveno dolžniki. Dolgujemo bankam in korporacijam in finančnim institucijam, obenem pa smo tudi moralno zadolženi, saj naj bi trošili preveč, zapravljali preveč, uživali preveč, kot nam nenehno žugajo s prstom.

Resnica, ki je nikakor nočemo prepoznati, je povsem drugačna. Kapitalizem namreč za svoj obstoj nujno potrebuje kredite in dolgove, pa tudi posebnega človeka, osebnost ali subjektivnost ljudi, saj brez njih preprosto ne more delovati. Kakšnega človeka torej potrebuje, kakšnega je ustvaril in kako mu ta služi?

Potrebuje človeka, ki dela (ne potrebuje seveda vseh ljudi, zato obstaja rezervna armada nezaposlenih, ki jih je na primer samo v bogati Franciji že več kot 3 milijone), potrebuje pa tudi človeka, ki brez odmora dela na sebi. Danes morajo vsi ljudje delati na sebi, kot pravijo v žargonu. Zakaj morajo ljudje delavci, ki že tako ali tako delajo, delati še na sebi?

S tem vprašanjem se je doslej ukvarjala cela vrsta teoretikov, med katerimi gotovo izstopajo Adorno, Marcuse, Althusser, Lacan, Foucault, Baudrillard, Derrida, Deleuze, Guattari in drugi. Ti avtorji so pokazali, da morajo ljudje delati na sebi zato, da bodo čim bolje prilagojeni delovanju samega kapitalizma, in zato, ker kapitalizem nanje prenaša stroške lastnega reproduciranja. Po domače: namesto, da bi delavce vzgajala in oblikovala država, se morajo vzgajati in oblikovati, da bodo pri močeh, kar sami. Kapitalizem se s tem znebi stroškov, ki se prevalijo na pleča delavcev.

Neoliberalizem je že pred desetletji spojil prakse, ki navidez ne sodijo skupaj: delo, ki je pogosto duhamorno, dolgočasno in nevarno, ter delo na sebi, ki je zanimivo, prijazno, prijetno in ustvarjalno. Delavci, ki delajo na sebi, zato navidezno osebnostno napredujejo, duhovno rastejo in se tudi sicer vsestransko telesno in duševno razvijajo, poleg tega pa so tudi vse bolj zdravi, vendar so obenem tudi vse bolj zadolženi. Del njihove subjektivnosti je zato tudi to, da se ne pritožujejo, so srečni in pridno odplačujejo dolgove.

Osnovni princip kredita in dolga je namreč linearnost časa, kar pomeni, da tisti, ki jemlje kredit, obljublja, da bo v prihodnosti dolg vrnil, da bo torej prihodnost premočrtno nadaljevanje sedanjosti, da se ne bo zgodilo nič nepredvidenega, nič posebnega.

Delavec mora v kapitalizmu od samega začetka skrbeti zase, da bo prenesel vse napore in da bo sploh preživel na delovnem mestu. Danes ni nič drugače, kajti kapitalizem temelji tudi na medsebojnem tekmovanju, zavisti in egoizmu vsakega posameznika. Torej so tudi medsebojni odnosi podrejeni logiki dolga in odplačevanja dolga; če ne bom dovolj dobro in učinkovito delal in če ne bom obenem dobro delal še na sebi, če ne bom odkrival lastnega notranjega pristnega jaza ter se učil nenasilne komunikacije, čustvene inteligence, načel samoaktualiziranja in vsega drugega, me bodo drugi ljudje prehiteli in izrinili, obenem pa me bo pred njimi še sram, počutil se bom manjvrednega, neučinkovitega in slabšega od njih.

Kapitalizem zaradi dolga neposredno nadzoruje prihodnost ljudi, poudarja Maurizio Lazzarato, kar je seveda povsem logično.

Odločilna je torej natanko subjektivnost ljudi. Ti se morajo počutiti odgovorne za prihodnost; nekako morajo narediti vse, da bo prihodnost nadaljevanje sedanjosti, saj drugače ne bodo mogli odplačati dolgov. Morajo torej imeti čut odgovornosti, morajo se bati, da prihodnost morda vendarle ne bo taka, kot predvidevajo, kar je seveda čisto mogoče, saj nihče ne more obvladovati časa, morajo imeti občutke krivde, če ne gre vse po načrtih in se prihodnost izmika.

Natanko zaradi tega morajo politiki, zastopniki neoliberalizma, na primer JJ, gospa Novakova in gospod Erjavec, vedno znova pred kamerami poudariti, da se že kaže luč na koncu tunela, da bo torej prihodnost svetla, da bo zagotovo prinesla blagostanje, če … Če bomo delali na sebi, odplačevali dolgove, zategovali pasove, se naučili vrednot, pridno skrbeli za zdravje in razvijali čustveno inteligenco, se razstrupljali in masirali, tekali po zelenih livadah, ločevali smeti in delali vse drugo, kar je treba, če bomo torej naredili vse, da ne bomo imeli občutkov krivde in manjvrednosti in da se od sramu ne bomo pogreznili v tla.

Vsega tega seveda ne moremo narediti, kajti Freud nas je že davno tega poučil, da so občutki krivde in dolga in sramu iracionalni, da prihajajo od nadjaza, ki je sadističen, in mu nikakor ne moremo ugoditi.

V luči zapisanega bi morali zato preprosto nehati skušati ugajati Kapitalu, kar pomeni, da bi kratko malo nehali vračati dolgove, in zavrniti lastno subjektivnost, ki je podrejena iracionalnemu nadjazu. Ne smemo se slepiti. Odplačevanje dolgov, ki so v kapitalizmu preprosto nujni za obvladovanje ljudi in časa, je neskončni proces, zato ima Lazzarato prav, ko poudarja, da je v kapitalizmu čas zamrznjen, kajti prihodnost mora biti zgolj nadaljevanje sedanjosti, delavci pa morajo jamčiti, da bodo odplačali dolgove in da se ne bo zgodilo nič nepredvidenega.

Ali po domače: dokler bomo pristajali na dolgove in odplačevanje dolgov, časa sploh ne bo, saj bo zgolj še več istega. Nobene spremembe ne bo, saj te kratko malo ne sme biti. Položaj ljudi je zato absurden: sami bodo z delom na sebi poskrbeli, da se v prihodnosti ne bo zgodilo nič novega in drugačnega, da se bo zgolj kopičilo isto, obenem pa bodo imeli občutek, da osebnostno in duhovno nenehno rastejo. Česa takega svet dejansko še ni videl!

V takem svetu je vse predvideno za leta naprej, saj na primer človek odplačuje kredit za hišo nekaj desetletij. In na koncu tunela ni nobene luči, saj enemu kreditu sledi drugi, temu pa tretji, kajti tudi delo na sebi je nikoli dokončan projekt, ki stane.

Kapitalizem torej potrebuje kredite in dolgove, s katerimi povsem nadzoruje ljudi in čas. Nadzoruje subjektivnosti ljudi, njihove medsebojne odnose, načine vedenja, delovanja, razmišljanja in vse drugo. Nič nepredvidenega se ne sme zgoditi, zato se tudi ne bo zgodilo, kajti posledice so nujno strašne: ljudje ostajajo brez služb, domov, avtomobilov in sploh vsega, ko ne morejo odplačevati dolgov.  

Človek delavec mora v neoliberalizmu postajati to, kar imenuje Lazzarato človeški kapital. Zanj mora skrbeti sam, investirati mora vanj, povečevati ga mora, upravljati mora z njim, za vse to pa potrebuje denar, veliko denarja. Foucault je govoril o človeku subjektu kot umetniškem delu, kreaciji, ki jo Kapital potrebuje kot neizčrpen vir profitov, kajti to umetniško delo se nenehno reproducira, nadgrajuje, razvija, bogati in ohranja pri življenju, kar pomeni, da je človek menedžer ali upravljavec samega sebe.

Ko desničarji danes govorijo o totalitarnih družbenih sistemih iz preteklosti, vedno znova spregledajo, da je neoliberalizem, ki ga sicer ljubijo, totalitarni sistem brez primere v zgodovini. In če bodo to spregledovali še delavci, nam preprosto ni pomoči.