Pred kakim tednom sem v Večeru bral, da OZN pripravlja neko novo resolucijo ali deklaracijo, ki naj bi dodatno definirala in zaščitila pravice žensk: dostop do izobrazbe, svobodno rabo kontracepcije, ločitev, zaščito pred ekonomskim, telesnim in spolnim nasiljem, tudi s strani zakonskih partnerjev itd., dokument pa naj bi omenjal tudi zaščito in emancipacijo homoseksualcev. Isti vir je navajal, da so Egipt, Vatikan, Iran in menda tudi Rusija že protestirali proti takim ukrepom in napovedali, da bodo storili vse, da se njihov sprejem prepreči in sicer zato, ker naj bi bile tako razširjene pravice žensk v neskladju z njihovo vero in kulturo, ki naj bi bila zaradi vsiljenih »zahodnih« idealov ženske svobode, nezatrte spolnosti in vsega ostalega celo ogrožena. S tem sta se nepreklicno dokazali dve stvari:

1. Konservatizem je v osnovi prepričanje, ki nima, ali celo izrecno nasprotuje, racionalnosti. Kulture bližnjega in srednjega vzhoda, in deloma tudi vzhodne Evrope so res »ogrožene« s strani zahoda, vendar zato, ker si prebivalci teh območij želijo več »zahodnih« (beri: liberalnih) vrednot in se zato množično izseljujejo iz svojih domovin. V kolikor bi bili zahodni ideali enakosti spolov in spolnih usmeritev res neskladni z določenimi kulturami, potem bi bilo nemogoče, da bi pripadniki teh kultur v tisočih drli na zahod, toda v zadnjih desetletjih se dogaja ravno to. Oviranje moralno naprednih in liberalnejših pravnih praks v določenih državah je tako tudi nedemokratično, saj si ljudstva teh držav te prakse izrecno želijo in v njihovem iskanju veliko tvegajo.
2. Christopher Hitchens je imel prav: Religion poisons everything. Še enkrat se je zgodilo, da želijo ljudje na temelju svoje vere kratiti pravice drugim, pri čemer se veselo povezujejo celo s pripadniki konkurenčnih religij, ki bi jih, strogo po svojih svetih knjigah, morali zlepa in zgrda spreobračati v svojo religijo. Ponovno se torej potrjuje spoznanje, da kot izgovor za zlo ni nič bolj koristno od božjega blagoslova.

Vprašanje, ali bodo ženske in homoseksualci kdaj uživali enake pravice kot ostali člani družbe na vseh koncih sveta je torej v pretežni meri vprašanje širitve in utrditve ateizma, ki bi nam brez dvoma prihranil marsikatero truplo, posilstvo, lakoto, pohabo genitalij, bičanje…skratka, bil bi izvor velike moralne koristi. Kako naj torej razširimo ateizem po vsem svetu?

Nasilna sredstva, torej prisila orožja, agresivna inkulturacija in podobne zadeve seveda ne pridejo v poštev. So nemoralne in neučinkovite. V kolikor želimo dobiti pristni in trajni ateizem, je potrebno, da ljudje sami ugotovijo, da je biti veren le ena od možnosti, ki je stvar osebne izbire ali prepričanja in ne nuje. Najenostavnejša pot do tega je seveda izobrazba. Težko je biti izobražen in veren hkrati. To je tudi razlog, zakaj si večina veroizpovedi tako močno želi nadzorovati šole; verski vodje še vse predobro vedo, da se reko najenostavneje zajezi pri izviru. Toda vse smeri izobrazbe niso enako »ateistične«. Umetnost in filozofija veri nasprotujeta veliko manj, kot pa znanost. Vsi naravni procesi so v znanosti prepričljivo razloženi brez omenjanja nadnaravnih sil in ukvarjanje z božjim (ne)obstojem je prepuščeno znanstvenikovi zasebnosti, se pa od znanstvenikov zahteva, da pri opravljanju svojega dela svoje izjave podprejo z močnimi materialnimi in logičnimi dokazi, kar pa je ravno tista reč, ki loči mnenje oziroma verovanje od dejstva. Znanost, če naj bo na daljši rok uspešna, mora biti tudi svobodna od dogem te ali one avtoritete, zato boste med sodobnimi znanstveniki našli le malo vernikov in še veliko manj članov organiziranih religij. Pojem boga sicer ni v temelju nasproten kaki znanstveni resnici, gre samo za to, da je znanstvenikovo delo tako, da so bog, še bolj pa njegove zapovedi, zelo hitro izpostavljeni dvomu.

Toda en tip izobrazbe nudi še močnejši »ščit« pred vero. To je inženirska izobrazba. Naloga inženirja je ustvarjati koristne, uporabne reči. Mostovi morajo stati pokonci, avtomobili in vlaki morajo delovati v skladu z varnostnimi standardi, kemijski procesi morajo proizvajati spojine zahtevane čistosti. Inženirjevo delo se tako neprestano vrednoti, ne le pred strokovnjaki, temveč tudi pred uporabniki in predvsem Naravo. Inženir tako že zgodaj v karieri spozna, da formule, standardi, simulacije, eksperimenti in izkušnje delujejo vedno in povsod, molitve in ponižnost pa le, kadar ji spremljajo formule, standardi, simulacije, eksperimenti in izkušnje. Inženir se lahko vsak dan znova prepriča, da bog pomaga le tistim, ki si znajo pomagati tudi brez njega, kar za sabo skoraj vedno potegne dvom o božjem obstoju. Inženir lahko tudi zelo hitro spozna, da lahko pripadniki vseh ras, verskih in političnih prepričanj, spolov in spolnih usmeritev postanejo kvalitetni inženirji. Dejansko je tak proces celo avtokatalitičen, bolj kot je inženirska srenja raznolika, bolj so njeni člani uverjeni, da lahko vsi postanejo dobri inženirji in da je tako zelo nevarno diskriminirati ljudi na podlagi tega kaj so, saj je taka diskriminacija ne samo nemoralna, temveč tudi neučinkovita, saj ljudi, ki bi lahko postali splošno koristni člani družbe, spreminja v družbene odpadnike ali celo sovražnike.

Ena od možnih pomoči t.i. državam v razvoju je torej postavitev znanstvenih in inženirskih šol. Ne le, da so učenci teh šol večinoma ateisti in imajo zdrav skeptični pogled na svet (v okolju, preplavljenim s praznoverjem,  je to lahko le  dobro), poleg tega so tudi splošno koristni in lahko svoji družbi pomagajo z urejanje infrastrukture, podpiranjem domače industrije, izumljanjem itd. Rezultati bi nedvomno bili veliko boljši, kot pa rjovenje papirnatih tigrov in večno diplomatsko mešetarjenje, ki danes prevladujeta pri reševanju mednarodnih zadev.