Pisateljice so boljše v pripovedni književnosti (epiki), pisatelji pa v izpovedni (liriki). Pričakovali bi, da bo obratno, ker ženske lažje in raje izražajo svoja čustva, moški pa se podajajo v pustolovščine. Vendar prav iz tega razloga ni obratno …

Zgodovina književnosti je skrajno pristranska do pisateljic. Odkar obstaja pisava, so jih njihovi sodobniki onemogočali in jim metali polena pod noge. Ko so umrle, so svojci njihova dela uničevali, zgodovinopisci pa omalovaževali in spregledovali. Kar je ostalo, je le majhen del tega, kar so napisale, in drobec tega, kar bi lahko napisale, če bi bile pretekle družbe naklonjene pišočim ženskam oz. ženskam nasploh. Marsikaj, kar so napisale, je bilo povprečno ali slabo tudi zato, ker so bile slabše izobražene od svojih moških kolegov in srhljivo omejene pri nabiranju življenjskih izkušenj.

Zadnjih nekaj desetletij jim je za kanec bolj naklonjenih, in to se pozna. Na medmrežju si lahko ogledate katerikoli domač ali tuj seznam najbolj branih pisateljev ali leposlovnih knjig (predvsem romanov). Na vseh kraljujejo ženske; v najslabših primerih jih je toliko kot moških. Če vzamemo v ozir še to, da se pisanja in objavljanja zgodb in romanov še vedno lotevamo predvsem moški (v Društvu slovenskih pisateljev je zgodbopisk slaba polovica), pa je statistika izrazito na njihovi strani.

Povsem druga pesem je v pesništvu. Ker pesniških zbirk skoraj nihče ne bere, sem za merilo raje vzel popevke. Na seznamih najbolj priljubljenih (piscev) pesmi je žensk komaj za vzorec.

Zakaj je temu tako? Kdor je imel nesrečo, da se je pobliže seznanil z izdelki nadobudnih pesnic, ki so jih polne strani raznoraznih 'leposlovnih' revij, mu je jasno – ker mu ni nič jasno. Žensko izpovedno pesništvo je praviloma tako izpovedno, da je nemogoče razbrati, glede česa se pesnica pravzaprav izpoveduje. V njem kar vrvi od vznesenih opisov čustev, občutkov in razpoloženj, hkrati pa je le tu in tam kakšen namig, na kaj v fizičnem svetu se vsa ta gora občutij nanaša.

Izpovedno pesništvo samo po sebi ne zahteva popisovanja dogodkov. Zato ženske najbrž rade zanemarijo lonec, v katerem naj bi brbotala juha njihovih občutij. Posvetijo se zgolj juhi, ta pa se v odsotnosti lonca razlije po štedilniku in pogasi ogenj. Najbrž gre za podobne reči, kot jih zazna marsikateri moški, ko skuša ugotoviti, kaj je vznejevoljilo njegovo žensko, a mu ta ne pove, temveč je še bolj nejevoljna, ker bi moral vendar sam vedeti …

Pri pisanju zgodb in romanov pa se ženske ne morejo izogniti popisovanju dogodkov; ti so pač bistvo pripovedne književnosti. Ogrodje torej morajo zgraditi in ga bolj ali manj vešče tudi zgradijo. Nato pa ga napolnijo z življenjem …

Moški se zavoljo svoje privrženosti dogodivščinam in zadrževanju čustev posvečajo predvsem sestavljanju ogrodja. Oboje jim pride prav pri pisanju pesmi. Čustvom, občutkom in razpoloženjem samodejno zgradijo hišo, s katero jih prizemljijo, nato pa se lotijo notranje opreme. Ker jim je težko govoriti o samih občutjih, jih raje predstavijo posredno – preko pohištva, sredi katerega bivajo, slik, knjig in CD-jev, v katerih uživajo, hrane, ki jo jedo, stvari v omarah in predalih, ki so se nabrale v letih njihovega obstoja, ter vsebine smetnjakov – hišo napolnijo z življenjem …

Pri pisanju zgodb in romanov pa pisatelji (mislijo, da) lahko postavijo občutja na stranski tir, če le dajo na glavnega dovolj lep vlak, ki pelje v dovolj zanimive kraje. Moški smo pač naučeni zadrževati čustva, razen do boga, vladarja, domovine in tujcev. Zato so naše zgodbe polne dogodkov in opisov fizičnega sveta, jim pa kronično primanjkuje vtisov, z izjemo pravkar omenjenih. Le največji pisatelji so se zmožni toliko 'poženščiti', da svojim junakom vdahnejo tudi nekaj skrbno odbranih in pretehtanih čustev.

A tudi v najboljših primerih se ne moremo otresti občutka, da gre pri teh likih za umetne tvorbe, nekakšne k cilju stremeče skoraj človeške robote. Vsakega se da opisati z nekaj značajskimi in vedenjskimi potezami, ki se jih drži kot pijanec plota in jih v toku zgodbe v najboljšem primeru zamenja za drug plot …

Zgodbe pisateljev so polne dogodivščin, ki bi se jih bralec z veseljem udeležil, a ne nujno v družbi likov, ki v njih nastopajo. Raje bi vzel s seboj prijatelje. Zgodbe pisateljic pa so polne ljudi, ki bi jih človek z veseljem spoznal, se z nekaterimi spoprijateljil in se z njimi podal na kakšno pustolovščino. Ni pa nujno, da bi bila to pustolovščina iz zgodbe …