Državljani in državljanke Slovenije nikakor ne bi smeli spregledati, da politiki in drugi pripadniki elit uporabljajo mogočen propagandni in oglaševalski stroj, čigar predstavniki jim sproti prišepetavajo, kaj morajo reči v javnosti in kdaj, da bodo ohranili svoj položaj, ugled, privilegije, plače in vse drugo. Njihove izjave so večinoma skrbno premišljene in natančno pretehtane, zato jih moramo dodobra premisliti in sprejemati z dvomom oziroma s skepso, kajti preprosto ni res, da vselej rečejo, kar mislijo, dobro pa tudi vedo, saj so zelo preračunljivi, da je včasih najbolje biti popolnoma tiho, ker imajo od molka še največ koristi ali pa jim molk najmanj škodi.

Iz krize se lahko rešimo sami. Tako je rekel nekaj dni nazaj kardinal Rode, ki se je obenem zavzel tudi za nov način razmišljanja. S spremenjenim razmišljanjem bi namreč razrešili tudi krizo, kot zatrjujejo v novi vladi, ki jo prvič v Sloveniji vodi ženska. A na kakšno spremembo je mislil gospod Rode? Kako naj bi se spremenilo razmišljanje v Sloveniji, da se bomo rešili iz krize? Kako naj bi po novem mislili ljudje? Kdo bo omogočil spremembo v mišljenju, kdo jo bo povzročil, sprožil, kdaj naj bi začeli misliti drugače?

Ljudje kajpak od nekdaj razmišljajo na zelo različne načine, saj so svobodni. Nekateri skušajo biti znanstveniki, čeprav niso, drugi se zadovoljujejo z mnenji, tretji so najraje tiho, četrti bi nenehno poučevali in so polni pametnih nasvetov tudi tedaj, ko jih zanje nihče ne prosi. Kako je potemtakem sploh mogoče reči, kakšno je razmišljanje v tej deželi na splošno? Obstaja skupni imenovalec razmišljanja, na katerega je mislil kardinal? Naj bi se odločili za drugačen imenovalec in mislili vsi enako? In kdo ga bo izbral oziroma določil? Je to sploh mogoče?

Danes je očitno treba govoriti, da se iz krize lahko rešimo sami. Številni zato uporabljajo enake stavke in jih nenehno ponavljajo. Varuhi naroda so verjetno trdno prepričani, da ljudje ne smejo izvedeti vseh podrobnosti o realnih stanjih v državi, obenem pa močno verjamejo, da bodo milozvočne besede o upanju, luči na koncu tunela in sodelovanju, povezane s krepkimi izrazi, kot so absolutno, kategorično in popolnoma, delovale nanje pomirjevalno in spodbudno, optimistično in bodrilno. Je to paradigma novega razmišljanja?  

Poglejmo zato, kaj pomeni v tej luči naslednja izjava. Včasih je v tej deželi težko živeti, dodaja kardinal, da bo mera polna. Tudi mediji so krivi, še pripominja. Krivi za kaj?

Če hočemo resno razmišljati o tem, kar je rekel kardinal, se moramo najprej vprašati, kaj sploh pomeni razmišljati in razmišljati na nov način. Ali je v Sloveniji res kdo od pripadnikov elit pripravljen in voljan razmišljati na nov, drugačen način, kot že razmišlja? Pisec teh vrstic preprosto dvomi, da je mogoče našteti tri. Kaj pa vsi drugi?

Prav gotovo je velika avtoriteta na omenjenem polju francoski filozof René Descartes. Ni bil učitelj, tako kot številni njegovi predhodniki, temveč raziskovalec, kar je bila v njegovem času korenita novost. Tudi danes lahko rečemo enako: misliti drugače in na nov način najprej pomeni biti raziskovalec. Kdor le ponavlja za drugimi ali hoče biti učitelj, kar je tako rekoč isto, ni raziskovalec, zato ne more misliti na nov način.

Kardinal Rode je z izjavami morda mislil na raziskovanje ali pa je mislil na poučevanje. Ne vemo natanko, na kaj je mislil.

Descartes je razmišljal na nov način, toda ta je tako eleganten in tako preprost, da jemlje sapo, zato se sprašujemo, kako je mogoče, da ne gredo po njegovi poti kar vsi ljudje. Zgodbo je namreč mogoče povedati takole.

Bila je zima, zunaj je hladno, zato se filozof zapre v sobico, se udobno namesti ob ognju in začne meditirati. To bi lahko naredil kdorkoli in kadarkoli, saj ni treba čakati na mraz in vojno, kajti Descartes je bil takrat v vojski, kar je dodatno zanimivo, a tega ni storil, kar je tudi zanimivo.

Bil je katoličan, vendar ga to ni niti malo oviralo pri meditiranju. Prav zaradi tega je z lahkoto razmišljal o dveh povsem novih idejah: o vrtenju Zemlje okoli Sonca in o neskončnosti vesolja. RKC bi ga zaradi novega razmišljanja lahko skurila pri živem telesu, tako kot je Bruna, a ga k sreči ni.

Na kaj natančno torej misli kardinal Rode, ko govori o novem mišljenju v Sloveniji?

Descartes preživi zadnji del svojega življenja na Nizozemskem, kar zopet ni naključje. Tam je bilo namreč mogoče laže razmišljati kot kjerkoli drugje v Evropi. Želel je v miru razmišljati, toda obenem je vedel, da mu prav RKC ne bo dala miru, če bo le našla priložnost. V tistih časih je bila namreč zelo sovražno nastrojena do moderne znanosti in razsvetljenstva. Pa tudi akademiki z univerz niso bili dosti boljši.

Ko govori kardinal Rode o novem mišljenju, morda misli na sodobno znanost in razsvetljenstvo. Morda pa tudi ne.

Descartes nikakor nima miru, čeprav si ga močno želi in ga tudi pogreša. Napadajo ga namreč z vseh strani. Zaradi novega razmišljanja, zlasti pa zato, ker dvomi, dvom pa celo povzdigne v metodo. Ljudje so res čudni: radi bi novo razmišljanje, obenem pa ga ne marajo. Descartesu očitajo, da vodi novo razmišljanje v ateizem. In kaj je narobe z njim?

Zato pa je Descartesu naklonjena švedska kraljica Kristina Augusta. Povabi ga na svoj dvor, kjer jo filozof tudi poučuje. Ob petih zjutraj, saj je kraljica zelo zaposlena, se srečujeta v knjižnici, Descartes pa z njo razpravlja o filozofiji in religiji. Težko si predstavljam današnjega predsednika ali koga drugega iz elitnih vrst, ki bi zmogel kaj takega. Bil je človek znanosti, matematik in filozof, kot zapiše v knjigi o zgodovini zahodne filozofije Bertrand Russell; današnji politiki in strokovnjaki so v glavnem zgolj pragmatični.

Slovenija, ki po kardinalovih besedah potrebuje novo razmišljanje, ima samo dve možnosti. Prva je pragmatična, piarovska. Piarovci povedo ljudem, kako je najbolj koristno, smotrno in smiselno razmišljati, da bodo profiti od razmišljanja čim večji, saj to že tako ali tako delajo, saj so v službi kapitala. Drugič. Ljudje se naučijo dvomiti, nato pa svobodno javno razmišljajo, kolikor hočejo in o čemer hočejo, kot bi rekel Kant.  

Moderni filozof, moderni znanstvenik in moderni človek so zaradi povedanega razumni, skeptični in pragmatični. Sodobni zastopniki kapitalizma od ljudi pričakujejo le še pragmatičnost, zato se tudi pisec tega prispevka strinja s kardinalom, da potrebujemo več novega razmišljanja, ki ne prenese dogem, osebnih mnenj in piarovstva, kajti končni cilj razmišljanja kot raziskovanja je resnica in nič drugega kot resnica.

Učinek skepticizma, dvoma in javnega razmišljanja bo zagotovo novo razmišljanje, saj o tem ne more biti nobenega dvoma, kajti sklep logično sledi iz začetne trditve o naravi dvoma in njegovi potrebnosti za vsako razmišljanje, kot je pokazal Descartes pred štirimi stoletji, pa je še danes novega razmišljanja komaj za vzorec. Le zakaj?