Zadnjih 23 let politike je peljalo stran od samostojnosti in neodvisnosti

Če pogledamo politično dogajanje zadnjih 25 let v Sloveniji, se lahko upravičeno vprašamo, če ni bil projekt neodvisne in samostojne Slovenije udejanjen deloma tudi s figo v žepu, od te neodvisnosti in samostojnosti je namreč ostalo zelo malo.

Krnjenje in smešenje referenduma

Ne gre le za počasno in potrpežljivo, stalno manjšanje in krnjenje ustavnih političnih pravic, katerih vrhunec je ta skorajda groteskni proces okoli 90. člena ustave, ko hoče privilegirana manjšina, ki nas je pripeljala v velikanske težave, v kakršnih se nahajamo, vsemu ostalemu prebivalstvu odrezati možnost do soodločanja o državnih zadevah. Politične pravice do sodelovanja pri državnih zadevah pa niso le pomemben sestavni del pravic, omenjenih v   deklaraciji o človekovih pravicah, na kateri temelji naša trenutna ustava, ampak so utemeljene tudi z našo sedanjo ustavno preambulo, kjer je zapisana neodtuljiva in trajna pravica do samoodločbe slovenskih državljanov.

Da v zadnjih 20 letih ne gre za slučajen splet dogodkov, ampak za načrtno krnjenje političnih pravic, daje misliti dejstvo hkratnega krnjenja referendumskih pravic z raznimi ustavnim spremembami in hkratnega razvrednotenja samega instituta referendumov, ki se je dogajalo z banalnimi tematikami referendumov po taktirki političnih strank in z izdatno spremljavo medijskih hiš.

Že ustava usmerjena od republike proti diktaturi

Načrtno krnjenje političnih pravic pa je razvidno tudi že iz same obstoječe ustave, kjer razen tretjega člena, ki pravi, da ima oblast v Sloveniji ljudstvo, malodane vsi ostali členi oporekajo tako preambuli kot tretjemu členu.

Že 3. A člen je v popolnem nasprotju s preambulo, ki govori o samoodločbi, saj je v njem zapisana odvisnost Slovenije od mednarodnih organizacij in prenos dela svojih pristojnosti nanje. Ta člen je bil sicer dodan leta 2003, že prej pa so bili v Ustavi vsi pogoji za ureditev popolne diktature, katero 3 a člen samo dopolnjuje.

Razlika med diktaturo in demokratično republiko, za kakršno se razglaša večina držav po svetu, med njimi pa tudi Slovenija, je zelo preprosta in očitna, ne glede na uporabo izrazov republika in demokracija s strani politikov ali uradnih dokumentov. Pretirano uporabo besede demokracija dokazuje ravno vpeljava nove skovanke: 'neposredna demokracija', ki bi naj pomenila 'nekaj novega' in sicer to, kar je nekoč pomenil že sam izraz demokracija, pa očitno tega pomena že davno nima več. Pri razliki med diktaturo in demokracijo – republiko gre namreč zelo natančno in preprosto za pravice do soodločanja o državnih zadevah. Kjer o državnih zadevah odloča zgolj neka manjšina, gre za diktaturo, kjer soodločajo vsi, gre za republiko. Obstajajo tudi nekakšne vmesne stopnje, diktature z elementi republike, kjer se o nekaterih zadevah odloča tako, o drugih pa drugače, ampak temeljna razlika je očitna in nespremenljiva.

Ustavni strokovnjaki nimajo stika z resničnostjo

Z zanimanjem sem poslušal posnetek zadnje razprave o ustavnih spremembah v Državnem zboru, kjer je gospod Cerar, strokovnjak za ustavno pravo in svetovalec v Državnem zboru, povedal predvsem dve stvari, prvič, da je že on sam z drugimi strokovnjaki povedal, da čas ljudskih vstaj ni ravno primeren trenutek za sprejemanje takšnih ustavnih sprememb, kot je omejevanje referendumskih pravic, ob tem pa je tudi povedal, da naj civilna družba nikakor ne misli, da se strokovnjaki niso temeljito posvetili temu vprašanju, med drugim je on sam osebno preučil tudi švicarski sistem, za katerega pa je ugotovil, da je edinstven na svetu in nam zato manj podoben, kot  drugi sistemi, s čimer je seveda namignil, da bi naj bil švicarski sistem, po njegovi osebni 'strokovni' presoji, neprimeren za Slovenijo.

Iz prve trditve sledi, da se gospod Cerar sicer zaveda, da krnjenje političnih pravic ne more biti všeč prebivalstvu kot celoti, niti ne more biti v njihovem interesu, očitno pa se ne zaveda, da za kaj takega potemtakem ni primeren noben trenutek,  ne glede na kakršne koli proteste. Iz tega izhaja, da se gospod Cerar preprosto ne zaveda odgovornosti svojega položaja, saj mu niti ne pade na misel, da bi moralo biti njegovo delovanje v državni ustanovi v interesu celotnega ljudstva, ki je po tretjem členu ustave nosilec oblasti v državi. Brez slabe vesti izraža mnenje, da čas protestov ni pravi trenutek za krnjenje ustavnih pravic, s čimer je jasno, da se ne sprašuje o smiselnosti kršenja pravic, ampak le, kdaj bi bil za take kršitve najbolj primeren trenutek.

Iz druge trditve, kjer gospod Cerar pravi, da naj bo civilna družba brez skrbi, saj je on, strokovnjak, pregledal švicarski sistem in ugotovil, da za nas ni primeren, pa sledi, kako visoko nad oblaki se sprehaja z mislimi gospod Cerar, ujet v svoji pomembnosti. Kako drugače sicer razumeti njegovo pomanjkanje samorefleksije? Kako lahko pričakuje, da bo civilno družbo, ki izraža izrazito nezadovoljstvo s sedanjo ureditvijo, zadovoljila njegova trditev v slogu: »Verjemite mi, jaz že vem, saj sem vendar...jaz!«, brez kakršne koli resne obrazložitve? Ali naj sklepamo, da se on sam osebno običajno zadovolji s podobnimi razlagami brez  argumentov?

Ustava v prvi vrsti ni osebna lastnina nekih od resničnosti odmaknjenih domnevnih strokovnjakov, temveč je pogodba med svobodnimi posamezniki, ki svoj medsebojni dogovor zapišejo vsem jasno in razumljivo. Za vse pogodbe je nujno, da jih seveda poznajo in razumejo vsi podpisniki in ne le njihovi pravni svetovalci.

Ustavo morajo torej poznati vsi volivci. Zakaj torej gospod Cerar ni bolj konkreten glede primerjave sedanje slovenske in švicarske ustave? Zakaj 'neukim' Slovencem ne utemlji svojih trditev s primeri in stvarnimi dokazi?

No, ker na kaj takega ne bomo čakali, je takšno primerjavo že naredila civilna družba, kot dokaz, da ustava ni izključno področje pravnih strokovnjakov, temveč je nasprotno, ključ družbenega dogovora vseh državljanov neke države.

Primerjava obstoječe ustave RS s švicarsko

Primerjava obstoječe ustave RS s švicarsko nam zelo očitno pokaže, da gre RS izrazito v smeri diktature, ki je tako rekoč prisotna v celotni ustavi, razen v omenjenih stavkih preambule in tretjega člena.

Švica:     ustava natančno določa pravice, dolžnosti in razmerja med državljani in državnimi telesi

referendum zlahka izvedljiv in dostopen z enostavnim zbiranjem podpisov

parlament – brez privilegijev, neposredno voljen, vedno podvržen volji ljudstva

Ob primerjavi obeh ustav vidimo, da je švicarska ustava natančno takšna, kakršna ustava mora biti.

Določa okvirje pravic in dolžnosti državljanov in državnih teles, opiše razmerja med državljani in državnimi telesi, med državnimi telesi samimi ter med državnimi telesi in drugimi državami. Tako konkretno in natančno določa pravico do svobodnega gibanja, do osnovnih pogojev bivanja, do osnovnih zdravstvenih in socialnih dobrin, do vode itd, nekatere podrobnosti pa prepušča zakonom. Konkretno določa dajatve in davke in hkrati natančno določa, kaj se iz določenih dajatev financira.

Švicarji so svoj sistem odločanja o državnih zadevah povzeli po Ameriški ustavi, katero je napisal Thomas Jefferson pod vplivom Šestih knjig o Republiki, pisca Jean Bodina, ki je kot zgled prave republike opisal karantansko ustoličevanje. Po tem vzoru imajo Švicarji urejen zelo učinkovit sistem neposrednega odločanja, ki ga izvajajo z referendumi in ljudskimi pobudami. Ljudstvo ima moč zavrnitve ali sprejema zakona. Tudi ustavo lahko ljudstvo vseskozi spreminja. To se tudi dogaja, zato je švicarska ustava vseskozi posodabljana. Ključna podrobnost tega sistema je sorazmerno enostaven postopek zbiranja podpisov. Podpisi se lahko zbirajo povsod in tudi ni za njih potreben nek poseben formular. Dolžnost države je, da po predložitvi podpisov preveri njihovo verodostojnost s primerjavo osebnih podatkov na podpisih in podatkov v njihovi bazi podatkov. Tudi časovne omejitve zbiranja podpisov ne izvajajo posebnega pritiska na zbiratelje podpisov. Glede ustavnih sprememb, na primer, se lahko podpisi zbirajo leto in pol.

Švicarski parlament je sestavljen podobno našemu, ima dva doma, Narodni in Deželni zbor, ki pa sta v Švici enakovredna. Švica ima v vladi 7 ministrov, izmed katerih je vsako leto izbran eden za Predsednika Republike, ki je obenem tudi delovni Predsednik vlade. Vlada je kolektivno telo in Predsednik vlade ni nadrejen drugim ministrom. Člani vlade so voljeni neposredno, tako kot poslanci obeh domov. Vlado veže ustava. Državni zbor lahko sprejema zakone in ustavne spremembe, a te so vedno realno lahko zaustavljene s strani civilne družbe.

Trenutna Ustava RS –

                        Dejansko ni soodločanja – že zbiranje podpisov ima zahtevne dodatne pogoje

                        Vsebuje nasprotja in protislovja, zato 'potrebni strokovnjaki' za razlago – odmik od razumljivosti

                        Sprejel jo je državni zbor in ne ljudstvo

                        Večina členov o pravicah vsebuje pridržek – nedorečenost določb

                        Ne določa pravic ljudstva, temveč pravice parlamenta, da določa pravice in obveznosti ljudstvu

V primerjavi s Švico pri nas civilna družba nima tako odprte možnosti za soodločanje. Število potrebnih podpisov je mnogo višje, podpisi morajo biti predhodno overjeni, možnosti predhodnih referendumov ni več, zakone vedno pri nas sprejema Državni zbor.

Tudi ustavo je pri nas sprejel Državni zbor. V Švici jo je sprejelo ljudstvo.

V Ustavi RS vsebujejo vse določbe o pravicah tudi pridržek: '...v skladu z zakonom, '...kot določeno z zakonom', '...izjeme določa zakon', kar pomeni, da ima tudi glede pravic Državni zbor proste roke.

Dejansko  v Ustavi nimamo zapisanih pravic, ampak imamo zapisano pravico državnega zbora, da odloča o naših pravicah.

Za vladno politiko je določen Predsednik vlade, ki priseže, da se bo ravnal po svoji vesti.

Značilnost trenutne ustave RS je diktatura, švicarske pa republika, primer

Značilna je razlika definicije državnega zbora v švicarski ustavi. V 148 členu piše:  »Državni zbor izvaja najvišjo oblast v Republiki, omejeno s pravicami ljudi in dežel.«

V 87 členu ustave RS pa piše: »Pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko Državni zbor določa samo z zakonom.«

Gre za očitno in bistveno ustavno razliko med repubiko v Švici in diktaturo pri nas. Republiko sestavljajo svobodni posamezniki, diktaturo pa gospodarji in sužnji.

Medtem, ko švicarska ustava natančno določa pristojnosti, svoboščine, odgovornosti in razmerja med civilnim prebivalstvom in državnimi telesi, pa obstoječa Slovenska Ustava ne določa skoraj ničesar drugega, kot pristojnosti Državnega zbora in vlade in njihove podložnosti mednarodnim organizacijam in pogodbam, ob tem pa opisuje še cel kup proceduralnih okraskov, kot so prisege, administrativna obredja, zapleteni postopki in birokratska pravila.

Zakone pri nas sprejemajo  stranke:

– stranke se koordinirajo v mednarodnih zvezah        

- Mednarodne organizacije uvajajo diktaturo - suženjstvo

Ker sedanja slovenska ustava določa pravice samo na splšno, je seveda vse odvisno od zakonov, ki jih sprejemajo v Državnem zboru. Tam pa so med mnogimi drugimi sprejeli tudi Zakon o volitvah, kjer je zapisana velikanska prednost političnih strank v primerjavi s civilnim prebivalstvom. Če mora namreč politična stranka zbrati v nekem okraju 50 podpisov za volitve, jih mora zbrati civilna lista 1000. Ker mora za obravnavo nekega predloga zakona civilno prebivalstvo predložiti 5000 podpisov, zbranih v 60 dneh, torej približno 40 uradnih dnevih, en poslanec pa lahko predlaga v obravnavo med svojim štiriletnim mandatom nič koliko zakonov, je razvidno, v kakšni prednosti so stranke in kako bolj vplivne so preko Parlamenta kot civilno prebivalstvo. Da niti ne omenjam začasne imunitete poslancev, sodnikov in svetnikov, ki v posmeh ustavnemu členu o enakosti pred zakonom kvečjemu pomaga ob drugih privilegijih preprečiti poslancem in sodnikom stik z realnostjo.

S tem v zvezi je treba omeniti, da je večina parlamentarnih strank  včlanjenih v mednarodne povezave, ki so, realno gledano, spravile Slovenijo v nezavidljiv položaj, v kakršnem se nahaja danes.

Glede na mednarodne okoliščine, je jasno, da gre za veliko finančno prevaro, ki se je dogajala že večkrat v zgodovini. Današnji svetovalec slovenskih bank je gospod Rothschild, član družine, ki je finančno svetovala tudi Avstroogrskemu cesarstvu, tik preden se je nepopravljivo zadolžilo in začelo razpadati. Krediti so pokopali tudi Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo in še marsikatero drugo državo.

Smer današnje politike pelje v suženjstvo, vojno in razpad države, to nam je lahko jasno iz zgodovine, saj se je že prevečkrat ponovilo. Vodilna politika pa se zaradi svoje odmaknjenosti od realnosti, povzročene z ekonomskimi in ostalimi privilegiji, očitno ne zaveda v popolnosti zgodovinske resnosti okoliščin.

Se pa zaveda zgodovinske resnosti gospod Soroš, patron Rothschildovega kova, ki financira oranžne revolucije po svetu, v Sloveniji pa plačuje Mirovni inštitut in Delavsko pankersko univerzo ki sta znana po svoji borbi proti karantanskemu panterju in slovenskemu domoljubju, kateri se pridružujejo tako imenovani liberalni mediji in tako vzdržujejo iluzijo o razcepljenosti ljudstva na konzervativne katolike in liberalne marksiste, kar je seveda daleč od resnice. Obe ideologiji imata namreč stične točke, namreč diktaturo kapitala. Marksizem je v resnici bankirski projekt in nima z idealom republike nobene resne zveze. RKC pa tudi ni verski projekt, ampak politično finančnen in banke so njegovo orodje. Pogled na bančne račune pove veliko o motivih bankirjev in njihovih ciljih. Danes so države bankrotirane, polne zlata pa so vatikanske banke in zakladnica angleške kraljice, ki ima z Vatikanom že več stoletij stare finančne dogovore. Vatikan in angleška krona sicer nista niti zdaleč zagovornika svobode posameznikov in politične enakopravnosti, ampak ravno obratno, temeljita na rimskem pravu izbrancev in podložnikov, gospodarjev in sužnjev.

Kot zanimivost naj omenim, da so slovenske dežele še leta 1919 temeljile na nasledstvenem pravu Karantanije, ki je temeljilo na svobodnem odločanju svobodnih posameznikov, od takrat pa se naše ozemlje nahaja iz stališča zgodovinskega prava v nekakšnem nezavednem spancu, saj že od leta 1919 nismo uveljavljali dednih pravic naših dežel. Očitno je diskvalifikacija Karantanije v interesu gospoda Soroša in mednarodnih interesov. Kar seveda ni v nasprotju z zgodovinskimi težnjami zainteresiranih mednarodnih sil, je pa moteče, da tega naši 'strokovnjaki' niso opazili.

Zakaj bi naj upoštevali mnenje gospoda Cerarja, češ, naj mu verjamemo, da je diktatura za nas bolj primerna, kot republika in ljudovlada, če pa nas je ravno ta diktatura strokovnjakov že 20 let pospešeno  peljala naravnost v zid, v katerega se tako rekoč že nekaj mesecev zaletavamo? Zakaj naj mu verjamemo, da je za Švicarje bolj primerno zgledovanje po karantanskem pravu, ki je temeljjilo na svobodni volji posameznikov, kot za potomce samih Karantancev?

Neodtuljiva pravica do samoodločbe

Kako dolgo bomo še potrpežljivo čakali? Da nam vzamejo še živalske pravice? Ker dosti drugega več nimamo. Morda še šolske pravice, ki so pravzaprav obveznost in služi bolj vcepljanju nujnosti prilagajanja pokvarjenemu kolesju zajedalske države, kot pa vzgoji odgovornih oseb, ki znajo sprejemati odločitve na podlagi razuma: morale in zgodovine.

In pa načelno pravico do samoodločbe.

Tako je, še vedno imamo načelno neodtuljivo in trajno pravico do samoodločbe, verjetno poleg 3. člena ustave še zadnjo sled našega poleta v samostojnost in neodvisnost pred 20 leti. Trenutne ustave pa ni sprejelo ljudstvo in to se v njej tudi jasno vidi, saj ljudstvu v njem razen omenjenih dveh stavkov skorajda niso zagotovljene kakšne konkretne pravice. Zagotovljene pa so pravice parlamenta, da odloča o naših pravicah in zagotovljena je dolžnost parlamenta, da uboga mednarodne organizacije, na katere je v resnici protiustavno preložil del naših pravic. Ko se je namreč podpisovalo pogodbo z natom in eu, nam ni bilo predočeno, da je to pomenilo tako rekoč podpis praznega papirja, na katerega lahko vodilni člani teh mednarodnih organizacij pravila dopisujejo še kasneje po mili volji. Poleg tega ni omenilo tajnih določb, ki vsekakor morajo obstajati, sicer slovenska politika ne bi mogla biti tako uničevalna do slovenskega gospodarstva vsa ta leta, kot je bila, saj gre za očitno ekonomsko vojno, ki jo v interesu mednarodne konkurence proti nam vsem skupaj izvajajo parlamentarne stranke preko najvišje politike.

Geostrateška pomembnost Slovenije – nujno prebujenje vsega ljudstva in tudi politikov

Slovenija leži na zgodovinsko in geostrateško pomembnem področju, zato so interesi mednarodnih sil za kontrolo nad ozemljem veliki. V njihovem interesu je seveda diktatura, saj bi najraje svobodno razpolagali z našim ozemljem, ljudmi in surovinami. Na nas samih je, da se postavimo za svoje pravice. Glede na pomembno geostrateško lego, bi lahko mednarodnim silam tudi postavljali pogoje, namesto da vedno znova samo oni postavljajo pogoje nam. Švica leži na podobno goratem področju in skoznjo peljejo podobne mednarodne poti. In je to svojo prednost učinkovito obrnila v svoj prid, ravno zaradi pomembnosti položaja je namreč lahko ohranila staro pravico do svobode in neodvisnosti. Ni razloga, da naših geostrateških prednosti ne bi mogli uveljavljati tudi mi.

Skrajni čas je, da se prebudi celotno ljudstvo in da se dejavno vključi v sprejemanje nove, ljudske ustave, ki bo določala predvsem  pravice ljudstva in omejitve države in ne obratno.

Skrajni čas je tudi, da se prebudijo politiki in pravni strokovnjaki, ter se spomnijo, da s krnjenjem naših pravic po naročilu mednarodnih političih špekulantov krnijo tudi svoje pravice. Hlapčevanje mednarodnim organizacijam jim ne bo prispevalo k zdravi starosti. Zaenkrat naj upravičijo svoje državne službe vsaj s tem, da ne ovirajo političnega prebujenja ljudstva, ki lahko očitno še edino reši državo. Ali pa lahko računamo, da bo še sedanji državni zbor sprejel ljudsko ustavo?

Ustava je natančna in razumljiva pogodba med svobodnimi ljudmi  - Predlog ljudske ustave je že napisan

Skrajni čas je, da se zavemo, da je ustava pogodba med svobodnimi ljudmi o skupnih zadevah, ne pa neko zaprto področje nekih tako imenovanih ustavnih strokovnjakov. Za svobodo tudi ne potrebujemo nekih dodatnih posebnih državnih potrdil. Zadostovati mora ustava.

Skupno življenje je namreč biološko dejstvo in ne nek izum države. V skupnem življenju smo udeleženi vsi, saj smo vsi živi in tudi pismeni.

Ustava mora biti razumljiva ljudem. Ustava, katero bi razumeli samo strokovnjaki ne bi imela smisla. Podobno, kot nima smisla ustava, ki ne določa okvirjev pravic, ampak določa samo, da okvirje pravic določajo zakoni.

Švicarska ustava je v primerjavi z našo natančna, dorečena, ekološko, humanistično  in socialno naravnana, pravno urejena in pravična. Na podlagi švicarske ustave je bil narejen predlog ljudske ustave. Predlog je tik pred izidom v tiskani obliki, kjer je tudi primerjava s členi obstoječe Ustave Republike Slovenije.

Predlagam, da se sestavi komisija, predvsem iz članov civilne družbe, pa tudi državnih organov, ki bo na podlagi primerjave obeh ustav in še posebej predloga ljudske ustave, delane po švicarski, v določenem času, s pomočjo javnih razprav izoblikovala takšno ustavo, ki bo smiselna, zgodovinsko utemeljena in bo zagotovila pravično družbo svobodnih ljudi v svobodnih deželah, kakršno bo sprejelo na referendumu ljudstvo in pripravilo temelje za reševanje velikih težav, ki so se nam nakopičile v zadnjih dvajsetih letih. Sprejemanje ustave lahko traja eno celo leto, lahko pa tudi manj, ker je čar omenjenega predloga ustave ravno v tem, da so kasnejše spremembe ustave s strani zainteresirane javnosti vedno možne in s sprejemom takšne ustave ničesar ne bomo zamudili, medtem, ko z odlašanjem sprejema ljudske ustave odlašamo tudi z reševanjem naših težav.

V primeru predčasnih volitev je nujno predhodno spremeniti zakone o volitvah

Ta predlog nikakor ne pogojuje, naj se s predčasnimi volitvami čaka do sprejema nove ustave.

Pred predčasnimi volitvami bi bilo nujno spremeniti volilne zakone:

1. izenačiti civilne liste s strankami,

2. relativno  izenačiti financiranje parlamentarnih in neparlamentarnih strank – odpraviti prag

3.  v parlament naj pridejo samo neposredno izbrani kandidati, brez strankarskega mešanja glasov

4. zagotoviti medijsko izenačenost parlamentarnih in neparlamentarnih strank ter civilnih list

5. zagotoviti učinkovit in transparenten nadzor civilne družbe nad štetjem glasov

Toliko o Slovenski ustavi, volilnih sistemih in uresničevanju neposredne demokracije.

Poziv Državnemu svetu in civilnim gibanjem

Za zaključek pozivam državni svet, civilne iniciative, neparlamentarne stranke in vstajniška družbena gibanja, da preberejo in razširijo predlog ljudske ustave in do njega zavzamejo stališče. Mogoče pa se civilna družba vendarle lahko poenoti, in z njo državni svet, vsaj okoli osnovnega stališča: »Svoboda ali ne svoboda? Iz tega namreč izhaja vse ostalo.