Demokracija v Evropi ni nič več kot zgolj karikatura same sebe in »fikcija za rajo«. Vse se z vrtoglavo hitrostjo spreminja v absurdno kruto cirkuško igro, ki se jo ponuja množicam, da bi jim odvrnili pozornost od spoznanja njihove popolne nemoči in obsojenosti na status suženjstva globalnih dolžnikov. EU politiki in birokrati so naposled le pokazali svoj pravi obraz, ki se je do sedaj mnogim še uspeval skrivati za bledim uniformiranim videzom in zavajajočimi besedami o enakosti, socialnih temeljih združevanja, gospodarskemu razvoju, prostem trgu kapitala in konkurenčnosti.

Z »reševanjem« Grčije, še bolj neposredno in z vso surovostjo pa na primeru Cipra z zasegom bančnih računov, se je z vso silo pokazala neokolonialna struktura eurocone. Politično-ekonomsko povsem talka izsiljevanja v korist finančnih špekulacij, ki vse bolj neposredno in brez zadržkov lomastijo po temeljnih uzancah in principih zaupanja ne le bančništva, ampak prav tako znotraj nacionalnih suverenosti.

Je sploh še kaj dejansko suvereno? Je sploh še kaj sveto, da že ni bilo oskrunjeno s pohlepom in podvrženo ponižanju ter suženjstvu? 

Razkrila se je mašinerija, pokazal se je ustroj; politične in finančne elite eurocone, brez vsakršnih vrednot in političnih ideologij, davijo »svoje« državljane za zaščito in ohranjanje lastne moči in privilegijev. Trik ponujanega, nemalokrat celo vsiljenega posojila, ki e spremeni v dolg je zelo preprosta, a usodna past. Ciper je le dodatno nadgrajen plenilski sistem razlastitve bančnih depozitov za poplačilo izgub vlaganjem v absurdno tvegana posojila.

Vsa igra se odvija nadnacionalno, zato so vse razlage in interpretacije ukrepov v posameznih državah povsem pomanjkljive oz. zgrešene. Tudi, če se na prvi pogled ne zdi, smo vsi ujetniki igre na mednarodnem nivoju, kjer smo le nepomembne figure na šahovnici mednarodnih bank. Reševanje posameznih držav je prav tako zgolj del te igre prevar in zavajanja naivnežev, ki še vedno verjamejo nacionalne strukture in niso sposobni uvideti resničnosti tragičnih dejstev neokolonialnega suženjstva in plenjenja v katerem smo potopljeni.

V tem kontekstu lahko špekulanti brez skrbi stavijo »svoj« kapital na največja možna tveganja, saj so brez skrbi, da ne bodo nič izgubili; tako ali drugače bomo njihove izgube in posledice tveganj morali nositi/prevzeti mi. Torej je »primer Ciper« potrebno razumeti kot eksperiment, da se razjasni ali je možno razlastiti privatno lastnino brez odstranitve vlade, brez revolucije in upora ljudi. Vse kaže, da jim je  uspelo. Bo potrebno metodo izpopolnjevati in jo v bodoče prilagoditi za posamezen primer? Kdo bo naslednji izžreban za žrtev trojke? So listki še v bobnu ali je bil žreb že izveden?

Pomenljiva je novica, ki morda že nudi odgovor na postavljena vprašanja, a je (še)  nismo zasledili v naših medijih, je nakup slovenskih obveznic s strani Goldman Sachs. Ameriška mrhovinarska banka, ki nosi dobršen del odgovornosti tudi za grško tragedijo, je očitno zavohala, da je Slovenija lahek plen, ki tudi glede na njeno geostrateško lego lahko nese zlata jajca. Da ne bo pomote v razumevanju, zlata jajca izključno za finančnike in špekulante; nam pa pustijo drek.