Gospod Turk je vnovič spregovoril (Delo, 23. marca 2013, str. 13-14). Tokrat govori o številnih zadevah, pa tudi o naglavnih grehih vstajnikov in o bistvu demokracije. Med drugim zapiše tole: moja teza je, da je šele komunikacijska tehnologija (papir in tisk) omogočila demokracijo, kot jo poznamo danes (str. 13). Recimo, da je res tako; v resnici sicer ni, a tole ni kraj za analiziranje takih zapisov. Privzemimo, da ima gospod Turk prav. Razmislek o njegovi tezi nam pove vsaj tole.

Martin Luther je na začetku 16. stoletja nekega dne na kos malo večjega papirja napisal slavne teze, s katerimi je obračunal s katoliško korporacijo in njenim naglavnim grehom, ki je bil zelo očiten in viden že na daleč: ljudem je prodajala ničvredne papirčke in polnila svojo vatikansko blagajno na račun naivnosti ljudi in njihovega strahu. Prav v tistem času je tehnologija tiska omogočila, da so Luthrove teze tiskali v neznanskih količinah in jih razpošiljali med v glavnem nepismene ljudi. Martin Luther je zato živ dokaz, da ima gospod Turk prav, ko razlaga svojo tezo. Brez papirja in tiska bi Luther verjetno tenko piskal, saj bi njegova izgovorjena beseda težko dosegla tako veliko število ljudi kot tiskana beseda. Toda zgodba ima zanimivo nadaljevanje.

Demokracija namreč ni nastala z Luthrom, saj je dve tisočletji starejša od njega. In moderna demokracija ni čisto nič drugačna od demokracije Starih, ki vedo, da družbe niso narejene tako, da bi vselej prišli do besede vsi ljudje, zato je prav in etično, da si besedo tisti, ki do nje sicer ne pridejo, preprosto vzamejo, kajti sicer ne moremo govoriti o demokraciji, saj imajo vso moč v rokah zastopniki oblasti, ki delajo, kar pač hočejo. Ni naključje, da je pred nekaj meseci Noam Chomsky eno od svojih predavanj naslovil z: Who Owns the World? (Kdo ima v lasti svet?)

Profesor Chomsky v svojem predavanju citira Adama Smitha, ki je živel v drugi polovici 18. stoletja. Smith je namreč vedel, da so v takrat najmočnejši državi na svetu, Veliki Britaniji, glavni arhitekti politike v državi tisti ljudje, ki imajo v lasti državo. Da, tudi državo je mogoče imeti v lasti! Prav zato je Smith dodal: politiko načrtujejo tako, da je kar se da dobro poskrbljeno za njihove lastne interese. Adam Smith zato ni imel nobenih iluzij o lastnikih države, poudari Noam Chomsky, pa tudi ne o njihovem delovanju.

Zadeva je precej jasna, logična in preprosta: kdor si lasti državo, bo poskrbel za svoje interese. Kaj pa ostane vsem drugim ljudem, ki nimajo v lasti države?

Ostane jim, da si vzamejo besedo. Najprej si vzamejo besede, potem pa še državo, saj je njihova in preprosto ne more biti lastnina peščice pripadnikov elit.

Luther si torej dve stoletji in nekaj čez pred Smithom kratko malo vzame besedo in jo začne širiti. Zagotovo predstavlja manjšino, saj je celo en sam človek, kar je še veliko manj kot družbena manjšina. Če bi Luther poslušal gospoda Turka, ki pravi, da smo nasilno rušenje obstoječega reda že videli (prav tam), bi morda ostal doma za zapečkom, a ni. Vedel je namreč, da se je treba naglavnim grehom katoliške cerkve preprosto upreti. Uprl se je, sledilo pa je nekaj stoletij krvavih vojn. Toda Luther ni sodeloval niti v eni – vojne so sprožili drugi ljudje, ki so hoteli oblast, ne on, ki si je vzel zgolj besedo, medtem ko so drugi jemali življenja, kradli, ropali, posiljevali in počeli še druge nečednosti.

Enako je storil tudi Jezus Kristus, le da za širjenje svoje besede ni imel na voljo take tehnologije kot Luther. In bilo bi skrajno neprimerno, če bi ga krivili za križarske vojne, ki so jih sprožili predstavniki katoliške cerkve tisoč let po njegovi smrti, bilo bi skrajno nespodobno, če bi ga krivili za delovanje inkvizicijskih sodišč, zaradi katerih je umrlo veliko nedolžnih žensk in moških.

Podobno je naredil tudi sveti Pavel, ki je peš hodil okoli Mediterana in pisal pisma, s katerimi je nagovarjal navadne ljudi, na koncu pa so mu oblastniki odsekali glavo. A pisma so ostala, zato jih lahko beremo in širimo besedo. Na primer: Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. (Rim 14,17) Ali pa: … je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka. Vzpostavil je mir. (Ef 2,15)

Sklep? Preprost: ljudje si vzamejo besedo, ki je osnovna demokratična pravica in gesta, kadar hočejo, nato pa se zavzemajo za mir. Do vojn ne pride zaradi njih, temveč zaradi onih, ki hočejo oblast.

Sedaj pa si moramo zastaviti še zadnje vprašanje: Kaj v ljudeh nagovarjajo ljudje, kot so Jezus Kristus, sveti Pavel in Martin Luther? Komu so namenjene njihove besede, ki jih s pomočjo sodobnih digitalnih tehnologij širimo še veliko laže kot v njihovem času?

Gospod Turk pravi, da imajo ljudje naglavne grehe, ki jih je mogoče enačiti z nizkimi čustvi. Preprost vpogled v psihologijo čustev, ki jo poslušajo bruci na Filozofski fakulteti, pove, da imajo vsi ljudje enaka čustva, ki so anatomsko vezana na natanko določljive možganske strukture, žleze, pa tudi na prefrontalni korteks. To kajpak pomeni, da ima tudi gospod Turk zaradi enakih anatomskih struktur enaka čustva kot vsi drugi ljudje; gospod ni nobena izjema, saj njegovi možgani niso nič drugačni. Če imamo nizka čustva, imamo po gospodu Turku tudi naglavne grehe. Trditev je sicer povsem smešna, pa vendar za hip privzemimo, da je smiselna.

Eden od naglavnih grehov, nadaljuje gospod Turk, je napuh. Ta naj bi bil povezan z vstajniškim nagovarjanjem ljudi, češ da so oni oblast. Poglejmo, kaj bi to lahko pomenilo, saj imamo tudi korteks, zato znamo misliti.

Zamisel oblasti je kar najtesneje vezana na zamisel o demokraciji. Saj tudi oblast sebe največkrat imenuje demokratična. V Sloveniji smo imeli zadnjih dvajset let celo vrsto demokratičnih oblasti, država pa je na robu prepada. Zaradi navadnih državljanov že ne, saj ti niso imeli niti moči niti priložnosti, da bi pokradli vse, kar so pokradli tisti, ki so bili pri koritu; v tej perspektivi naglavni grehi in nizka čustva navadnih ljudi sploh niso pomembni, saj so zares pomembni šele naglavni grehi oblastnikov, pomembna pa so tudi njihova nizka čustva. Kaj pa so drobne kraje navadnih ljudi v primerjavi z legalno pokradenimi milijardami, ki so jih v svoje žepe spravili oblastniki?

Tudi zaradi tega je ljudem končno prekipelo. Potem so sešteli ena in ena ter ugotovili, da so imeli ljudje že od nekdaj prav, ko so trdili, da je vsaka oblast pokvarljiva. V sveti knjigi pa so prebrali še tole: Nato bo dovršitev, ko bo kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno poglavarstvo ter sleherno oblast in moč. (1 Kor 15,24)

Kaj pomeni uničiti sleherno poglavarstvo in moč? Ljudje niso neumni, zato jim je jasno: poglavarstvo in moč je treba omejevati – na primer z besedami, če ne gre drugače, pa z revolucijami ali partizanskim bojem. To je bistvo demokracije – taka je moja teza.

Gospod Turk torej v zagovoru svoje teze povezuje revolucije, vstaje in upore z naglavnimi grehi. To tudi zapiše: Revolucije pa svojo demagogijo naslonijo prav nanje (prav tam). Če bi enako razmišljali Jezus Kristus, sveti Pavel in Martin Luther, bi jih ljudje upravičeno kamenjali, a jih niso. Sprejeli so njihove besede in jih s tehnologijami, ki so jih imeli na voljo, še širili. Še danes jih, zato revolucija zagotovo bo, kajti boljši svet lahko zagotovijo in ustvarijo le navadni ljudje, ne pa oblastniki, ki skrbijo zgolj za svoje interese.