Vzgojiteljici sta v vrtcu Zarja morda trpinčili otroke, morda pa so obtožbe na njun račun zgolj izmišljene in zlonamerne. Bomo videli. Je pa res, da živimo v svetu, v katerem je resne in konsistentne vzgoje otrok vse manj, saj jih vse bolj vase vključuje družba, za katero je nekoč Železna lady izjavila, da sploh ne obstaja. Zadeve so zato kompleksne. Kdo potemtakem danes vzgaja otroke, saj starši v glavnem nimajo časa, družba pa ne obstaja?

Gotovo jih vsaj malo vzgajajo starši, ki prek vzgoje skrbijo tudi za družbeno reprodukcijo. Torej ni čisto res, da jih vzgajajo zgolj starši, saj so ti prenosniki oziroma zastopniki tega, kar je socialno, družbeno in kulturno. In kaj je bistvo dobre vzgoje, ki ni prilagajanje in ni ubogljivost?

Bistvo dobre vzgoje je filozofija. Kaj je filozofija?

Filozofija je po definiciji demokratično razmišljanje, kar pomeni, da lahko filozofira čisto vsak človek. Filozofija je filozofiranje; ne obstaja filozofija poleg filozofiranja, zato se je mogoče učiti filozofiranja, ne pa filozofije. Učiti se filozofirati pomeni učiti se biti demokratičen. Kdor je za demokracijo, še ni za filozofiranje, kdor zna filozofirati, je nujno za demokracijo, kar pomeni, da je tudi za odprtost sveta in egalitarnost. Demokracija namreč pomeni pravico, da si kdorkoli kadarkoli vzame besedo in javno razmišlja, o čemer hoče in kolikor hoče.

V tej deželi je demokracije še zelo malo, zato je malo egalitarnosti in je malo odprtosti; prav zato pripadniki elit delajo natanko to, kar hočejo, in neznansko bogatijo na račun delavcev, kar kaže tudi na to, da je njihova temeljna vrednota kopičenje materialnih dobrin, medtem ko je večina ljudi predvsem tiha in pridna.

Natanko zato je filozofiranje tudi neustrašno, kajti filozofi so ljudje, ki sledijo argumentom in jih pri tem ne zanima, kam vodijo. Torej se ničesar in nikogar ne bojijo. Filozofiranje nas zato nauči pomembne lekcije: kdor se boji, ne more filozofirati ali pa lahko filozofira le, če sproti zmanjšuje svoj strah.

Filozofija nas torej uči, da je dobra tista vzgoja, ki je za demokracijo, pogum in neustrašnost, zmožnost za neomejeno razmišljanje; neomejeno kopičenje materialnih dobrin zato ni v nobeni resni zvezi s filozofiranjem.

Filozofiranje pa nas ne nauči le tega. Nauči nas še veliko več. Na primer. Iracionalna števila so bila za Pitagoro čista nočna mora, vendar je njihovo odkritje pomembno prispevalo k drugačnemu gledanju na svet. Ta je postajal zaradi njih še bolj skrivnosten in nenavaden oziroma kompleksen, kar je vsekakor dobro, postajal pa je tudi odprt in nedoločljiv, kar je še veliko bolje.

Platon je zato upravičeno trdil, da ljudje ne bi smeli prehitro zaupati prvemu pogledu na svet in vsemu, kar kdo reče, da bi se morali truditi za drugačen pogled. Za vzgojo otrok je njegovo razmišljanje izjemno pomembno, kajti otroci se prav zaradi vplivov odraslih ljudi velikokrat prehitro zanesejo na to, kar jim ponujajo, saj jih vzgojitelji pogosto učijo, da morajo biti pridni in da morajo molče ubogati odrasle. Filozofiranje tako vzgojitelje uči, naj tudi sami filozofirajo, da ne bodo prehitro in preveč vsiljivo poneumljali otrok in delali iz njih odraslih ljudi, ki bodo zgolj nemi posnemovalci in pridne kopije kopij.

Morda pa je še pomembnejše Heraklitovo paradoksno odkritje, da je sprememba konstanta življenja. Paradoksno spoznanje je za vzgajanje izjemno pomembno, kajti vzgojitelji prevečkrat zagovarjajo prav nasprotno stališče, da se morajo otroci kot pijanci plota držati tradicij in uveljavljenega reda, da morajo ubogati in zlasti, da morajo biti tiho.

Heraklit je prav tako dokazal, da ni res, da je srednja pot vedno najboljša. Daleč od tega, je trdil, kajti človek, ki uporablja razum in filozofira, spozna, da je včasih treba ubrati ekstremno pot, ne pa srednje. Primer. Ko so vdrli v te kraje Nemci, ni bila najboljša pot srednja – med Nemci in partizani, doma, na zapečku –, temveč je bila najboljša ekstremna: vzameš puško, greš v gozd, se pridružiš partizanom in streljaš na sovraga v podobi ljudi.

Sokrat je zagovarjal še kultiviranje duše. Vsak človek bi moral skrbeti za dušo in jo negovati, je trdil. Skrb za dušo pa pomeni tudi živeti to, kar zagovarjaš. Ljudje prevečkrat trdijo nekaj, delajo pa drugo, nekaj, kar je celo v nasprotju s tem, kar zagovarjajo. Sokrat je zato živel lastno filozofijo in je filozofiral o lastnem življenju.

Današnji politiki v tej deželi vse prevečkrat lepo in zlasti veliko govorijo ter zagovarjajo velike ideale, obenem pa kopičijo denar, se pustijo podkupovati, legalno in nelegalno kradejo, kopirajo diplome in vse živo, medtem ko se za filozofiranje v glavnem niti ne zmenijo, kar pomeni, da niso dobro vzgojeni, da niso vzgojeni za dobro življenje.

S kultiviranjem duše se posameznik razvija, oziroma razvija svoje bistvo. In kaj je bistvo človeka? Bistvo človeka je njegova zmožnost za razmišljanje, ki ni mlatenje prazne slame, kar pomeni, da ni govorjenje brez vsebine.

Vendar pa ne smemo misliti, da je bil Sokrat racionalistični mislec, saj je enako poudarjal  pomen vrednot, kot so svoboda, pravičnost in resnicoljubnost. Najvišje cene zato ni plačal, ker je mislil, temveč zato, ker je živel to, o čemer je razmišljal. Dobesedno živel je vrednote, v katere je verjel. Danes živi veliko ljudi, ki ne živijo vrednot, za katere sicer pravijo, da jih primanjkuje, kar pomeni, da s svojim vedenjem prispevajo k pomanjkanju, nad katerim se sicer pritožujejo.

Sklep. Vzgoja otrok mora biti vzgoja za dobro življenje, ne za slabo. Vsak razumen človek želi živeti dobro, ne slabo. A da bi vedeli, kaj je dobro življenje, se moramo najprej lotiti filozofiranja in odgovarjati na vprašanje, kaj sploh je dobro življenje, kar je seveda logično.

Torej ne more obstajati vzgoja za dobro življenje brez filozofiranja. Namesto zmerjanja, češ da ljudje filozofirajo, bi morali ponujati natanko filozofiranje. Je pa res, da ni vsakdo, ki ima diplomo iz filozofije, tudi zmožen filozofiranja, tako kot ni vsakdo, ki ima diplomo iz vzgajanja, sposoben vzgajati za dobro življenje.

Vsak človek je zmožen za razmišljanje in filozofiranje, ni pa nujno, da bo filozofiral in da bo živel filozofiranje, kar pomeni, da ne bo vedel, kaj je dobro življenje. Človek, ki ne ve, kaj je dobro življenje, ne ve pa zato, ker o njem ne filozofira, ne more dobro živeti. Torej je na slabi poti in če je vzgojitelj, slabo vzgaja.