Ljudje so v glavnem še vedno navajeni na tradicionalno razmišljanje o pastirjih in ovcah, o katerih veliko govorijo zlasti dostojanstveniki. Pastirji so različne avtoritete: starši, vzgojitelji, učitelji, menedžerji, šefi, direktorji, strokovnjaki, znanstveniki. Te je kajpak treba ubogati, saj naj bi bil tak naravni zakon. Treba je biti namreč priden, kot pravijo starši in vzgojitelji in drugi. Ovce so kajpak vsi drugi, ki, komplementarno, naivno verjamejo, da morajo res ubogati pastirje in njim slediti, saj naj bi ti nekako vedeli, kaj je zanje najboljše.

Celo sodobna naravoslovna znanost, ki jo avtoritete sicer tako hvalijo in nenehno poudarjajo, da presega humanistiko in družboslovje po natančnosti in koristnosti, pa že nekaj časa prepoznava tako razmišljanje kot zastarelo in neučinkovito, zato se pridružuje humanistiki (!!!), kar prispeva tudi k ponovi integraciji vednosti, ki kmalu ne bo več kapitalistično razdeljena na posamezna področja z natančno določenimi družbenimi vlogami, kar je zelo dobro in koristno, obenem pa daleč presega vulgarno razmišljanje, uveljavljeno tudi v tej deželi, o koristnem in za industrijo uporabnem znanju; tako razmišljanje je bilo morda še smiselno v XVIII. stoletju, danes pa pišemo leto 2013! Za kakovostno življenje, saj prav zanj gre, ne pa za kapitalistične izdelke, ki naj bi jih prodajali za denar in profite, namreč potrebujemo predvsem drugačno razmišljanje, kot je trenutno še v veljavi. Zares koristno je šele drugačno razmišljanje, ne pa krčenje vednosti na uporabno in za industrijo koristno znanje. Oglejmo si primer.

Človeška občestva so kompleksni organizmi. Primerjava z mravljiščem ne zdrži, saj so človeške skupnosti neprimerno kompleksnejše; že možgani enega samega človeka so bistveno kompleksnejši od vseh mravljišč skupaj. In morda je najpomembnejše spoznanje za kakovost življenja v takih organizmih tole: ne obstaja eno samo, normalno ali pravilno stanje organizma, temveč jih je veliko; organizem torej lahko obstaja na različne načine in je z njim še vedno vse v redu. Ali še nekoliko drugače rečeno: kakovost življenja prepoznavamo prav po zmožnosti organizma, da preide iz enega stanja v drugo, da ne vztraja dolgo v stanju stresa, v katerem porabi preveč energije za preživetje ali pa se celo počasi uničuje. Tako je elementarno, osnovno spoznanje, ki je zelo produktivno & koristno.

Sposobnost prehajanja iz enega stanja v drugo je najtesneje povezana s tem, kar je imenoval Nietzsche volja do življenja. Občestvo, ki ima več volje do življenja, bo hitreje prešlo v novo stanje, v katerem bo življenje bolj kvalitetno, enako pa velja tudi za vsakega posameznika. Absurdno je zato govoriti, da je kapitalizem najboljši od vseh možnih načinov bivanja ljudi, saj je le eden od mnogih, njegova koristnost pa je pogosto zelo vprašljiva ali pa je kar neposredno uničujoča.

Govorim o občestvu, ki bo prešlo v drugo stanje, ne o pastirjih in pripadnikih elit, ki bodo nekaj naredili z občestvom znotraj istih okvirov. Razlika je zelo pomembna, kot sem pokazal že uvodoma. Tudi posameznikom ni treba čakati na vpliv Lune ali na avtoritete, da jim povedo, kar je zanje domnevno najboljše.

Zgodba z organizmom ima tudi nadaljevanje. Ljudje še vedno večinoma verjamejo, da človeške usode določajo geni. Velikokrat zato rečejo, da je nekaj gensko pogojeno, da ima ta in ta človek gene za to in ono. Zanimivo in ironično pri tem pa je, da se s takim razmišljanjem ne strinjajo sami genetiki. Zgodba z geni in genskim determinizmom je namreč neprimerno bolj kompleksna, kot verjame vsakdanja pamet.

Geni vsekakor igrajo pomembno vlogo pri razvoju organizmov, toda njihove vloge ne opisujemo vzročno-posledično. To še zlasti velja za vedenje organizmov, ki največkrat ni odvisno od enega samega gena, temveč od večjega števila. Torej je zelo sporno reči, da je na primer človekova inteligenca odvisna od enega samega gena za inteligenco. Prav tako je povsem zgrešeno reči, da ima človek gen za homoseksualnost. Najmanj, kar moramo ob tem povedati, je namreč tole: okolje samo že vpliva na aktivnost genov, zato ni res, da so geni dani enkrat za vselej, na primer ob spočetju, da so neodvisni od okolja in da neposredno določajo vedenje organizma.

Govorimo torej o različnih stanjih, v katerih je lahko organizem, in o prehajanju med stanji, za kar potrebuje energijo. Preprosto rečeno: načini bivanja posameznega organizma ali skupine organizmov se lahko spremenijo, in ne obstaja eno samo pravilno stanje, v katerem bi bilo treba vztrajati od začetka do konca. In če neko stanje ni stabilno, je dobro čim hitreje poskrbeti za prehod v drugo, bolj stabilno stanje.

Biologija nam tako lahko pove marsikaj koristnega za razumevanje človeških občestev, ki so še vse preveč odvisna od delovanja omenjene logike pastirjev in ovac. Ljudje preveč čakajo, da bodo pastirji nekaj naredili, da se bodo premestili v novo, stabilno stanje eksistence. In odvisnost posameznikov od zunanjih avtoritet dolgoročno nikakor ni dobra, saj avtoritete hočejo vztrajati v tistem stanju, ki je dobro zanje, na pa za ovce.

Od biologije lahko preidemo k humanistiki. In ugotovimo. Splošno stanje duha je v Sloveniji zelo neproduktivno, počasi pa postaja tudi kronično. Pastirji brez premora govorijo o luči na koncu tunela, uporabljajo krepke besede, kot so kategorično, absolutno, dokončno, a se nič ne premakne, ovce pa vztrajajo v kroničnem stanju odvisnosti, ki je že bolezensko. Stres je zato velik in negativnih učinkov na organizem je vse več. Ljudje porabijo veliko energije za golo preživetje, zato so vse bolj nemočni, da bi prešli v drugo stanje bivanja. Vedejo se, kot bi bili ujeti na dnu kotanje, iz katere se ne morejo spraviti. V taki kotanji kajpak ni dobro vztrajati, ker je stres velik, to pa pomeni napetost in nesmotrno porabljanje energije. Organizem se izčrpava in je nenehno pod stresom, kar je dolgoročno seveda usodno.

Biološke metafore nam torej pomagajo razumeti družbena dogajanja in vedenje posameznikov. Ti so svobodni, toda če so ujeti v kotanji in če nimajo dovolj energije, oziroma je ne zmorejo smotrno porabljati, jim svoboda ne pomaga niti malo. Nikamor se ne premaknejo, zato se počasi uničujejo. Namesto da bi prešli v drugo stanje, ki bi bilo zanje bolj ugodno in bi jim omogočalo bolj kakovostno življenje, se izčrpavajo in zaman čakajo na pastirje, da bodo nekaj storili zanje.

Pastirji namreč ne vedo, kako naj se spravijo iz kotanje, zato v glavnem mešajo zrak in brcajo v temo, pa tudi sicer še nikoli niso ničesar koristnega storili za ovce, saj skušajo biti koristni zlasti za sebe. Po definiciji jih priganjajo in usmerjajo tja, kamor želijo priti, saj je tam domnevno ugodno zanje, medtem ko jim je za ovce v resnici vseeno. Po domače: ovce so dolgoročno izgubljene, vmes pa so infantilne in v regresu, v katerem sicer skušajo premagovati stres, vendar so pri tem v glavnem neuspešne.

Pastirji skušajo nadzorovati ovce in jih obvladovati, toda dolgoročno so tudi sami izgubljeni, kajti vztrajanje v kotanji, v kateri živijo, je moralno in etično sporno. Za rešitev lahko poskrbijo le ovce, če se naučijo bolj smotrno porabljati energijo.

Ljudi nikakor ne smemo primerjati z mravljami, saj so se zmožni svobodno odločati za moralno in etično delovanje, ki jim lahko pomaga spraviti se iz strupene kotanje. Vztrajanje v infantilnem življenju, v kotanji, ki je napolnjena s spektakli, televizijskimi oglasi, z medijskimi vsebinami, ki naj ljudi zabavajo in kratkočasijo, je destruktivno, nesmotrno, pa tudi neetično in dolgoročno smrtonosno.