Številke so preproste in enoznačne. Vsakdo jih lahko razume. Podatki so verodostojni. So tudi neizpodbitni. Dejstva so trdna kot granit. Nobeno sprenevedanje ne pomaga, nobena sofistika ne zaleže, nobena retorična figura ni dovolj dobra. Ljudje bi preprosto morali prenehati biti ovce, drugače smo vsi izgubljeni. Oglejmo si zato en sam samcat podatek, eno samo številko.

Mediji te dni razkrivajo identiteto ljudi z vsega sveta, verjetno jih je zgolj nekaj tisoč, ki imajo v davčnih oazah naloženih za okoli 21.000 milijard dolarjev premoženja. Da ne bo nesporazuma in da ne bo kdo mislil, da se je piscu teh vrstic zmešalo: to je enaindvajset bilijonov ali enaindvajset milijonov milijonov dolarjev. Vzamete torej v roke milijon dolarjev, potem pa gesto ponovite milijonkrat – tako zložite na kup milijon milijonov. Ko ste že pošteno utrujeni, vse skupaj ponovite enaindvajsetkrat. In ko pridete do konca, ste že starec. Na kup sta namreč zložili enaindvajset tisoč milijard zelencev, ki je tako velik, da ga je verjetno mogoče videti tudi z Lune.

Je ves ta denar pokraden? Ni nujno in ta hip še ne vemo. Vemo zgolj to, da je nekaj tisoč ljudi nagrmadilo toliko milijard, kot jih sedem milijard preostalih, kar je bistveno več kot 99 % vseh prebivalcev Zemlje, ne more, pa če se postavi na glavo, če imajo ljudje še tako močno voljo, če noč in dan sodelujejo drug z drugim in če vreme če tako ugodno vpliva na njihovo počutje. Za ponazoritev: en odstotek Zemljanov predstavlja 70 milijonov ljudi; nekaj tisoč ljudi, na primer 10 000, predstavlja malo več kot milijoninko vseh prebivalcev.

Tudi če je ta dobra milijoninka nakopičila denar pošteno, v potu svojega obraza in legalno, se preprosto moramo vprašati, kaj je narobe z ljudmi, da zgradijo sistem skupnega življenja, ki ga brezmejno hvalijo kot najboljšega od vseh možnih, sistem torej, v katerem se lahko zgodi kaj takega. In vprašanju bi morali dodati še eno vprašanje. Kaj je narobe z ljudmi, da pristajajo kot ovce na poteze vlad, s katerimi hočejo navadnim ljudem delavcem, ki zaslužijo v vsem življenju pol milijona evrov, če dobijo vsak mesec tisoč evrov, vzeti prigarani denar, da bi zapolnili nekakšne luknje, ki jih je naredila ona milijoninka?

Ali se je človeštvu popolnoma zmešalo?

Za vsakodnevno osemurno delo, kar znese povprečno 176 ur mesečno in 2112 ur letno, dobijo delavci 12 000 evrov. V štiridesetih letih delajo 84080 ur in za to dobijo malo manj kot pol milijona. Toliko dobijo v Sloveniji, kjer so tajkuni in drugi pripadniki elit že odnesli v oaze milijarde evrov, ki jih ne bomo nikoli več videli, drugje po svetu pa več ali bistveno manj. Da bi zaslužili 21 bilijonov dolarjev, bi moralo delati nekaj deset milijonov slovenskih delavcev vsak dan štirideset let, kar pomeni, da bi morali na novo ustvariti 10-20 Slovenij, v katerih bi delali čisto vsi prebivalci.

In vsi ti delavci so lahko danes nadvse zadovoljni, če imajo delo in lahko delajo štirideset let. Nekateri strokovnjaki predvidevajo, da bo leta 2014 na svetu že 205 milijonov za delo sposobnih ljudi brez dela. Toliko o globalnem kapitalizmu s prijaznim obrazom za vse in o enakih možnostih.

Kaj je torej narobe s sistemom, ki omogoča posameznikom, da spravijo v žep tisoč milijard dolarjev, potem pa se pripadniki elit spravijo na delavce in upokojence ter jim začnejo jemati še tiso malo, kar imajo, češ da je treba varčevati in da morajo varčevati natanko oni? Neverjetno je, da jim sploh pride na misel retorika, s katero zasipavajo ljudi in jih prepričujejo, kako prav in dobro je, da se odrekajo denarju, da bodo zagnali kapitalistično gospodarstvo, kar ne pomeni čisto nič drugega kot to, da bodo lahko po zagonu v oaze in drugam odnesli še enkrat 21 000 milijard dolarjev ali pa še kakega zraven.

Če so jih odnesli že sedaj in je njihovo delovanje legalno in temelji na zakonih, potem ni niti najmanjšega dvoma, da bodo vse skupaj ponovili. Le zakaj ne bi, če pa je vse legalno? Kako sploh lahko kdo pomisli, da v kapitalizmu kapitalisti ne bi hoteli bogateti, če pa je kopičenje profitov aksiom, brez katerega kapitalizma sploh ne bi bilo?

In če njihovo delo ni legalno, ga bodo vseeno ponovili, kajti tako delovanje se splača. Zakaj bi namreč človek garal v potu svojega obraza kot črna živina, če pa ga sama kapitalistična ideologija nenehno nagovarja, naj tvega, naj bo podjeten, naj ima pravo idejo in naj vloži denar v biznis. Dokazano je mogoče največ zaslužiti, če vloži denar v preprodajo kokaina, trgovino s človeškim blagom, prostitucijo, trgovino z orožjem, podkupovanje in druge tvegane posle.      

A največja odgovornost je vendarle na ovcah, ki vse skupaj bolj ali manj mirno prenašajo. Ali je na tem svetu res vse mogoče, ker je Bog mrtev? Živimo v svetu, v katerem je mogoče uporabljati moč, oblast in silo brez vsakega vmesnega člena, ki bi tako delovanje omejeval?

Vzporednica s koncentracijskimi taborišči seveda ni na mestu, saj je preveč surova in brutalna, toda brutalna logika golega življenja, kot jo opisuje Agamben, je vsekakor zanimiva, kajti gole številke, o katerih govorim v tem prispevku, navajajo k sklepu, da kapitalizem omogoča tako rekoč popolno manipuliranje, igro, v kateri človeško življenje dobesedno ni pomembno in ni vredno nič.

Prav v tej perspektivi pride do polnega izraza egalitarnost ljudi v svetem duhu. Življenje v egalitarnem svetem duhu je povsem drugačno od življenja v kapitalističnem svetu medsebojnega izkoriščanja, pa če je to navzven še tako prijazno. Torej niti približno ni res, da je kapitalizem najboljši od vseh mogočih svetov – morda je celo najslabši.

Varčevalni ukrepi bodo morda celo rešili kako banko in na kratko tudi kapitalizem, toda ljudi ne bodo rešili. Ti se lahko odrešijo šele sami, in sicer tako, da postavijo pod vprašaj celoten kapitalistični sistem, ne le tajkunov ali pohlepnih bankirjev, podkupljivih politikov ali tolstih kapitalistov.

Ljudje se lahko rešijo in odrešijo natanko v egalitarnem svetem duhu; vse drugo so miti in legende, pravljice, klišeji in žargon.