Da so profesorji v povprečju neumni, bi potrdila plebiscitarna večina brucev, večina študentov 2. letnikov in dosti njihovih starejših kolegov. Tudi bivši študentje ne rabimo dosti brskati po spominu, da potegnemo ven vsak svoj šopek skrajno zabitih primerkov. Seveda niso zabiti vsi in seveda so med njimi tudi brihtni ljudje, a takšnih večina sivih celic (bivših) študentov ne uspe nabrati za šopek.

Zakaj je tako? Odgovor je preprost: profesorji so strokovnjaki, vsak na svojem področju. Da je nekdo lahko strokovnjak, mora biti na tekočem z novostmi na tem področju. Novosti pa je ogromno, in bolj se profesor šteje za strokovnjaka, bolj se čuti dolžnega, da se seznani s čim večimi. Ker ima ob tem tudi druge delovne obveznosti, poleg tega pa še zasebno življenje, je preprosto nemogoče, da bi vse, kar je izvedel, tudi miselno predelal. Tako z leti postaja vedno večje skladišče podatkov in ima vedno manj pregleda nad njimi. Manjka mu širša slika lastnega strokovnega področja, da o širši sliki znanstvene veje, drevesa znanosti ali celo sveta, v katerega je to drevo vsajeno, sploh ne govorimo.

Javno izobraževanje že od vsega začetka temelji skoraj izključno na pomnjenju in uporabi podatkov. Zametki preverjanja in dokazovanja vstopijo šele v času študija. Povezovanje in igranje s podatki pride v poštev po koncu izobraževanja, pa še to zgolj pri ljudeh, ki delajo na inštitutih in v razvojnih oddelkih. Osmišljanja podatkov pa se lotijo zgolj posamezniki, ki se za to odločijo.

Tako učitelji kot politiki, ki odločajo o šolstvu, seveda niso vedno in povsod tako neumni, da ne bi vedeli, kaj je dobro in kaj ni, kaj deluje in kaj ne. A kot tiste trapaste banke in podjetja, je tudi ustroj šolstva prevelik, da bi si dovolil izvesti kaj več kot nekaj lepotnih popravkov …

Še največ možnosti za drugačen način prenašanja znanja imajo po zaslugi večje ali manjše samostojnosti univerze, a tudi te predvsem na ravni posameznih predavateljev. Ogromno pripomore tudi zemljepis: univerze, ki imajo svoje fakultete, študentske domove, bivališča uslužbencev in prostore za druženje na kupu, nudijo svojim uporabnikom obilo možnosti za širjenje obzorij in povezovanje podatkov. Tam so se tudi že naučili, da je bolje, če so študentje izobraženi manj globoko, a bolj raznoliko. Vsak njihov diplomant je edinstvena zbirka podatkov iz različnih vej znanosti. Če jih le malo poveže ter se kasneje v službi povezuje z drugimi edinstveneži, se samozadostnost posameznih področij precej zrahlja, s časom celo razbije.

Pri nas nimamo sreče ne s tlorisom ne s samostojnostjo univerz. Še manj sreče imamo z narodnim značajem, ki je izrazito naklonjen samozadostnim vrtičkom. Mnogi profesorji bi si dali raje vrtati koleno, kot da bi dovolili svoje strokovno področje prevetriti z dognanji sorodnih, kaj šele povsem drugih ved. Pod prisilo tujine so v urnike uvedli izbirne predmete, ki sploh ne nudijo neke hude izbire, pa še to s stisnjenimi zobmi. Naši diplomanti so kot tovarniški izdelki; vsaka serija ima vgrajena povsem enaka ozko zamejena znanja (ki so poleg tega skoraj povsem neuporabna).

Še najpametnejši so bruci, ker so najbolj raznoliki; prihajajo iz različnih okolij, in imajo različne življenjske izkušnje. V prostem času ob osnovni in srednji šoli so si nabirali povsem različne izkušnje: nekateri so brali, drugi so igrali igrice, tretji so imeli glasbeno skupino, četrti so se mojstrili v rolkanju, peti so delali na kmetiji, šesti so se učili malih hišnih popravil, sedmi so se omamljali … Imajo energijo, so vsaj za silo radovedni, posedujejo pa zelo malo podatkov in dovolj časa, da jih lahko družno in posamično obdelujejo do neprepoznavnosti. A dlje kot traja študij, več je podatkov in manj je raznolikosti izkušenj. Razlike med študenti bledijo in vedno bolj so podobni svojim profesorjem.

Kaj lahko v danih razmerah glede tega storimo? Ne vem.

Te dni je moderno naganjati politike, naj se spokajo. Morda bi lahko isto naredili tudi z vzgojitelji, učitelji in predavatelji. Med obojimi je približno enak delež barab, prilagodljivcev in čudovitih ljudi, in oboji so kot skupina zagrenili življenje enakemu številu ljudi, torej vsem …

A kdo bi jih nadomestil? Imamo dovolj ljudi, ki mislijo s svojo glavo in znajo tega naučiti tudi druge? Imamo dovolj ljudi, ki se odločajo s svojo glavo in zmorejo nositi odgovornost? Bi lahko z njimi zapolnili nastalo praznino? …

Bi lahko profesorji, ki jih imamo, ene in druge vzgojili in izobrazili, če bi jim omogočili drugačne razmere za delo, ali bi bili zgolj še bolj takšni, kot že so? …