Glede nasilja v pravu velja načelo sorazmernosti. To pomeni, da npr. človeka, ki te je namerno sunil v ramo, ne smeš zaštihati. Pravzaprav mu ne smeš niti razbiti zob ali izpahniti rame. To je pravno nepismenim smrtnikom (torej skoraj vsem) morda čudno, vendar je nujno. Če to načelo ukinemo, bi se lahko nasilneži sklicevali, da so bili ali so se čutili izzvani, in bi morali biti oproščeni. Nemogoče je določiti mejo med subjektivno doživetim izzivanjem in neizzivanjem. Odziv na nasilje oz. obramba je torej opravičljiva, dokler ne presega ravni nasilnosti napada.

Raven napada je v vojni postavljena neizmerljivo visoko, zato je vojno pravo ne upošteva. Za zločine zoper človečnost se tako napadalcem kot braniteljem sodi z istim vatlom. Tudi to je težko razumljivo, a nujno. Konec druge svetovne vojne bi sicer lahko zavezniki iztrebili Nemce – vse, tudi norce in invalide (kolikor jih niso že sami), starce, otroke in upornike – in bi to veljalo kot ustrezen odziv na nasilje, ki so ga (nekateri) Nemci povzročili. Nemški norci, invalidi, starci, otroci in uporniki, ki bi to morijo preživeli, bi se lahko potem upravičeno na enak način maščevali nad zavezniki. Nasilju ne bi bilo konca in vse bi bilo upravičeno.

To je teorija, praksa pa je seveda drugačna. Zgodovino pišejo zmagovalci, in pišejo jo pristransko. Pogosto jo piše tudi v vojno nevključena mednarodna skupnost – temu bi lahko rekli: Zgodovino pišejo interesi, pišejo jo pristransko in o sebi ne pišejo. V obeh primerih je nekdo ne le poražen, ampak tudi ponižan, njegova zgodba pa je do neke mere spremenjena ali zanikana.

Če se izkaže, da je bil v zmoti, je poraženčeva bolečina še večja. Obup, zagrenjenost, jeza in nadaljnji udarci usode, ki jih še dolga leta v svobodi opominjajo, da so zlikovci, naredijo svoje. Redkokdo si želi biti zlikovec (pa tudi ta želi biti v tem dober) in nihče si ne želi živeti z obupno samopodobo. Dušeslovje pozna dva izhoda: depresijo in potvorbo stvarnosti …

Z navadnimi, samostojnimi norci je lahko ravnati: napolniš jih s tabletami in jih pošlješ domov, če to ne pomaga, pa jih začasno ali trajno polniš s tabletami v norišnici, jih poslušaš in se z njimi igraš. Kako pa ravnati z velikimi skupinami ljudi, stotinami, tisoči, sto tisoči, ki živijo v vzporedni resničnosti? In tu ne gre za norce, ki bi jim vzporedna resničnost kar naprej udarjala ven, jim spreminjala in razkrajala možgane. Tu gre za ljudi, ki živijo, doživljajo, mislijo in se odzivajo povsem običajno. Le v stiku z ozkim in natančno zamejenim področjem stvarnosti se njihovi možgani odzovejo drugače. Le v točno določenih okoliščinah svet doživljajo drugačen, kot je, njihove misli krenejo po drugih sinapsah in se temu primerno odzovejo. To je seveda značilen stresni odziv, zato so lahko nevarni. Ker jih je tako zelo dosti, drug drugega utrjujejo v prepričanju, da je njihova vzporedna stvarnost resnična (norci so na drugi strani v svojih blodnjah najpogosteje povsem osamljeni).

Vodje verskih skupnosti skupinsko potvarjanje stvarnosti dobro poznajo in ga izkoriščajo. Kadar jim je v prid, ga vzpodbujajo. Nacistična potvorba je bila vodjam cerkve naklonjena in zato so jo ti podprli, ne le pri nas. Če bi jim bila naklonjena komunistična, bi podprli tudi njo.

Politične ideologije so kratkega veka; praviloma ne vzdržijo več kot nekaj rodov. Verske skupnosti so nasproti njim malodane večne, kot drevesa v primerjavi z listnimi ušmi. Preživete in premagane politične ideologije se hitro pozabijo, če jih verske skupnosti ne privlečejo spet na plano …

Komunizem smo že skoraj pozabili, čeprav je dosti danes živečih ljudi v njem preživelo večino svojega življenja. Živi v njihovih vedno bolj oddaljenih spominih, v arhivih, knjigah, filmih in muzejih. Zanimiv je le še kot zbirka zgodb. Res se zaradi obupa nad roparskim kapitalizmom pojavlja beseda komunizem in med ljudmi kroži nekaj komunističnih rešitev. A nihče pri zdravi pameti nima želje, da bi ga v njegovi državi v celoti obnovili …

Za nacizem to ne velja. V večini evropskih držav (tudi tistih, predvidenih za iztrebljenje in zasužnjevanje) obstajajo skupine, ki si ga želijo obnoviti in ga v svojih krogih tudi podoživljajo z vedenjem, simboli, oblačili, pripomočki in dejavnostmi, s kakršnimi so po svetu strašili nacisti in njihovi krajevni pomagači.

Nemci so se prilično pokesali svoje nacistične preteklosti, vsaj v primerjavi z državljani drugih vojno nasilnih držav. Nemška politika je drugačna od nacistične – od nje se v besedah in dejanjih odkrito ograjuje. Od kod torej pri njih, pri nas in vsepovsod po Evropi toliko tako zagnanih, povezanih in opremljenih neonacističnih skupin? Zakaj jih varuhi reda in miru ne razbijejo in oblasti ne prepovedo? Očitno je nekomu zelo vplivnemu veliko do tega, da se jih pusti pri miru, da bi se lahko razmahnile do že videnih razsežnosti (v kaj drugega se niti ne znajo niti nočejo razmahniti) …

Cerkveni vodje se svoje nacistične, kolonialno-pokristjanjevalske, invizicijske in križarske preteklosti niso pokesali … Jasno dajejo vedeti, da imajo čas za dosego svojih ciljev … Malo manj (a še vedno dovolj) jasno dajejo vedeti, da je za njih sprejemljiva zgolj absolutna oblast, ki so ji vsi pokorni, podvrženi pokoravanju ali uničeni, kot v 'dobrih starih časih' … Vse svoje sile vlagajo v vrnitev na tron in so pripravljeni podpreti vsako politično ideologijo in njene ideologe, ki bi jim pri tem pomagali …

Neoliberalizem jim ustreza … Nacizem jim je še bolj – do sedaj najbolj … Od njih je zahteval le, da svoje bajeslovje dopolnijo s starogermanskimi bajkami, potem pa bi jih ustoličil zraven sebe … Sodobni nacizem, ki ni več vezan na en narod, ne zahteva niti tega …

Čas celi rane. Tiste iz druge svetovne vojne so bile pred četrt stoletja že skoraj zaceljene. Če vesoljna cerkev ne bi imela drugačnih interesov, bi se partizani in domobranci že zdavnaj spravili …