Če živimo v Butalah, je kajpak čisto prav, da nas imajo za Butalce, saj je smiselno reči, da so prebivalci Butal Butalci. Težava je morda le v tem, da nočemo čisto vsi pristati, da smo Butalci. Šele zgodovina bo za nazaj pokazala, kako je s temi zadevami in kdo ima prav.

Med tem časom pa predsednik države poziva cvet slovenske inteligence, naj zbere pogum in moč za tematiziranje naše prihodnosti. Očitno bi rad sam spravil v tek družbeni proces, v katerem naj bi različni ljudje razmišljali, kaj je najboljše za našo družbo.

Logika je silno preprosta. Cvet bo ugotovil in povedal, kaj narediti, ljudje bodo to naredili, in svet bo vesel in rožnat in ljudje bodo srečni. Problem je le, da družbeni procesi ne potekajo tako, kar ve vsaj vsak bruc na oddelku za sociologijo.

Spremembe družbenih procesov nikoli ne začne predsednik države; lahko pa tisti, ki sproži spremembe, postane predsednik.

Zakaj torej gospod Pahor dela, kar dela?

In če so ljudje, ki prav sedaj razpravljajo o omenjeni temi, cvet slovenske inteligence, potem nam seveda ni pomoči niti po tej plati. Cvet namreč ugotavlja, kar je že ugotovljeno, dokazuje že dokazano in premleva že premleto, kar pomeni, da preprosto strelja mimo tarče. Produktivnost takega početja je kajpak nična, kar je bržčas očitno tudi otrokom.

Govorjenje o temah, kot so: zazrtost v preteklost, namesto v prihodnost; temeljne moralne vrednote; pomanjkanje vrednot; kriza, ki so jo spodbudili špekulanti, tolsti kapitalisti, zlobni lastniki kapitala in pohlepni korporativni ljudje; pomanjkanje spodbud za mlade in nadarjene; preveč razkola med ljudmi; zavist in druge značilnosti slovenskega nacionalnega značaja; preveliki stroški dela; zatrjevanje, da Slovenci nimamo pravih voditeljev; dokazovanje zatiranja krščanskih vrednot; ksenofobija; pomanjkanje samozavesti in vse drugo ni nič drugega kot ponavljanje nečesa, kar je dokazano zmotno, sporno in celo neumno, predvsem pa nima absolutno nobene vzročne zveze s krizo kapitalizma.

Kapitalizem ni v krizi zaradi zgoraj naštetega, ni v krizi zaradi delovanja kozmičnih sli ali zlih demonov, temveč je v krizi zato, ker je ta preprosto nujna. Kaj tem ljudem ni jasno?

Preprosto neverjetno je, kako se je mogoče zaslepiti za očitno in dokazano ter ponavljati, kar je zgrešeno, dokazano napačno in neumno, obenem pa zatrjevati, da pripadaš cvetu inteligence. Ali pa prav zaradi tega!   

Kapitalizem temelji na izkoriščanju delovne sile. Tu ni kaj razpravljati in dokazovati, saj je že vse dokazano. Delavci se morajo prodajati, kapitalisti jemljejo presežno vrednost in jo kopičijo, kar je očitno še slepim. Finančni špekulanti ne ustvarjajo ničesar, ampak zgolj izkoriščajo sistem in grmadijo denar. Doma so čudoviti ljudje, ljubeči očetje, dobre matere, iskreni prijatelji, igrajo na klavirje in harmonike in druge instrumente, imajo doktorate, berejo knjige, hodijo v gledališče in so nasploh izjemni ljudje. V službah delajo zgolj to, kar morajo delati, to, kar je mogoče in dovoljeno, to, v kar verjamejo njihovi šefi, drugače bodo službo preprosto izgubili. Kaj je tu še treba reči?

V vrhove korporacij lahko danes postavite sam cvet slovenske inteligence, ki verjame v najbolj žlahtne vrednote in sežejo njihove krščanske korenine do središča Zemlje, lahko so še tako zazrti v prihodnost, pa bodo korporacije že jutri propadle. Korporacije namreč niso socialna podjetja in niso filozofska igrišča. So gigantske strukture, ki tekmujejo za tržne deleže in znižujejo stroške, kar pomeni, da odpuščajo delavce, ker so ti pač stroški. Stroja namreč ne moreš odpustiti in računalnika tudi ne in robota tudi ne in elektriko za stroje moraš plačati, drugače ti Elektro odklopi elektriko.

Delavca zlahka odpustiš. Ker je strošek. Ne odpustiš ga, ker ga ne maraš, ker ti ni všeč njegova pričeska, ker govori s čudnim naglasom ali zato, ker nenavadno diši. Odpustiš ga, ker ga moraš, ker nočeš imeti izgube, ker nočeš zafurati svojega podjetja, ki hoče ohraniti profite in tržne deleže in vse drugo, kajti če ga boš, bodo najprej odpustili tebe, tega pa preprosto ne želiš doživeti.

Kaj tu ni jasno? Živimo v kapitalizmu, ki potrebuje tekmovanje, zagovarja tekmovanje, pospešuje tekmovanje, propagira tekmovanje in dresira ljudi, da tekmujejo. Bolj si agresiven in nepopustljiv, bolje zate. Pri tem potrebuješ psihologijo in zen budizem in piarovce, da ti povedo, kako to narediti na dovolj sofisticiran način, da te tekmeci ne bodo spregledali, prehiteli in izpodrinili. In ti povedo. Ker so dobro plačani. Potem narediš, kar je treba.

Zraven meditiraš, da ti znese, ker je igra brutalna. To ni monopoli, ki ga igra srečna družina zvečer v topli dnevni sobi, razmišljajoč o vrednotah in krščanskih koreninah Evrope in ljubezni in prijateljstvu in pristnih medsebojnih odnosih.

Stroške znižuješ, ker moraš ohraniti tržni delež, kajti če ga ne boš, ga bo prevzel tekmec. Če torej ne boš uspešen, te bodo prehiteli, premagali, olupili in odvrgli kot stare gate. Tega ne bodo naredili, ker te sovražijo ali ker so sklenili pakt s hudičem, temveč preprosto zato, ker morajo, če hočejo preživeti. Tam zunaj poteka namreč boj za preživetje. Tam ni sentimentalnosti in ni sočutja, vrednote tam nimajo česa iskati. Nič osebnega, stari, gre zgolj za biznis. Vsak delavec ve, za kaj gre, le cvet slovenske inteligence se spreneveda ali pa nima pojma.   

Kapitalistično okolje bi moralo postati bolj socialno in čim bolj pravično in ekološko odgovorno, dodaja cvet slovenske inteligence. Morda na Luni, ne pa v kapitalizmu.

Kapitalizem ni pravičen po definiciji in nikoli ne bo, saj potem ne bi bil več kapitalizem. Lastniki Kapitala izkoriščajo delavce, drugače ne bi bili lastniki Kapitala. Kje je tu pravičnost? Kapitalizem ni socialen, tako kot zajec ne more dihati s škrgami. Kapitalizem hoče profite, zato proizvaja za profite, distribuira blago za profite, ga prodaja za profite. Če vsega tega ne bi delal, ne bi bil kapitalizem. Preprosto kot pasulj.

Kapitalizem ne zadovoljujejo potreb ljudi. Proizvaja zaradi proizvodnje, proizvaja, kar se bolj splača. Tanke se bolj splača delati kot bolnišnice, zato je na svetu več tankov kot bolnišnic in še več jih bo; granate se bolj splača delati kot vrtce, zato je granat bistveno več kot vrtcev, noč in dan pa tudi delajo nove, saj gredo v prodajo kot sveže žemljice. Vojne so namreč bolj dobičkonosne kot humanistične razprave o naravi Boga ali posmrtnega življenja. Seminar o tem, kako preložiti stroške reproduciranja delovne sile na same delavce, se bolj splača organizirati kot razpravo cveta slovenske inteligence, da pove, kako naj bi bila videti prihodnost.