Kot poroča večina svetovnih medijev, tako tudi MMC RTV SLO je »novi, 266. vodja rimskokatoliške cerkve 76-letni nadškof Buenos Airesa, Jorge Mario Bergoglio. Papež Frančišek je prvi jezuit na mestu papeža in prvi papež v 1.300 letih, ki ne prihaja iz Evrope.

Bergoglio, član Družbe Jezusove, se je rodil 17. decembra 1936 v Argentini kot eden izmed petih otrok italijanskega železničarja in njegove žene. Po študiju filozofije je na jezuitskih univerzah v Santa Feju in v Buenos Airesu učil literaturo in psihologijo, v duhovnika pa je bil posvečen dokaj pozno, leta 1969 pri 32 letih. Kljub temu pa je že čez štiri leta vodil tamkajšnjo jezuitsko skupnost.

Svojo doktorsko disertacijo je opravil v Nemčiji, nato pa se je vrnil v domovino. Leta 1998 je bil imenovan za nadškofa Buenos Airesa.«

Torej jezuit je postal papež. Zelo zanimivo in zelo povedno. Pa si malce poglejmo, kdo so jezuiti oz. po naše jezusovci. Tu nam bo v veliko pomoč slovenski prevod knjige francoskega pisca Edmonda Parisa: “Jezuiti, skrivna vojska papeštva” (založba Ciceron).

»Kljub vsej obilici literature o jezuitih je potrebno dodati vsaj nekaj novih strani, ki osvetljujejo nadaljevanje skrivne združbe, ustanovljene pred štirimi stoletji v imenu večje Božje slave – v resnici pa v imenu slave papeževe.

Jezuiti še vedno opravljajo svoje poslanstvo s povsem enako zvijačnostjo in trdovratnostjo, kakršni sta v vsej pretekli zgodovini vzbujali odpor pri ljudstvih in vladarjih. Nasledniki Ignacija Lojolskega so danes morda celo bolj kot kdajkoli prej vodilni v rimskokatoliški cerkvi (poleg Opus Dei-ja, prip. koment.). Delujejo prav tako ali celo bolj prikrito kot so včasih in ostajajo najbolj fanatični ultramontanci (zagovorniki cerkvene dogme in absolutne papeške oblasti), skrivni, toda najučinkovitejši odposlanci svetega sedeža po vsem svetu, prikriti uresničevalci njegove politike, skrivni papeževi vojščaki.

Če smo natančni, družba glede na svoj statut ni niti posvetna niti redovna, temveč deluje kot skrivnostna sila, ki se pojavi tam, kjer je potrebno – v cerkvi ali zunaj nje. Skratka, to so “vojščaki, najbolj izurjeni, najvztrajnejši, najpogumnejši, najbolj prepričani v papeževo oblast …,” kot je zapisal eden najboljših piscev njihove zgodovine.

Jezuiti so prav zaradi svojega učinkovitega fanatizma postali nepogrešljivi za ustanovo, ki so ji služili, s tem pa so dobili nad njo tolikšen vpliv, da je njihov general upravičeno dobil naziv črni papež, saj je bilo v upravljanju cerkve vedno težje razločevati med oblastjo, ki jo je imel pravi papež in med avtoriteto njegovega mogočnega pomočnika.

Osnovno načelo Družbe je: “Vsem sem postal vse.” (Korinčani 9,22.) Umetnost, literatura, znanost in celo filozofija so zanje sredstva oziroma mreže, v katere lovijo človeške duše.

Bojeviti jezuitski duh se je od ustanovitve naprej s časom samo še krepil, Ignacijevi možje pa so se poleg nalog v tujih deželah začeli osredotočati na obdelavo človeških duš, še posebej tistih iz vladajočih družbenih slojev. Njihova glavna tarča je bila politika, saj so imeli pri vsem svojem početju pred seboj en sam cilj: popolno podreditev posvetnega sveta papeštvu. Za uresničitev takšnega cilja pa je bilo najprej potrebno podjarmiti vladarje. In kako doseči takšen cilj? Dve pomembni orožji so uporabili: prizadevali so si postati spovedniki najbogatejših in najvplivnejših ter prevzeti izobraževanje njihovih otrok. Tako so si utrdili svoje položaje in si zagotovili varno prihodnost.

Jezuiti so želeli rimski cerkvi vsiliti monarhistični absolutizem, ki naj bi si podredil celotno civilno družbo, njeni kralji in cesarji pa naj bi bili zgolj posvetni predstavniki Svetega očeta, resničnega vladarja krščanskega sveta; dokler so bili ti vladarji povsem pokorni svojemu skupnemu gospodarju, so bili zato jezuiti njihovi najzvestejši zavezniki.

Če so v Rimu menili, da se je kjerkoli v Evropi pojavila potreba po ljudskem uporu proti kralju, ali če so posvetni vladarji sprejemali odločitve, ki cerkvi niso bile v čast, je kurija dobro vedela, da za spletkarjenje, propagando ali celo odkrite upore ni bolj sposobnih, zvitih in predrznih vojščakov, kot so jezuiti.

Toda ta izbrana vojska je potrebovala skrivne posrednike, preko katerih je obvladovala civilno družbo; to vlogo so prevzemali najvplivnejši izbranci, ki so bili povezani z jezuiti. Številni pomembni ljudje so bili na ta način povezani z Družbo Jezusovo, na primer cesarja Ferdinand II. in Ferdinand III., poljski kralj Sigismund III., ki je bil tudi uradno član Družbe, kardinal Infante, vojvoda Savojski. In ti še niso najpomembnejši.

Tako je tudi danes; 33.000 uradnih članov Družbe, oficirjev zveste, skrivne vojske, deluje v njenem imenu po vsem svetu. V njihovih vrstah pa se skrivajo voditelji političnih strank, visoki državni uradniki, generali, sodniki, zdravniki, univerzitetni profesorji in tako dalje, ki vsak na svojem področju opravljajo isto, božje delo – v resnici pa uresničujejo le načrte papeštva.

… ‘Nisem navdušen nad ponovnim vzponom jezuitov,’ je pisal nekdanji ameriški predsednik John Adams svojemu nasledniku Thomasu Jeffersonu leta 1816. ‘Cele množice se pojavljajo pod najrazličnejšimi preoblekami, kot tiskarji, pisatelji, učitelji, založniki itd. Če si je kdaj kakšno človeško združenje zaslužilo večno prekletstvo na zemlji in v peklu, potem je to Ignacijeva druščina. Toda v našem sistemu verskih svoboščin ne moremo drugače, kot da jim ponudimo zatočišče …’ Jefferson pa je svojemu predhodniku odgovoril: ‘Tako kot vi, tudi sam nasprotujem ponovnemu vzponu jezuitov, ki predstavlja umik svetlobe pred temo.’«

K temu res ni kaj dodati, edino mogoče: kakršen gospodar (Vatikan s svojo totalitarno cerkvijo, česar le ta na našo srečo ne more več udejanjati) takšen hlapec (jezuiti in ostale katoliško kleriške združbe).

Na spletnih straneh katoliške cerkve lahko preberemo, da je Duhovne vaje ustanovil »svetnik« Ignacij Lojolski (rojen 1491) in da je bistvo teh vaj molitev. „Posebnost molitve v teh duhovnih vajah, ki potekajo v tišini, je, da je to način molitve, kjer se oseba uči razločevanja notranjih vzgibov (duhov). Ignacijevo izkustvo je bilo, da se človekovega srca dotaknejo vzgibi, ki vodijo k Bogu in drugi vzgibi, ki ne vodijo k Bogu.“

Če vsaj malo poznamo zgodovino jezuitov, se lahko povsem upravičeno vprašamo, kakšni duhovi so vodili njihove člane pri zločinskih dejanjih, ki so med drugim opisani tudi v prej omenjeni knjigi Edmonda Parisa “Jezuiti – skrivna vojska papeštva”.

„Javnost se praktično sploh ne zaveda odgovornosti Vatikana in jezuitov za začetek obeh svetovnih vojn – kar si je vsaj delno mogoče razlagati z ogromnim finančnim bogastvom, ki ga imajo na voljo, in ki jim, še zlasti po zadnji vojni, omogoča izjemen vpliv na številnih področjih,“ pravi avtor knjige, čigar raziskava temelji na nespornih arhivskih dokumentih ter objavljenih delih dobro znanih in večinoma katoliških političnih osebnosti, diplomatov, veleposlanikov in uglednih piscev, ki jih je v številnih primerih z izdajo imprimatur odobrila celo sama cerkev.

Še nekaj odlomkov iz knjige:

»Med najbolj zločinskimi jezuitskimi moralnimi pravili pa je tisto, ki je vzbudilo tudi najhujše javno zgražanje: “Menih ali duhovnik je upravičen ubiti vsakega, ki obrekuje njega in njegovo skupnost.” 

Tako, Družba Jezusova si je torej vzela pravico do pobijanja nasprotnikov in celo svojih nekdanjih članov, če ti postanejo preveč zgovorni. Ta biser jezuitske morale najdemo v Teologiji očeta L’Amyja. Dovoljeno rabo tega načela oče Amy cinično opisuje še na enem primeru: “Če oče, ki podleže skušnjavi, zlorabi žensko, ona pa javno pove, kaj se je zgodilo in ga s tem onečasti, jo je upravičen ubiti, da bi se izognil sramoti!” Enako pravilo je podpiral in branil še eden od Ignacijevih sinov, ki ga navaja znameniti španski teolog Caramuel: ” … oče je v takšnem primeru upravičen ubiti žensko in obvarovati svojo čast.” Ta pošastna teorija je služila za prikrivanje številnih zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, in najverjetneje se je nanjo opiral tudi razvpiti zločinec, duhovnik iz Uruffeja, ko je leta 1956 zlorabil, več mesecev pozneje pa ubil in strahotno iznakazil noseče dekle in otroka, ki ga je zaplodil. ” Jezuit Mayrhofer iz Ingolstadta je v svojem Pridigarjevem ogledalu takole razmišljal: “Ne more nam biti sojeno, če bomo pobijali protestante, prav tako kot nam ne more biti, če zahtevamo smrtno kazen za roparje, morilce, tihotapce in prevratnike.”

Zelo slabe zgodovinske izkušnje z jezuiti imajo v Švici in avtor pravi, da „danes 51. člen švicarske ustave Družbi Jezusovi oz. jezuitom prepoveduje opravljanje kakršnihkoli kulturnih in izobraževalnih dejavnosti na ozemlju konfederacije, Švicarji pa vedno znova uspešno zavračajo tudi vse jezuitske poskuse, da bi bilo to ustavno določilo preklicano.“

Oba spisa, Konstitucija in Vaje, ki predstavljata temelj sistema Ignacija Lojolskega, ne puščata nobenega dvoma. Ob prebiranju teh besedil postane očitna skrajna, če ne že kar pošastna narava jezuitskega podrejanja duha in volje, zaradi česar so od nekdaj tako voljno orodje v rokah svojih gospodarjev in hkrati še veliko hujši naravni sovražnik vsakršnih svoboščin. Profesor katoliške teologije iz Münchna in avtor ene najpomembnejših knjig o jezuitih, J. Huber, je pisal: “Tole je neizpodbitno dejstvo: v Konstituciji je petstokrat ponovljeno, da je v osebi generala potrebno videti Kristusa.” Takšne vojaške izjave sploh niso presenetljive, če pogledamo malo v življenjepis “svetnika” Ignacija: „Njegova razburkana mladost je polna napak in celo strahotnih zločinov. Policijsko poročilo pravi, da je bil 'zahrbten, nasilen in maščevalen'. Vsi njegovi življenjepisci priznavajo, da mu po nagonskemu divjaštvu, kakršno je bilo v tistih časih povsem običajno, ni bil kos nobeden od njegovih živahnih spremljevalcev. 'Neukrotljiv in domišljav vojak, ki pri ženskah, kocki in dvobojih ni poznal nobenih meja,' ga je ocenil njegov tajnik Polanco.«

Če vemo, da so jezuiti, fundamentalistično totalitarna frakcija katoliške cerkve, ki je brezmejno, fanatično vdana svojemu guruju, diktatorju iz Vatikana, nastali kot odgovor na razkrajajočo se moč katoliške cerkve v obdobju reformacije, so zgornje navedbe o jezuitskih zločinih še premile. Zgodovina o tem priča več kot zgovorno. Forma javnega pisma žal ne dovoljuje podrobnejšega pisanja. Je pa večini ljudi jasno, da je stanje na tem planetu v vsakem pogledu alarmantno, kljub 500 letnemu izvajanju jezuitskih „duhovnih“ vaj in 1800 letnemu „karitativnemu“ delovanju katoliške cerkve, katere šef se je oklical za edinega usmerjevalca zemeljske oble, kralja nad kralji in podobnimi egotriparskimi, totalitarnimi cvetkami.

Naj še zapišem, da je knjiga E. Parisa zame tako dobra predvsem zaradi navedenih neizpodbitnih zgodovinskih dejstev glede totalitarne manipulativnosti Vatikana in njegovih klerikov. Pri tem je zanimivo dejstvo – ki kaže tudi na razmeroma nepristranski odnos avtorja E. Parisa do virov – da je večina najsočnejših zgodovinskih ugotovitev o zločinski naravi jezusovcev/jezuitov prišla izpod peres katoliških piscev oz. zgodovinarjev. Bralec naj samo prelista navedene vire v knjigi. Katolik gor ali dol, pošten in verodostojen pisec preprosto ne more preko dejstev, pa čeprav le ta mečejo slabo luč na njegovo cerkev oz. ideologijo.

»Lojolove Duhovne vaje. Boehmer v nadaljevanju pravi: 'Ignacij je bolj kot katerikoli voditelj pred njim razumel, da ljudem najlažje vsiliš svoje ideale, če postaneš gospodar njihovega domišljijskega sveta. Na ta način jih prepojiš z duhovnimi silami, ki se jih je pozneje zelo težko znebiti, silami, ki so močnejše od vseh načel in doktrin; to so sile, ki se lahko kadarkoli spet pojavijo, včasih tudi po dolgih letih, ne da bi jih zavestno omenjali, in postanejo tako obvladujoče, da se jim ne upre nobena volja, pač pa voljno sledi njihovemu nepremagljivemu impulzu.'

Jezuiti v svojem predstojniku ne smejo videti človeka, ki se lahko moti, temveč samega Jezusa.

Svojim učencem je Ignacij Lojolski vsilil dejanja, za katera je trdil, da so spontana, potem pa je ob pomoči te metode potreboval le trideset dni, da je zlomil učenčevo voljo in razum – na podoben način kot jezdec zlomi voljo svojega konja. Le trideset dni, triginta dies, da si podredite dušo sočloveka. Ne pozabite, da je jezuitizem rasel skupaj z inkvizicijo: inkvizicija se je znašala nad telesi, ignacijanske duhovne vaje pa so lomile duha.«

Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve lahko preberemo:

"Strogo hierarhično urejena, navznoter in navzven totalitarna, oblastna ter pohlepna po denarju, ki časti skrivnostne kulte in ima nezmotljivega guruja na čelu" - to so običajni atributi sekte, kot vedno znova zatrjujejo cerkveni pooblaščenci za sekte.

Na nobeno organizacijo te karakteristike ne letijo tako popolno kot na rimskokatoliško cerkev.

V eni točki vsekakor presega vse druge, katere bi tako rada označila kot "sekte": Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila "v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimskokatoliška cerkev", tako na primer Karlheinz Deschner. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: "Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa." (vir: http://www.zrtve-cerkve.org/html/demonska_sekta.html)

Možgani tega katoliškega morilskega stroja so zadnjih 500 let vsekakor bili in so še zvesti papeževi vojščaki jezuiti – danes sicer v sodelovanju z opus dei-jem.

Zaradi globoke krize s strani fašista Mussolinija ustanovljene svetne države »Sveti sedež« v Vatikanu in njenih kolonialnih podružnic/lokalnih cerkva po celem svetu – krize, povzročene tudi zaradi razkritja neverjetne množičnosti katoliško kleriške pedofilije in njenega zločinskega prikrivanja s strani samega vatikanskega imperialnega vrha – se zdi logično, da poskušajo kleriki, glede na preteklo fanatično učinkovitost jezuitov, zadeve urediti s papežem iz njihovih vrst.

Za taktiko si je očitno bivši jezuitski kardinal Bergoglio, sedanji papež Frančišek, izbral neverjetno nesramno manipulacijo z enim od redkih pozitivnih klerikov v zgodovini cerkve – govor je seveda o Frančišku Asiškem.

Franček iz Assisija je zanimivo s svojo iskreno skromnostjo, nesebičnostjo in notranjo povezanostjo s celotnim stvarstvom na začetku svojega delovanja na prelomu iz 12. v 13. stoletje skoraj bil obtožen krivoverstva. Dve leti po smrti ga je papež sicer razglasil za svetnika, kar je zame brez dvoma prva v dolgem nizu manipulacij z duhovnim izročilom tega človeka. Ena najbolj brutalnih in naravnost neverjetnih zlorab pa je po mojem prepričanju krvavo udejstvovanje hrvaških frančiškanov med leti 1941 in 1943 s pištolami in noži v rokah ne samo v ustaškem koncentracijskem taborišču v Jasenovcu, ampak tudi na področju celotne Bosne – kot da so frančiškanski kleriški klavci izšli iz vrst jezuitskih naslednikov brutalnega španskega vojaka Ignacija Lojolskega.

Če bi papež Frančišek res hotel stopiti iz jezuitskih čevljev spovedovalcev kraljev in aristokracije v revne opanke služabnika preprostega ljudstva Frančeka iz Assisija, bi namesto populistično praznega in širši javnosti všečnega besedičenja raje izbral pot reform babilonske vlačuge, da bi le ta svoje nepreštevno, enormno in večinoma krvavo bogastvo bila sposobna vrniti njegovim zakonitim lastnikom, to je ljudem te zemlje. Zdi se, da so s strani ultra konservativnega upokojenega papeža Benedikta izbrani kardinali izvolili jezuita za novega papeža prav z namenom, da se to ne bi zgodilo. Velika pričakovanja javnosti pa je seveda treba nekako pomiriti s »frančiškarjenjem«. Volk sit in koza cela.

Kako je cerkev prišla do statusa enega najbogatejših imperijev v zgodovini človeštva, si lahko preberemo na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve:

http://www.zrtve-cerkve.org/html/bogastvo_cerkve_je_krvav_denar.html

Naj za konec navedem dejstvo iz življenja bivšega jezuitskega kardinala, sedanjega papeža, dejstvo, ki pove vse o manipulativnem jezuitskem bistvu novega »usmerjevalca zemeljske oble« . Kot se da prebrati na spletni strani britanskega časopisa Guardian, je papež Frančišek kot kardinal Bergoglio sodeloval tako z zločinsko argentinsko vojaško hunto kot pomagal pri s strani papeža Janeza Pavla II. in takratnega velikega inkvizitorja kardinala Ratzingerja zaukazanem zatrtju južno ameriške teologije osvoboditve – eni redkih svetlih točk vatikanskega imperija v Latinski Ameriki. Vir: 

http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2013/mar/19/war-on-pope-francis-modern-inquisition?CMP=twt_gu

http://www.guardian.co.uk/world/2013/mar/19/pope-francis-argentina-1970s

Glede sramotne vloge rimskokatoliške cerkve v argentinski moriji si več lahko preberemo pri Damjanu Likarju – cerkev je očitno ponovila svojo morilsko prakso iz ustaške države :

http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=22

Povsem se strinjam z naslovno ugotovitvijo guardianovega novinarja Georga Monbiota, da je v vojni proti revežem papež Frančišek na napačni strani, namreč na strani tiranov, kradljivcev zemlje, zasužnjevalcev in odredov smrti. Konec koncev nič novega za cerkev.

Bistvo manipulativnega sklicevanja na tradicijo pomoči revnim Frančiška Asiškega s strani novega jezuitskega papeža po mojem mišljenju zelo dobro zadene sledeča ugotovitev brazilskega nadškofa Dom Helder Camara: »Ko dam hrano revnim, me imajo za svetnika. Ko vprašam, zakaj so revni, me imajo za komunista.« Seveda se jezuit, še manj jezuitski kardinal, ne bi nikoli spraševal o vzrokih neverjetnega bogastva absolutistične papistične cerkve na eni strani in smrtonosni revščini »navadnih« ljudi, predvsem v tretjem svetu, na drugi strani.