Papež o ženskah
Papež Frančišek je rekel, da imajo ženske pomembno in celo primarno vlogo na tem svetu. Kaj je s to izjavo mislil in kaj je hotel povedati?
Ne vemo, kaj je mislil in kaj je hotel, vemo pa, kaj iz take izjave logično sledi, kar je še veliko pomembnejše. Najprej lahko rečemo, da je papeževa izjava nevarna – nevarna je zlasti za RKC. Zakaj je nevarna?
Nevarna je že zato, ker sproža vrsto filozofskih asociacij, ki nas med drugim pripeljejo tudi do Jezusa Kristusa in njegovega odnosa do Marije iz Magdale. Ženska namreč nima le pomembne vloge na tem svetu, temveč ima kar primarno, kot pravi sam papež.
Povsem logično je, da je to, kar je primarno, lahko tudi najbolj pomembno. Biti moramo previdni: lahko je najbolj pomembno, ni pa nujno, da tudi zares bo. Človeška bitja so polna kontradikcij. Ženska vloga bi bila lahko torej najbolj pomembna na tem svetu.
Jezus se strinja s papežem, da so ženske zelo pomembne. Marija Magdalena je zato prva videla vstalega Jezusa in bila tudi prva, ki je sporočila učencem, kaj se je zgodilo. Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal. (Jn 20,18)
Če bi bila torej ženska najbolj pomembna, bi se ji morali v teh časih, ko na vseh koncih in krajih nenehno govorijo o krizi, globoko prikloniti, saj pričuje za egalitarnega svetega duha. To bi morali narediti že zato, ker v številnih delih sveta o kakšni krizi nimajo pojma, saj je preprosto ni. Na Kitajskem te na primer le debelo gledajo, če omeniš krizo, čeprav imajo delavcev, ki neznosno trpijo, skoraj neskončno veliko.
Izjave, da v številnih delih sveta ne vedo ničesar o kapitalistični krizi, so neposredno povezane s papeževo izjavo, da so ženske pomembne. A če bi se priklanjali ženskam, se nikakor ne bi priklanjali temu, čemur se priklanja papež, prav tako se ne bi priklanjali Kitajski, kjer ni krize, temveč bi se priklanjali nečemu drugemu.
Ženske so namreč od nekdaj pomembne kot bitja, ki rojevajo otroke. Pomembne so kot matere, ki jih zastonj vzgajajo, pomembne so kot čustveno tople in nežne spremljevalke moških, za katere skrbijo in za katerimi stojijo, da so ti lahko uspešni. O tem ni nobenega dvoma.
Enako lahko rečemo za kapitalizem. Ta nikoli ni potreboval demokracije in človekovih pravic in socialne države in vsega drugega, kar je v korist ljudi, saj ga ta preprosto ne zanima. Kapitalizem je namreč primarno o profitih in izkoriščanju delavcev, ne pa o egalitarnosti, solidarnosti, sodelovanju v svetem duhu.
Izkoriščanje delavcev ni brez povezave z izkoriščanjem žensk. Kakor hvalijo delavce in njihovo ustvarjalnost, hvalijo tudi ženske in njihovo domnevno nežno narave, a v obeh primerih prisegajo na reproduciranja kapitalizma in njegove izkoriščevalske narave.
Tako kot lahko ženske dolgo časa prenašajo svojo pomembno vlogo in se z njo celo identificirajo, lahko tudi delavci pristajajo na kapitalizem brez demokracije in obenem trdijo, da je zelo dobro, da ga sploh imajo, saj je zelo produktiven.
Ženske so torej človeška bitja, ki jih moški zelo potrebujejo, zato jih tudi občasno pohvalijo. Če so ženske še naprej to, kar moški želijo, so slednji kajpak srečni. Ko delavci hvalijo kapitalizem, morda niso ravno srečni, so pa lahko zadovoljni, da imajo delo in mezdo.
Morda se bližamo časom, ko bodo ljudje nadvse zadovoljni, da bodo sploh mogli prodajati sebe kot delovno silo za borno mezdo, saj jih bo kapitalizem vse manj potreboval. Čisto mogoče je, da bo v naslednjih letih demokracija samo še del nostalgičnega spomina, arhivski eksponat, za katerega bo vse manj zanimanja.
Delavci se namreč upirajo kapitalizmu, če imajo dobre ideje. Ženske se upirajo izkoriščanju in hočejo egalitarnost, če imajo dobre ideje, kaj še pomeni biti ženska – nedvisno od tega, kar poudarja papež. Brez dobrih idej ni upiranja.
Upiranje nima cene, zato je za kapitalizem nevarno. Nevarno je tudi za RKC, saj ta potrebuje hierarhije in pohlevne ovce, ne pa upornikov.
Papeževa izjava o pomembnosti žensk ima zato logično nadaljevanje. Če smo res tako zelo pomembne, kot trdite, potem se tudi temu primerno obnašajte, če pa se ne boste, bomo same poskrbele za spremembo. Podobno razmišljajo delavci: če res ustvarjamo vrednost, potem jo hočemo imeti zase, saj je naša lastnina. Če je ne moremo dobiti drugače, si jo bomo preprosto prilastili.
Problem je, da ženske niso imele nekoč na začetku zgodovine primarne in pomembne vloge v hordah in da delavci nekoč sploh niso bili delavci – strogo vzeto, obstajajo šele v kapitalizmu. Vloge žensk in delavcev so torej arbitrarne, ne pa naravne, kar pomeni, da se lahko kadarkoli spremenijo. Torej ne gre za to, da jih hvalimo, temveč za to, da jih spremenimo, če lahko parafraziram Marxovo tezo o Feuerbachu.
Ženske in delavci torej niso odtujeni od svoje naravne, pristne vloge v družbi, zaradi katere bi jih morali hvaliti, temveč so odtujeni premalo. V glavnem še vedno naivno verjamejo, da bo kapitalizem spremenil svet ali pa se bo svet spremenil na bolje kar sam, namesto da bi se sami bojevali z njim za egalitarnost in življenje v svetem duhu.
Kapitalizem bo še naprej potreboval delavce in papež bo še naprej potreboval ženske v njihovi primarni vlogi mater in moških spremljevalk. Dokler bodo same ženske verjele v lastno primarno vlogo in dokler bodo delavci pripravljeni biti delavci, bo kapitalizem kljub vsem mogočim krizam cvetel. Morda pa hočemo prav to.
Apr 03, 2013