K filmu Zadnji dnevi Sophie Scholl (režija: Marc Rothemund)

Problem zla je problem, s katerim se srečujemo v vsakdanjem življenju. Prikazan je v zgodbi posameznikov, ki se znajdejo v političnem režimu, ki temelji na propagandi, ustrahovanju in fanatizmu. Posamezniki – v ospredju sta zlasti Sophie in Hans Scholl – so se v nacistični Nemčiji organizirali v odporniško skupino Bela vrtnica. Njihovo delovanje je temeljilo zlasti na boju z besedo zoper režim, ki je po besedah Sophie in Hansa vodil v propad in uničenje. To, kar je večina ljudi (zlasti še po bitki pri Stalingradu leta 1943) potihoma že vedela – in ključni poudarek je ravno na tem, da so se ljudje večinoma že zavedali tega, vendar pa je ostalo njihovo vedenje bolj ali manj neizraženo, nihče razen redkih posameznikov si imel dovolj poguma, da bi to povedal na glas. Zavest o zlu sama namreč še ni nujno tudi povod za delovanje. Obstaja sicer neko upanje, ki ga Sophie izrazi v priporu: ko bodo študentje in drugi udeleženci sodne obravnave izvedeli za njihove ideje, se bodo nedvomno uprli. To se sicer ni zgodilo, večina je ostala tiho tudi po tem, ko je bilo že jasno, da Sophie in njeni somišljeniki ne bodo doživeli pravične obravnave na sodišču. O tem priča tudi pogled Sophie proti zbrani publiki, ko jo peljejo iz dvorane po tem, ko je bila izrečena smrtna obsodba zanjo, za njenega brata in njunega prijatelja in sodelavca. Ljudje stojijo in s svojo tišino omogočajo, da se bo zgodilo to, kar je odredilo sodišče. Ljudje so bili nagovorjeni, izvedeli so, za kaj je šlo obtoženim, pa vendar niso storili ničesar, s čimer bi se pridružili odporu. Kako je to mogoče? Kako bi ljudje morali ravnati?

Lahko bi sicer rekli, da so ubogali zakon. Toda ali je to vselej pravilno? Zamislite si sebe, ki ste priče takšnemu dogodku. Živite v režimu, ki ga obvladujejo militantni in agresivni ljudje, ki ljudstvo vodijo v vojno in zatirajo vsako možnost svobodnega življenja. Svoboda vesti in javnega besedovanja sta prepovedani. Ljudje, ki kritično razmišljajo so preganjani. Kako bi se odločali v takšnih razmerah? Čemu bi dajali prednost?

O etiki razmišljamo  zlasti takrat, ko se znajdemo v neki dilemi. Naj damo prednost skrbi za svoje lastno dobro pred vsem drugim? Človek se sicer običajno morda ne srečuje s tako skrajnimi situacijami, kot je bila pokazana v filmu. Toda vprašanje zadeva vse nas. Sophie je imela možnost: poskusiti preživeti v svetu, ki mu vladajo načela, s katerimi se sama sicer ni strinjala, pa vendar bi bilo odkrito nasprotovanje zastopnikom oblasti, ki so ta načela vzdrževali in jih postavili na mesto državnih zakonov in družbenih pravil, preveč tvegano. Ljudje pogosto razmišljamo na ta način. Nekaj se nam sicer ne zdi prav, toda misliti moramo tudi na svoje lastno dobro in se izogibati tveganju, da bi nato lahko še naprej kolikor toliko dobro živeli. Zato ni redek pojav, da človek ostane tiho, tudi takrat, ko se z nečem ne more strinjati.

Je prav, da dajemo ljudje vselej prednost svojim lastnim interesom ali pa bi morali včasih glasno izražati svoje nestrinjanje, četudi bi to pomenilo, da bi se izpostavili in bi bili morda v očeh (nekaterih) drugih – nemara še zlasti tistih, ki so zainteresirani za to, da se vzpostavljeno stanje ohranja – videti kot nekdo, ki po nepotrebnem dela zdrahe? Katero vedenje ljudi je po vašem mnenju bolj običajno ali pogostejše: prvo ali drugo? Je ravnanje, ki ga prepoznavate kot pogostejše, tudi pravilno?

Sophie bi torej lahko živela svoje zasebno življenje in se ne bi »vtikala« v zadeve politične narave. Toda odloči se drugače. Kako ste vi razumeli njeno odločitev? V imenu česa se je upirala? Kaj so zastopali Sophie in njeni prijatelji, združeni v skupini Bela vrtnica?

Njeno razmišljanje se zdi blizu tudi naslednji ideji. Če človek v resnici hoče delovati za svoje dobro, potem nikakor ne bi smel biti brezbrižen do tega, kar se dogaja v družbi, v kateri živi in katere del je. Ne bi smel biti brezbrižen, če je del večinskega prebivalstva, ki zatira in izganja manjšine in jih obravnava kot manjvredne ljudi. Če v resnici hoče dobro sebi, potem ne bi smel biti nikoli na strani tiranov, krvnikov človeštva in zatiralcev svobode in vesti. – Kaj menite o tem?

V filmu smo priče tudi naslednjemu dialogu. Zasliševalec Mohr reče Sophie, da je njegova naloga zlasti ta, da zagotovi, da bodo ljudje ubogali zakon. In če ugotovi, da ljudje tega ne počnejo, mora poskrbeti, da bodo ustrezno kaznovani. Ker če ni zakona, na kaj bi se tedaj sploh še lahko zanesli? Sophiejin odgovor se zdi nadvse preprost. Človek se vedno lahko zanese na svojo vest. Ta je tista, ki mu pove, kaj je prav in kaj narobe in zakoni bi morali biti napisani tako, da bi bili v skladu vestjo, ne pa obrnjeno (ko naj bi se morala človekova vest prilagajati zakonom neke družbe). – Kako vi razumete te ideje? Kaj vam pomeni, če rečemo, da ima človek vest (ki je celo nad zakoni in pravili neke družbe oziroma je tisti temelj, na katerem bi morale stati naše odločitve)?

Zadnje besede Hansa Scholla so bile: »Živela svoboda!« - Kakšen pomen imajo Hansove besede za vas?