V postideološkem svetu je Marxovo razmišljanje o univerzalni emancipaciji ljudi videti bodisi kot slaba ali nedolžna šala bodisi kot nedokončan projekt moderne. Sodobni kapitalizem se samozavestno hvali, da ga bo kmalu dokončal, medtem ko njegovi zastopniki mirno stresajo šale na račun bralcev Kapitala, revolucionarjev, sanjačev in utopistov, kot jih imenujejo. Tudi Jezusovo trpljenje je že pred časom postalo del popularne kulture, zato je barvanje pirhov samo še košček v mozaiku prijazne folklore in družinskega praznovanja pomladi. Jezusovo vstajenje je zgolj predmet mnenj in izmenjave med soglasnimi verniki, medtem ko je ljudska vstaja še manj kot obrobni komentar k folklori, saj je zgolj nepomemben mejni dogodek, iz katerega se je mogoče norčevati, ko ravno ne veš, kaj bi delal.

Liberalizem je vsekakor mrtev, kot ugotavlja dobitnik Pulitzerjeve nagrade Chris Hedges, saj ga je nadomestil neoliberalizem. Ta se naslanja na najmodernejšo znanost, zlasti na biogenetiko in nevrologijo, zato se na vsa usta hvali, da bo že kmalu mogoče z roboti in kvantnimi računalniki nadomestiti večino dela, ki ga sicer opravljajo ljudje, zato bodo ti še bolj uživali v življenju, kot že uživajo. Negativna čustva, negativne misli, negativne izkušnje je treba izganjati in preganjati, saj nas čaka čudovita prihodnost, zato tudi vstajanje ni potrebno.

Socialističnih gibanj ni več, poteka veliko redizajniranje občestev, da bodo upravljavci kapitalizma laže upravljali s kapitalom in ga usmerjali tja, kamor ga je treba usmerjati. Množična propaganda je prav zaradi tega postala globalna, zato ne govorijo več o množicah, temveč samo še o multitudah in mrežnem povezovanju ljudi potrošnikov, ki so podobni drug drugemu kot jajce jajcu. Oblikovanje soglasij med njimi na globalni ravni, o čemer je pisal tudi Noam Chomsky, je bolj prefinjeno in kompleksno, kot je bilo kadarkoli v zgodovini človeštva, zato ni nemogoč občutek, da so dobesedno vsi ljudje povezani v nehierarhične mreže, v katerih vse bolj prevladuje harmonija, kakršno smo videli v Avatarju Jamesa Camerona. Zdi se, da so soglasja dobra že zato, ker so soglasja, vsebina ni več pomembna.

Korporativne vrednote so zato vse bolj vrednote globalnega sveta, katerega prebivalci brezpogojno zaupajo v kapitalizem in njegov način delovanja, obenem pa vedo, da se mu ni smiselno upirati. Njihov morebitni strah pred upiranjem pa je odveč, saj je vse manj ljudi, ki jim upiranje sploh še pade na pamet. Demokracija je namreč kapitalistična, zato je izraz kapitalistična demokracija, ki ga uporablja Hedges, povsem na mestu. Kdor je za demokracijo, je tako avtomatično tudi za kapitalizem, obenem pa prispeva še h globalnim soglasjem, kar pomeni, da se mora navsezadnje tudi dobro počutiti.

Občestva ljudi, ki se dobro počutijo, se hitro spreminjajo, ritem njihov sprememb narekuje imperij potrošništva, kot ga imenujejo družboslovci. Dobre želje o vstajenju ljudstva so zato že vštete v samo redizajniranje občestev, zato so povsem odveč, kar pomeni, da o njih ni treba niti govoriti. Izraz delavski razred je prav tako zastarel, in ne opisuje aktualnega položaja zadovoljnih delavcev znotraj imperija.

V orisani perspektivi je Jezus Kristus samo še prazna ikona, ki se prilega pirhom, butaram in veselemu rajanju. Ko gredo ljudje od žegnanja, se z veseljem pogovarjajo, kako dobro je v kapitalizmu na začetku pomladi imeti še praznik odrešenja, kot bi se podajal zvončkom, trobenticam in vse bolj zelenim tratam. Optimizem je velik, kmalu bo poletje, z njim pa počitnice in dopusti. Sonca bo veliko, radosti tudi, borzni indeksi bodo rasli v nebo. Denarja bo malo, saj ga bodo pobrale banke, nezaposlenosti bo še več, a to so zgolj malenkosti. Morda bo tudi v Slovenijo končno prikorakala trojka, a človek ne bi smel gojiti takih črnih misli, kot je zapisano na začetku tega prispevka.

Banke bodo z denarjem davkoplačevalcev verjetno rešili, denar bodo vložili v projekte, zaradi katerih se nam že danes obeta lepa prihodnost. Avtoceste smo že dobili, dobili bomo še TEŠ 6, da bomo lahko pokurili še več premoga in proizvedli veliko energije. V resnici je ne bomo proizvedli, saj jo bomo zgolj pognali v zrak, ampak to je nepotrebno cepljenje dlake.

Progresivne politike se v globalnem svetu kapitalistične demokracije povezujejo s prepoznavnimi blagovnimi znamkami, ki jih proizvajajo korporacije, da je že tako prijaznim potrošnikom še lepše na tem svetu. Za drugega ni treba skrbeti, saj smo že odrešeni, zato nam bo gotovo tudi udobno. Jezus je že vstal in se tretjega dne vrnil, zato smo lahko tudi glede tega povsem mirni. Vstaje niso potrebne, saj je kapitalizem ena sama gigantska in neskončno spreminjajoča se vstaja vseh ljudi na tem planetu.

Velikonočno razmišljanje je zaradi povedanega potrebno, morda pa tudi ni. Razmišljanje je dandanes namreč težko unovčiti, saj mora biti dovolj koristno in uporabno. Jezus je razmišljal, vendar so ga spremenili v preroka in odrešenika. Njegove misli so bolj kot ne le še v okras, zato verniki ne vedo, kaj drugega naj še storijo z njimi. Izpolnjujejo voljo, a ne vedo, čigava je. Morda jih ne zanima, čigava je, a bi jih moralo.

Kajti Jezus je rekel: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 7,21) In kaj je volja Očeta v nebesih?

Vprašanje nikakor ni preprosto, zato bo tudi odgovor zahteven. Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: Gospod, reši nas! Izgubljeni smo! (Mt 8,25) Resnično, kako se bomo rešili neoliberalnega novoreka, novih oblik izkoriščanja ljudi delavcev, kaj bomo naredili, da svet ne bo v lasti pripadnikov elit? Kako uresničevati voljo Očeta? Kaj Oče sploh hoče od nas?

Dobro vemo, kaj hoče kapitalizem od nas. In kdo je pripravljen zamenjati voljo kapitalizma za Očetovo voljo?

Želim vam, da bi ob barvanju pirhov, potici, šunki in hrenu razmislili o vprašanju, potem pa potegnili kako potezo, ki bo vredna dobrega odgovora na dobro zastavljeno vprašanje.