Zadnje mesece na vseh koncih Slovenije mrzlično rastejo programi za izpeljavo Slovenije iz krize in kvazizakoniki idealnih družbenih ustrojev. Zanje je značilno, da jih – tako kot že obstoječe – pišejo amaterji.

Njihove zamisli niso nove; podobne po svetu krožijo že vse od časov francoske revolucije. Mnoge so bile v teh stoletjih tudi že udejanjene, vendar so se spridile, kot npr. strankarska predstavniška demokracija, ali pa že ves čas obstajajo le na papirju, npr. delitev oblasti na zakonodajno, sodno in izvršilno. Na papirju marsikaj lepo izgleda. Tudi srednjeveške pogodbe med gospodarji in tlačani – »Ti meni hrano, jaz tebi varnost!« – ter novoveške med lastniki in delavci – »Ti meni delo, jaz tebi plačilo!« – so bile na začetku obetavne. Vse sta vedno pokvarila pohlep in nesposobnost tistih, ki so odločali in so imeli moč ali pravico svoje odločitve uveljaviti, ter strah in upogljivost tistih, na hrbtih katerih so se uveljavile.

Za sanjsko družbo je potrebno samo dvoje: da prepusti odločanje strokovnjakom in ljudem onemogoči bogatenje.

Če ste pomislili: »Strokovnjaki že, a zakaj bi ljudi omejevali pri bogatenju? Če pridejo do bogastva s pridnim in poštenim delom, pa naj ga imajo!« ste pozabili, da več premoženja od drugih pomeni več vpliva nad njimi. Začne se z enosmernim podkupovanjem (za še večji vpliv), nadaljuje z dvosmernim (+ za usluge vplivnežev) in slejkoprej pripelje do družbe 1:99 %, do stavk, kriz, prevratov, vojn in novih načrtov za krasni novi svet.

Količina vsega, kar dela življenje v neki državi neprijetno – nasilja, nezaupanja, obupa, podkupljivosti, uživanja mamil, zdravstvenih težav ipdb. – je premo sorazmerna z razliko med bogatimi in revnimi (gl. vir). To je logično, kajti vse navedeno korenini v zavisti in občutku lastne nesposobnosti oz. v nadutosti in občutku lastne večvrednosti. Zmanjšanje premoženjskih razlik med ljudmi = zmanjšanje neprijetnih družbenih pojavov. Kaj bi se torej zgodilo, če bi zmanjšali premoženjske razlike na 0? …

Verjetno boste spet vzrojili: »Ni pravično, da pridni in sposobni zaslužijo enako kot leni in nesposobni!« A to je nepravično zgolj v naših glavah. Glede na statistiko so čim manjše razlike koristne za vse vpletene, torej tudi za pridne in sposobne. In navsezadnje, zakaj bi morali biti za svojo pridnost in sposobnost nagrajeni z denarjem? Lahko smo z boljšimi pogoji za delo, z izobraževanji, s strokovnimi potovanji, s krajšim in ugodnejšim delovnim časom, z več dopusta, s hitrejšo upokojitvijo …

Druga reč pa je, kako to izvesti? Dokler sta izvoljivost in dostop do vladarskih (pre)stolov skoraj premo sorazmerna s prihodki izvoljencev in nastavljencev, nikakor. A tudi sicer bi zadeva zahtevala korenito spremembo zakonodaje, obračunavanja in pobiranja davkov, proračunskih in občinskih izdatkov; torej usklajeno delovanje mnogih ljudi, od katerih bi bila večini v kratkoročno škodo. Prav tako bi morali ukiniti razlog za brezmejno razslojevanje, ki je privedlo do sedanje bede: ubiti bi morali kapitalizem in neoliberalizem, torej odpraviti vse prihodke iz premoženja. To ne pomeni le izplačevanja dobičkov gospodarskih družb (kar bi pomenilo izstop iz svetovne ekonomije), temveč tudi posojanje denarja za obresti (temeljno preoblikovanje bančništva) in prihodkonosno oddajanje nepremičnin (kar bi prizadelo tudi nekatere, ki že zdaj vlečejo kraj s krajem). Nemogoče – zaradi istega pohlepa in strahu, ki sta nas privedla v brezupno družbeno stanje …

Tudi če pustimo premoženje ljudi pri miru, imamo na voljo še eno rešitev, ki bi sama po sebi zadostovala, da nas izpelje iz obupne v zadovoljivo prihodnost – neodvisne strokovnjake na vseh vodilnih mestih. To bi bilo bolj sprejemljivo in lažje izvedljivo. Tudi klientelizem ne bi povzročal takšnih težav kot zdaj, kajti prijatelji in sorodniki bi bili bolj verjetno iz iste stroke. Če bi z zakonodajo poskrbeli, da bi vodilne strokovnjake izbirali (in odpoklicevali) vsi njihovi poklicni tovariši, bi zmanjšali tudi nevarnost strokovnega sektaštva. Pohlep in druge nizkotne težnje bi lahko odpravili s postopnim napredovanjem in kolobarjenjem – tako da bi nekaj letom dela na vodstvenem položaju sledilo nekaj let dela na podrejenem.

Zveni lepo, toda napoti temu načrtu (kot tudi prejšnjemu) stojijo stranke. Po sedanjih pravilih, zapisanih tudi v ustavi, ga lahko udejanijo samo poslanci ene ali večih strank, ki imajo večino. Stranke, ki bi v svojem programu izkazovale tovrstne težnje, se redkokje prebijejo v skupščino. Tudi če se, jih vodje drugih strank ne vabijo k vladanju. Tudi če bi jih, bi njihove težnje zvodenele s sklepanjem neobhodno gnilih kompromisov. In navsezadnje: tudi če bi bile dovolj vplivne, da bi kaj od tega res lahko izvedle, ni nujno, da bi izvedle; ljudje se na vodilnih položajih praviloma spremenijo na slabše, in to do neprepoznavnosti.

Koliko idealistov je resnično pripravljenih odžagati vejo, na kateri sedijo, ko jim končno uspe zlesti nanjo? A je možno, da bi bila katerakoli stranka pripravljena odpraviti strankarstvo, ko se dokoplje do zadostne moči za kaj takega?