Danes, v času protestov zoper "družbene elite", se zastavlja vprašanje o samem pomenu elit. Ali je biti zoper pripadnike elit isto kot biti zoper elitizem (kot ločevanje pripadnikov nekega občestva na tiste, ki so pripadniki elit, in one, ki to niso)? Kdo pa sploh so sedanje elite in kaj pomeni reči, da smo zoper njih?

Začnimo na začetku. Kaj sploh pomeni beseda »elita«? V SSKJ beremo, da so elita »posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti, kakovosti«.

Najprej se zdi, da je za vsako družbo obstoj elit kot posameznikov, ki nekako izstopajo iz »sive množice«, nujen. Elite naj bi bile tiste, ki omogočajo napredek družbe, medtem ko naj bi bila anonimna množica neka bolj ali manj inertna gmota, zaradi katere se v družbi ne zgodi nič zares pomembnega. Elite oziroma njihov obstoj naj bi imel že sam po sebi neko pozitivno konotacijo. Vsi ljudje namreč stremimo k odličnosti in nekaterim ljudem le-to tudi uspe doseči, torej je prav, da spodbujamo zlasti tiste, ki jim to uspeva. Do sedaj je vedno veljalo, da so še največ dobrega k družbi prispevali izjemni posamezniki, vsi pomembni dosežki v znanosti, politiki, umetnosti so bili storjeni, ker so genialni in nadarjeni posamezniki uspeli narediti neko potezo, ki je za vedno spremenila kulturo, razmišljanja in navade ljudi. – Takšen je pogost argument tistih, ki nesporno verjamejo v nujnost ohranjanja družbe, ki pozna delitev na elite in ostali del človeštva.

Dejstvo je, da vsi ljudje nikoli ne bomo dobri pri istih stvareh, nadaljujejo. Nekateri so dobri pianisti, drugi rokodelci, tretji so zdravniki, četrti pa piloti … Vrhunski na svojem področju si zaslužijo posebno priznanje. Med pianisti na primer bodo namreč nekateri, ki bodo še posebej izstopali v svoji virtuoznosti. Treba je priznati, da obstajajo med ljudmi takšne razlike, saj bi v nasprotnem primeru naredili krivico ne samo ljudem, ki se z neke vrste dejavnostjo ukvarjajo, ampak bi s tem tudi nekako odvzeli smisel in vrednost sami tej dejavnosti (če denimo ne bi priznavali razlike med virtuozom in začetnikom, ki je še brez kakega znanja malo udaril po klavirskih tipkah). Enako velja za druga področja. Ne bi bilo pošteno, če ne bi Tini Maze priznali njene izjemnosti v veščini spuščanja po belih strminah v primerjavi z drugimi. Vse to je nesporno res. Toda po mojem mnenju gre v elitizmu še za nekaj drugega kot zgolj za priznavanje takšnih razlik med ljudmi in pripisovanje posebnih zaslug najboljšim na njihovem področju.

Elitizem je namreč neki nazor, ki poganja mehanizem ločevanja ljudi na tiste, ki pripadajo elitam, in ostale, ki tem elitam ne pripadajo. Ko je takšna ločnica vzpostavljena, je nato čisto sprejemljivo, da si pripadniki elit zaslužijo »več« kot drugi. Ta »več« je nato pogosto odmerjen z denarjem ali z materialnimi dobrinami. Pripadniki elite naj bi bili torej upravičeni do višjih (materialnih) nagrad za svoje delo kot drugi ljudje, saj se s tem pokaže vrednost njihovega dela. Posebne nagrade za izjemne dosežke – le kako bi bilo to lahko nekaj spornega?

Kar pa nemara ni več tako samoumevno, pa je tole. Za pripadnike elite namreč pogosto velja tudi to, da naj bi bili upravičeni do drugih privilegijev. Na primer do stvari, ki omogočajo bolj kvalitetno življenje: boljšo zdravstveno oskrbo, šolanje v ustanovah, ki nudijo vrhunsko izobrazbo (zlasti na ravni univerzitetnega šolanja, ponekod pa to velja tudi že za osnovno šolanje – posebno v državah, kjer je javno šolstvo na psu), obiskovanje kulturnih prireditev, ki so za »navadnega človeka« (ki ne pripada nobeni eliti), preprosto predrage itd. Ker naj bi bilo nemogoče omogočiti enako raven kvalitete življenja za najširši del prebivalstva (najboljše zdravstvo, šolanje, kulturno življenje …), naj bi bilo torej čisto prav, da se ta zagotovi vsaj nekaterim, tistim »najboljšim«, ki si to zaslužijo.

Kaj je torej narobe z elitizmom?

Elitizem (kot ideologija, ki poskuša upravičiti obstoj družbenih elit in širiti njihov vpliv, obenem pa zakriti družbene antagonizme, ki jih takšno razločevanje ljudi proizvaja) je najbolj uveljavljen v družbah, kjer se delitve med ljudmi potencirajo (in to lahko rečemo tudi za našo družbo), in verjetno je, da bodo zaradi takšne delitve razlike v kvaliteti življenja ljudi v prihodnje še naraščale. Vedno manj bo tistih, ki si bodo lahko privoščili najboljše (dobrine, storitve …), medtem ko se bo morala večina zadovoljiti s tem, kar bo ostalo. Takšne delitve so do sedaj sicer obstajale zlasti v razmerju med zahodnim svetom in »periferijo« ter »tretjim svetom« (in so zaradi tega ostajale manj opažene ali pa so med prebivalstvom zahodnih držav povzročale manj vznemirjenja), danes pa se kažejo že tudi znotraj držav EU. (V naši državi si tako mnogi ljudje težko privoščijo plačilo osnovnega zdravstvenega zavarovanja in jih na tisoče ostaja brez kritja v primeru, ko bi si morali poiskati zdravniško pomoč.)

V tem času sem večkrat slišal neko razmišljanje, ki gre takole: protest zoper elite je upravičen, saj so se pripadniki današnjih elit izkazali za pokvarjene in nasploh nevredne zaupanja. Toda tudi družba prihodnosti bo potrebovala neke elite, saj brez teh napredek družbe preprosto ni mogoč. – Šlo naj bi torej zgolj za to, da zagotovimo, da bodo prihodnji pripadniki družbenih elit bolj pošteni in bodo imeli moralna načela in pokončno držo (pa bomo vsi na boljšem).

Toda ali ni s takšnim razmislekom nekaj v temelju narobe? Se pravi, kolikor nekdo pravi, da podpira družbeno gibanje za pravičnejšo družbo, obenem pa razmišlja o nujnosti obstoja družbenih elit – ali ni s tem že v nekem protislovju sam s sabo?  Mar ni sedaj čas, da problematiziramo sam obstoj elit, saj sta elitizem in enakost med seboj izključujoča se pojma?

V trenutku, ko začnemo razmišljati o nujnosti elit, že vpeljujejo v družbo neki razloček oziroma tega naredimo za samoumevnega, neproblematičnega. Obstoj elit naj bi bil nekako naraven, saj je dejstvo, da se posamezniki drug od drugega razlikujemo. Vsak protest zoper elite tako zbuja neko nelagodje in domnevno prinaša s sabo grožnjo nasilnega izenačevanja razlik med ljudmi. Bolje naj bi bilo torej, da obstajajo elite, saj to priča tudi o odprtosti in demokratičnosti družbe – o pluralizmu in razlikah, ki so najboljši branik zoper uniformnost in totalitarno zapiranje.

Takšno »liberalno« stališče maskira neko temeljno dvoumnost, ki je v zgornji definiciji pojma elite. Ali dejstvo, da so posamezniki med seboj različni, in nujnost, da se upiramo nasilju zoper vsak poskus zatiranja individualnosti (pa četudi v imenu vzvišenih idej), zares že upravičujeta obstoj elitizma? Elitizem, kot smo videli, namreč nikakor ni isto kot zgolj priznavanje posebnosti in izjemnosti posameznikov, ampak pomeni tudi neko selekcijo. Pomeni to, da so nekatere posebnosti in izjemnosti povzdignjene nad ostale in je s tem vzpostavljena razlika med tistimi, ki takšne izjemnosti imajo, in drugimi (ki imajo nemara kakšne druge kvalitete, pa jih je takšna selektivnost v nekem trenutku preprosto postavila na stranski tir). Če so elite v nekem občestvu posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju (in imajo zaradi tega pomembnejše mesto – odločajo o pomembnih stvareh, so tisti, katerih glas šteje več ipd.), mar ni takšen obstoj elit že v nasprotju z nečim, kar bi bilo zaželeno z vidika prizadevanja za egalitarno družbo? Če nato omenim še drugi atribut, ki opredeljuje pripadnike elite: del elite naj bi bil nekdo, ki izstopa po pomembnosti. – Toda, ali je upravičeno kadarkoli reči, da je nek človek v družbi pomembnejši od drugega? A natanko za to gre: ko je na delu elitizem, se ne ustvarja samo razloček med tistimi, ki so bolj sposobni, inteligentni, bogati, družbeno vplivni ipd., ampak se ustvarja razloček med bolj pomembnimi, obetavnimi, nadarjenimi in tistimi, ki so vse to našteto v manjši meri, ali pa to sploh niso. Je družba enakosti res lahko družba, v kateri so posamezniki kategorizirani glede na domnevno večjo oziroma manjšo mero pomembnosti, ki jim je priznana?

Vse kaže na to, da elitizem in enake možnosti pač ne morejo iti skupaj.

Elitizem je nazor, ki je trdno zakoreninjen v procesih vzgoje in kvari mladino. O tem sem začel razmišljati, ko sem v srečanjih z gimnazijci večkrat naletel na neko razmišljanje, s katerim se je bila v nekem trenutku pripravljena strinjati večina udeležencev v razpravi. Eden od takšnih dogodkov se je začel takole. V nekem razredu sem dijake v imenu čistilk poprosil, da bi bili nekoliko bolj pozorni, kadar mečejo odpadke v koše za smeti. Prevečkrat se namreč zgodi, da nek odpadek pristane v napačni posodi, zaradi česar morajo nato čistilke opraviti dodatno delo: ločevanje odpadkov jim vzame kar nekaj časa, ki bi jim ga vsi skupaj ob nekoliko bolj vestnem upoštevanju pravil lahko tudi prihranili. Ni minilo dolgo, ko se je nekdo oglasil s pripombo, da so čistilke za svoje delo tako ali tako plačane. Torej naj ne bi bilo problema, če morajo čistilke po tem, ko počistijo prostore, še brskati po smeteh, ki jih proizvede nebrižna ali pa vsaj ne dovolj pozorna mladež, in jih razvrstiti v ustrezne kante. Ko sem na to odvrnil, če vedo, koliko so osebe, ki skrbijo za čistočo v prostorih, kjer se dnevno srečujemo, za svoje delo plačane, se je izkazalo, da o tem nihče nima prave predstave. Ob podatku, ki sem jim ga povedal, so sprva izražali nejevero, saj očitno niso mogli takoj sprejeti, da mora nekdo delati za tako skromno plačilo. Vendar se tudi tukaj moji sogovorci niso vdali. Nekateri so hitro postregli z mnenjem, da so si čistilke same izbrale delo, ki ga opravljajo, in če bi se le malo bolj potrudile, jim ne bi bilo treba garati za takšno mizerno plačo. Tukaj se je oglasilo nekaj nasprotnih mnenj, ki so ugovarjali takšni odkriti naivnosti – nekdo pač mora opraviti to delo, kar pomeni, da ne more držati, da bi lahko vsak človek postal nekaj drugega. Zaradi delitve dela bodo morali vsaj nekateri še naprej delati kot čistilci in čistilke. V skupini sem začutil neko napetost in zdel se mi je primeren trenutek, da zastavim vprašanje, s katerim sem želel izpostaviti problem, s katerim smo se srečali: ali je pravično, da mora nekdo delati za slabih 500 evrov, medtem ko drugi ljudje za svoje delo prejmejo petkrat, šestkrat, desetkrat toliko, ali pa celo še več. Nekdo je dal za primer zdravnika. Jasno je, da čistilka in zdravnik ne moreta imeti enake plače, je dodal. Zakaj ne? Ker zdravnik opravlja odgovornejše delo in več prispeva k družbi. Poleg tega je moral zdravnik dolgo časa študirati, da se je izšolal za svoj poklic. Ok, fair enough. Toda kaj pomeni, da zdravnik več prispeva k družbi? Zazdelo se je, da smo tukaj trčili ob neko tiho predpostavko, ki jo marsikdo vzame za svojo. V skladu s to predpostavko si ljudje, ki opravljajo slabo plačana dela, to nekako zaslužijo. Če nato nekoga povprašamo, kateri je razlog, ki podpira njegovo verjetje, se bo ta najverjetneje znašel v zadregi. Težko bo pojasnil, na čem temelji njegovo prepričanje, da je čisto sprejemljivo, da si čistilka zasluži plačilo v višini nekaj sto evrov, ne pa denimo jurja, ki bi bilo bolj pošteno plačilo, ki bi ji omogočilo dostojnejše življenje. Kako pa je z idejo, da nekdo, ki več zasluži, tudi več prispeva k družbi? Pa vzemimo spet primer zdravnika (z vsem spoštovanjem do poklica in do tistih posameznic in posameznikov, ki le-tega opravljajo z vso predanostjo in trudom). Je čistilkin prispevek k družbi v primerjavi z zdravnikovim res toliko manj pomemben, da si prva zasluži plačo, ki ji komajda omogoča preživetje (obenem pa ji delo kvari zdravje in ji pomeni boljkone mukotrpno tlako), medtem ko drugi s svojo plačo lahko čisto lagodno živi? Tukaj sem svoje sogovorce pozval, naj si poskušajo predstavljati en sam dan v šoli, ko čistilke ne bi opravile svojega dela. Nato pa naj si predstavljajo en teden in kmalu bodo lahko spoznali, da je prispevek čistilke, ki skrbno očisti razred, v katerem smo, še kako pomemben in še kako vpliva na kvaliteto našega bivanja v njem. Nekateri tedaj preidejo v obrambo: hočete reči, da zdravniki niso pomembni za družbo? Pa si sedaj vi predstavljajte, da ni nikogar, ki bi vam priskočil na pomoč, ko zbolite! Ne, ne, jih poskušam pomiriti – tega sploh ne pravim. Po mojem mnenju so še kako pomembni oboji: vestne čistilke in dobro usposobljeni in odgovorni zdravniki. Pa tudi učitelji in kuharice, pa policistke, prodajalci in peki … Nihče ni nepomemben in težko bi sploh rekel, da je kdo pomembnejši. Zaradi tega si po mojem mnenju vsakdo zasluži primerno nagrado za svoj prispevek k družbi. Se pravi, plačilo – ki seveda ni samo v denarju, ampak tudi v izkazanem spoštovanju – za svoj trud in za to, da s svojim delom izboljša kvaliteto življenja v občestvu. Šele ko bo vsak človek prejel takšno plačilo (ko govorim o primerni nagradi in poštenem plačilu imam v mislih takšno plačilo, ki človeku omogoča dobro življenje), bomo lahko govorili o pravičnejši družbi. – Ob tem začutim, da niso čisto prepričani – sliši se sicer lepo, ampak glede na to, kako stvari gredo v svetu, najbrž nikoli ne bo tako, da bi bilo prav za vse. Vselej bodo obstajali tisti, ki imajo več in tisti, ki imajo malo ali nič – še eno mnenje, s katerim se strinja marsikdo od mojih mladih sogovorcev. Tukaj so precej bolj črnogledi od mene, ki jim poskušam sporočiti, da je mnogo stvari (če ne kar večina) glede tega, kako gredo stvari v svetu, odvisna od ljudi in njihovih odločitev. Če se bodo odločali drugače, kot so se ljudje v preteklosti, se bo nemara nekaj spremenilo tudi na bolje. Še vedno čutim nejevero in skorajda prizanesljive nasmeške, ki sporočajo nekaj v tej smeri: ah, profesor, lepo, da tako mislite, a ste prevelik idealist.

Priznam, da me je prepričalo Marxovo razmišljanje o družbi enakih, v kateri bo veljalo načelo »od vsakega po njegovih zmožnostih, vsakemu glede na njegove potrebe«. Načelo, ki je dovolj preprosto, da ga lahko razumemo v zelo vsakdanjih primerih, kot so ti, ki sem ga navedel malo prej. V družbi, v kateri je trdno usidran elitizem in ločevanje ljudi glede na njihovo domnevno višjo ali nižjo vrednost, je takšen pogled še vedno v najboljšem primeru subverziven, kolikor ga nekdo že kar odkrito ne razglasi za naivnega in sanjaškega – in ga s tem poskusi diskreditirati.

Večkrat slišim koga reči, da je šola, na kateri poučujem, elitna. Obiskujejo jo dijaki, ki so imeli že v osnovni šoli dobre ocene in večina njih se je izkazala za še posebno nadarjene tudi na drugih področjih. V življenju imajo visoke cilje in želijo si uspeti. So inteligentni, razgledani in vsestransko nadarjeni. Takšno mnenje prevladuje in z njim se zlahka strinjam. Ne morem pa se znebiti nelagodja ob tem, ko nekdo te iste mlade ljudi imenuje elita. Sam namreč nikakor ne bi želel sporočati svojim dijakom, da so elita. Tisto, kar upam, da jim sporočam, je namreč nekaj čisto drugega. Za vsakega od njih verjamem, da je to, kar sem zapisal nekaj vrstic poprej: inteligenten, izjemno sposoben in da si zasluži, da v življenju uspe. Z vsakim delim veselje, kadar doseže dober rezultat, ob tem pa upam, da si naših srečanj ne bo zapomnil le po tem. Mladim, s katerimi se srečujem, želim sporočiti, da je pomembno zlasti to, da ohranijo odprtega duha in čut za pravičnost in solidarnost. Da nikakor ni vseeno, za kaj se bodo odločali v življenju, saj ne bi smeli pozabiti na to, da njihove odločitve lahko prispevajo k nečemu dobremu za ljudi v njihovi ožji in širši okolici. Človek ima dolžnosti, ki niso samo tiste, ki zahtevajo, da poskrbi zase in svojo dobrobit, ampak vključujejo tudi druge. Seveda ni nič narobe, če človek poskrbi zase in si omogoči dostojno življenje. Narobe pa je, če ostaja brezbrižen do drugih ljudi in njihovih usod. Niso redki odpori, ki jih generira elitizem ali prepričanje, da je enim pač namenjeno, da uspejo, drugi pa bi se morali sprijazniti s svojim položajem in ga pač sprejeti kot del življenja. Svojo nalogo vidim v tem, da poskušam prispevati k razmišljanju onkraj okvirjev, ki jih začrtuje in poskuša vsiliti takšen nazor.

In ja, najbrž sem res idealist, a ne bi smeli pozabiti, da je v besedi idealizem tudi ideja. Če je idealist človek, ki verjame v ideje, potem z veseljem sprejmem takšno oznako. Verjamem v ideje in njihovo moč preobražanja sveta. Le kaj drugega bi bilo lahko še močnejšega od idej in ljudi, ki se organizirajo, zastopajoč ideje?