Psihopati, sociopati, patološki narcisi, borderline in bipolarne osebnosti, vse te psihološke ustroje pogosto srečamo med vodilnim kadrom, ki nam kroji življenja. Družba, v kateri zaseda vodilna mesta preveč motenih osebnosti, ima sistemski problem. Bistvo problema namreč ni v samih psihopatih, te pač najdemo povsod, ampak v sistemu, ki njihovo škodljivo ravnanje na odgovornih položajih tolerira.

Psihopat kot šef sicer na prvi pogled lahko deluje super. Običajno je visoko motiviran, odločen, velikopotezen, prepričljiv na prvo žogo, pogosto tudi karizmatičen. Njegove odločitve so hitre in praviloma preproste, brez kompliciranja, če je potrebno, so tudi drzne, zato tak šef lahko deluje prav osvežujoče in učinkovito. Neuspeha večinoma ne priznava in različni izgovori podrejenih ga ne ganejo. Zveze med vzroki in posledicami zna prikrojiti svojemu dojemanju realnosti, zato se lahko spopade z vsakim problemom in najde način, da ima vedno prav. Upa si zasesti tudi najbolj izpostavljene položaje, ne da bi ga skrbel pritisk izjemne odgovornosti, ki sodi zraven. Resnica je, da mu ni nič pretežko, saj je šefovati na način, kakršnega si privošči, izjemno preprosto.

Imamo na primer podjetje. V njem pa sektor, ki ne deluje optimalno? Pritisnimo na podrejene, da se morajo rezultati nemudoma izboljšati. Kako? Tako kot pač določimo, sicer pa je realizacija njihova skrb. Se izgovarjajo, da je to nemogoče izvesti in da so preobremenjeni, da niso primerno usposobljeni, nimajo pogojev za delo in podobno? Lotimo se jih z mobingom in različnimi grožnjami, znižajmo jim plače. Se upirajo? Odpustimo jih in najemimo nove. Nas zdaj tožijo? Najemimo dobrega odvetnika, da stvar uredi. Smo izgubili tožbo? Plačajmo odškodnino, hkrati pa poskrbimo, da je naslednji ne bodo odnesli tako zlahka, najdimo nove načine, da zaposlene onemogočimo pri uveljavljanju njihovih pravic. Nam ljudje ves čas odhajajo iz podjetja, ker so nezadovoljni? Vzemimo nove, take, ki si ne morejo privoščiti, da bi bili v tolikšni meri izbirčni, hkrati pa še izkoristimo priložnost, da tistim, ki novega okolja še ne poznajo, sproti zaostrimo pogoje. So nam kljub vsemu temu pričeli upadati prihodki? Odpustimo ustrezno število ljudi iz poslovnih razlogov. Padajo še naprej in smo zdaj že v težavah? Izplačujmo plače z zamudo, toliko kot nam to zakon še dopušča. To ne bo dovolj? No ja, odslej se požvižgajmo na zakon, gotovo ga bo mogoče izigrati. So nam blokirali račune? Ni problema, podjetje bo šlo najbrž v stečaj, ampak mi bomo začeli znova nekje drugje, zveze imamo.

Kaj pa če delamo v javnem sektorju in moramo realizirati svoj letni plan, kot je bil določen v proračunu? Ne obremenjujmo se preveč, ampak takoj delegirajmo zadolžitve in razdelimo naloge. Delo ni organizirano na primeren način? Ljudje niso vsi primerno kvalificirani? Naj se vendar znajdejo kot pač vedo in znajo, saj zato uživajo v privilegiju zanesljivih služb. Se zapleta pri vprašanjih povezanih s poznavanjem zakonodaje, postopkov, standardov? Jasno jim dajmo vedeti, da to tako ne gre, tega res ne bomo dopuščali. S tem naj se seznanijo sami, saj je vse nekje na internetu, ni treba izgubljati časa in davkoplačevalskega denarja za izobraževanja. Po potrebi se jih lotimo z mobingom, naj se počutijo slabo, to jih bo spodbudilo, da se premaknejo in opravijo zadano delo. Smo se kljub vsemu znašli v zagati? Zabrišimo sledi in prikrojimo dokumente, pa bomo stvar nekako rešili. Nismo izpolnili zastavljenih ciljev? Ampak saj smo jih, vse je dokumentirano črno na belem, kdo si bi upal to izpodbijati? Nam očitajo koruptivna ravnanja? Vse to so tendenciozna namigovanja, laži, poskusi politične diskreditacije s strani tistih, ki bi radi zasedli naš položaj.

Misterij šefa je zapletena stvar. Šef, pod vodstvom katerega stvari delujejo, razume delo svojih podrejenih in jim zato zna zagotoviti pogoje, da ga dobro opravljajo. Ukazovati in delegirati je v osnovi lahko otročje preprosto, izvesti in realizirati projekt ali nalogo pa skoraj vedno terja trdo delo, odlično organiziranost, veliko znanja, pa še ni vedno vse preprosto. Težava psihopatov na visokih položajih, vseh različnih šefov in šefičev, ki množično dušijo potenciale v tej državi, je, da jim je sistemsko omogočeno, da živijo odmaknjeni od resničnosti, zaščiteni v svetu svojih samovoljnih zamisli, lenobe in brezbrižnosti, medtem ko se moramo vsi ostali sprijazniti s posledicami. Jih kot poškodovane posameznike, nagnjene k ekscesom, katerih pač nihče ne nadzira, sploh lahko krivimo, da izkoriščajo situacijo? Odgovor na to vprašanje je "težak" par miljard evrov.