Giordano Bruno, ki ga je RKC zažgala na Cvetnem trgu pri živem telesu, pisalo se je leto 1600, je nekoč rekel: ljudje, ki pri polni zavesti verjamejo, da je intelektualno raziskovanje  sveta omejeno, so navadne riti. Njihova življenja so bedna, saj ne upajo stegniti roke in utrgati z drevesa spoznanja, zato ostajajo tudi brez sadežev z drevesa življenja.

Razsvetljenstvo je zato po definiciji herezija. Ali drugače rečeno: človek, ki jé z drevesa spoznanja, postaja božanski. Vsi drugi so izgubljeni – ne zaradi usode, temveč zaradi lastne strahopetnosti. Dogma, da je Bog izgnal Adama in Evo iz raja, je bebava, kajti v resnici je bilo nasprotno: Adam in Eva sta postala božanska natanko zato, ker sta pogumno jedla z drevesa spoznanja.

Toda življenje ljudi se od tistih časov ne spreminja linearno in počasi na bolje. Daleč od tega.

Živimo v najboljšem od vseh možnih svetov, je nekoč trdil Leibniz. Težko je verjeti, da ima prav, saj je na svetu veliko zla in pričakovati smemo, da ga bo še več, saj živijo številni ljudje, ki so močno zainteresirani zanj. Se je Leibniz potemtakem povsem motil? Ne, nikakor ne.

Zakaj se torej Leibniz ni motil in kaj njegovo razmišljanje o naravi najboljšega od vseh možnih svetov pomeni za nas, ki živimo v temnem letu 2013?

Prvič. Leibniz ni trdil, da je svet, v katerem živimo, najboljši, statičen in nespremenljiv. Prav nasprotno je trdil: svet se lahko preobraža, transformira – prav zato je dober oziroma najboljši. Obstaja minimalna razlika, zaradi katere se svet lahko spreminja.

Drugič. Svet je v Bogu, saj je vse, kar bi lahko bilo, lahko le v njem; zunaj Boga ni ničesar.

Tretjič. Vse, kar je v Bogu, teži k najvišji obliki dobrega; zaradi Boga, ne zaradi sebe.

Sklepamo torej takole. Svet ni sklenjena in uravnotežena celota, ni popoln in ne more biti tak, zato je v njem nujno tudi zlo. Enako velja za vsakega človeka; vsak človek je lahko zel, nihče ni izvzet. To pa še ne pomeni, da sta svet ali človek statična, določena in dana enkrat za vselej. Vse se namreč lahko spremeni, saj je v Bogu in teži k dobremu, k najvišji stopnji dobrega. Seveda pa svet, Bog in dobro ne obstajajo brez človeka kot simbolnega bitja.

Torej človek ne bi smel biti pesimist, temveč bi moral biti optimist, saj je optimizem dobesedno v njegovi naravi, ki je v Bogu. Z drugimi besedami: svet je zaradi človeka in njegove zavesti, ki sta v Bogu, odprt, odprto pa je tudi vse v njem. Spremembe na bolje so torej nujne in možne.

Prav zato obstaja nesmrtna razsežnost vsakega človeka in njegove eksistence, nadaljuje Leibniz. Ta razsežnost ni telesna, ni materialna, temveč je nematerialna, duhovna, pomeni pa, da človek lahko napreduje z razmišljanjem o sebi in svetu do najvišje stopnje, ki je modrost. Kdor razmišlja in napreduje k modrosti, pravi Leibniz, spozna, da je modrost močnejša celo od domnevne usode – moder človek zato lahko izbira tudi lastno usodo, ki zato ne more biti dana enkrat za vselej in ni določena vnaprej.

Končni sklep, do katerega pride Leibniz, je tako rekoč neizogiben: človek lahko napreduje do božanskosti, njegovo napredovanje pa je dobro in ustvarja dobro. Izkušnja božanskosti je posebna izkušnja neskončnosti in odprtosti v neskončnosti, ki je Bog.

Kaj je torej zagovarjal Leibniz, ko je trdil, da živimo v najboljšem od vseh možnih svetov? Zagovarjal je svobodnega človeka, ki je zmožen za razmišljanje, preoblikovanje in napredovanje k božanskemu, k izkušnji popolne odprtosti do odprtega in odpiranja. Torej ni zagovarjal brezmejne kapitalistične produkcije dobrin in človekove potrošniške naravnanosti, ni zagovarjal dogem, ki se jih oklepa RKC, ni zagovarjal religije, ki postavlja slepo zaupanje v avtoritete pred razum kot najvišjo avtoriteto, ni zagovarjal empirizma, ki trdi, da je svet natanko tak, kot trdijo njegovi zastopniki. Trdil je: svet je vselej drugačen kot trdi kdorkoli, kar preprosto pomeni, da je nedoločljiv.

Za Leibniza je zato zares svoboden šele človek, ki napreduje k modrosti, ne pa trgi ali borze, korporacije in kapitalisti, duhovniki ali papež. Ti še prav posebno ne morejo biti svobodni, saj morajo nenehno tekmovati drug z drugim in skrbeti za ohranjanje hierarhičnih razmerij med ljudmi, kar pomeni, da branijo zaprti svet pred vsako mogočo spremembo v opisanem smislu.

Danes živimo v svetu, čigar inherentni del je zato zarota molka oziroma zarota zoper zmožnost človeških bitij kot svobodnih družbenih agensov, ki lahko z razmišljanjem doživijo orisano izkušnjo, ki je kajpak komunistična. Pojdimo po vrsti in to tudi dokažimo.

Besede niso (zelo) pomembne. Pomembnejše so podobe. Naredite podobo in jo spravite na medmrežje – gledal jo bo ves svet. Napišite nekaj in priobčite – (skoraj) nihče ne bo bral. Tako pač je na tem svetu. Se je kljub temu vredno ukvarjati z besedo in razmišljanjem? Vsekakor, saj je človek kljub temu, da se oklepa imaginarijev, bistveno odprto in nedoločljivo simbolno bitje.

Živimo v svetu, v katerem se države, na primer Slovenija, priklanjajo kapitalizmu in ga rešujejo pred propadanjem tako, da jemljejo predvsem revnim, bolnim in starim, medtem ko se pripadniki elit sončijo, skrbijo za zdravo življenje in še bogatijo. Ne obstajajo racionalni argumenti za tako delovanje, ki tudi ni svobodno, toda država ne popušča in vztraja v svoji iracionalni drži podložnika, ki je na račun večine državljanov in državljank. Pravzaprav vztraja pri nečem, kar sploh ni zraslo na njenem zelniku, saj je nad njo silni gospodar – Kapital.

Pred Kapitalom je vsak človek kriv, da dela premalo in da troši premalo, da torej premalo poganja gospodarstvo, ne skrbi dovolj za njegovo rast in dodaja premalo vrednosti, kot pravi novorek. Ljudje sicer delajo kot črna živina, vendar je to še premalo; vedo tudi, da bo vedno premalo, saj je imperativ sadističen, zavezan slabi neskončnosti. Seveda se zastavlja vprašanje, zakaj ga potem sploh ubogajo.

Ali kot je zapisal Michael Roberts 14. aprila letos: ogromno ljudi opravi veliko neplačanega dela, ko skrbijo za druge ljudi, vzgajajo otroke, pazijo na starejše, bolne, invalide in tako dalje. Formalna gospodarstva bi hitro začela škripati brez takega dela.

Kapitalizem je zato ciničen, saj živi na račun ljudi in njihove dobre volje, njihove solidarnosti in pripravljenosti, da si medsebojno pomagajo ter zastonj opravijo marsikatero delo. Zastavlja pa se tudi tole etično vprašanje. V kakšnem norem svetu živimo, da je država pripravljena krčiti javne službe, blagostanje ljudi, zdravstvo in šolstvo, češ da si kapitalizem vsega tega ne more privoščiti? 

Kapitalizem si lahko privošči bombe, tanke, napalm, puške, atomske konice, rakete, granate, vohunska letala in še milijon stvari iz istega registra, ne more pa si privoščiti dovolj bolnišnic, šol, domov za starejše, vrtcev in podobnih ustanov!!!

Kako je mogoče vraževerje, da je Kapital absolutno nevprašljiva ekscelenca, za katero je treba skrbeti spredaj in zadaj, ne glede na ceno, ki jo morajo za to plačati človeška bitja? Kaj je narobe z ljudmi, da ne zmorejo več živeti velikih idej, ki so jih njihovi predniki živeli že pred pol tisočletja in več? O kakšnem napredku potem sploh še lahko govorimo, če pa je očitno, da drsimo v temni srednji vek?

Tehnološki razvoj še ne izboljšujejo tega, kar imamo ljudje med seboj, ne izboljšuje ljudi. Če bi imela filozofija ali kaka druga humanistična misel tak položaj in status v občestvih, kot ga imajo vraževerje, uporabne znanosti ali ideologija, človeštvo ne bi potrebovalo bomb, orožja in drugega iz tega registra, saj bi se bistveno izboljšali medsebojni odnosi, človeštvo pa bi napredovalo natanko tako, kot je predvideval Leibniz pred tremi stoletji.

Namesto razvoja, o katerem je govoril filozof, imamo danes na vsakem koraku opraviti z regresom, z nazadovanjem k vraževerju in ideološkim praksam, ki slavijo pop kulturo, industrijo zabave in tistega krneki, kar vse ohranja svet v natanko določenih okvirih, znotraj katerih je videti, da se vse divje spreminja, v resnici pa je predvsem v službi tehnoznanosti in seveda Kapitala.

Danes zaradi zapisanega svet bolj kot kdajkoli potrebuje ljudi, ki so dovolj pogumni, da jedo z drevesa spoznanja.