Ko občudovalci Tine Maze zrejo v smučarko, v njej ne vidijo le mlade uspešne ženske z izjemnimi telesnimi zmožnostmi, temveč dobesedno vidijo vse svoje želje, upe, pričakovanja, predsodke in stereotipe, vidijo tako čislani kapitalistični uspeh, zato imajo samoniklo izkušnjo, da združuje oziroma povezuje to, o čemer sicer nenehno govorijo politiki in menedžerji, ki upravljajo s kapitalistično krizo, obenem pa jih nagovarjajo, da lahko uspejo, če se le malo potrudijo, in njihova organska nepopolna vsakdanja življenja, ki vselej zaostajajo za tem, o čemer govorijo upravljavci, ki pravzaprav upravljajo z njihovimi življenji, zato ne bi smeli biti paranoidni, saj jim hočejo zgolj dobro, hočejo pa zato, ker imajo veliko znanja in dobro vedo, kaj je zanje dobro; vedo tako, kot vedo starši, kaj je dobro za njihove otroke, ki lahko tudi iz navadnih vsakdanjih življenj iztisnejo uspeh, če se le malo potrudijo.

Ne moremo in ne smemo torej govoriti o manipuliranju z ljudmi, o neposrednem nadzorovanju in kaznovanju, kot bi rekel Foucault, temveč o nevtralnem upravljanju, ki postavlja na privilegirano mesto v življenju ljudi znanost o upravljanju, zato je tudi potrebna bolonjska reforma šolstva, in uspeh. Danes je zato bolj kot pred štirinajstimi leti aktualna filmska zgodba o matrici in množici matematičnih algoritmov, s katerimi je mogoče dizajnirati in redizajnirati človeške eksistence in vse, kar zajemajo, da bi bile čim bolj učinkovite in uspešne. Vprašanje je seveda tole: Za koga naj bi bile uspešne in učinkovite?

Matrica je povsod, upravičeno reče Morfej Neu, medtem ko drži v rokah rdečo in modro tabletko. Njegova izjava ni resnična le v filmu in znotraj filmske fikcije, saj je resnična tudi v empiričnem svetu, v katerem je že sedaj več povezav med računalniki kot med ljudmi, kar je gotovo pomembno. Še več: povezave med računalniki že naddoločajo odnose med ljudmi. Odnosov je zato vse manj, saj jih nadomeščajo povezave. Ljudje vse manj vstopajo v odnose in so vse bolj le še v stikih, oziroma so povezani, kadar je to potrebno, kar pomeni, da avtomatično sprejemajo, kar jim povezave lahko ponudijo. Ni čudno, da vse več ljudi zatrjujejo, da nimajo nikogar okoli sebe, s katerim bi se pogovarjali. Resnično, ljudje se skoraj nič več ne pogovarjajo med seboj.

Povezave med ljudmi so zato racionalne in primerljive s povezavami med računalniki. Dogaja se nekaj resnega in vznemirljivega. Računalniki so vse bolj učinkoviti, zato so take tudi povezave, toda glavno šele prihaja, kajti ljudje pričakovano sanjajo o napredku in o tem, da bi postali nadljudje, nekakšne organske mašine z nepremagljivo voljo in izjemnimi zmožnostmi, ki jih imajo danes le posamezniki, med katere sodi tudi Tina Maze.

Nekateri znanstveniki zato že dalj časa resno razmišljajo, kako bi ustvarili novega sintetičnega človeka, ki ne bi bil tako nepopoln, kot je ta, ki trenutno hodi po Zemlji. Film Avatar (James Cameron, 2009) je le delček v mozaiku takih razmišljanj, zato ni naključje, da v njem invalidu pomagajo do novega telesa, s katerim seveda lahko upravlja in dela tako rekoč karkoli, vsekakor pa celo veliko več kot s svojim telesom, ko še ni bilo poškodovano.

Nove sanje ljudi so zato na dosegu roke: v njih nastopajo sintetična bitja, ki nimajo težav, na katere smo sicer navajeni. Toda ta poskus in njegov končni izid smo že videli. Leta 1999 naredita brat in sestra Wachowski Matrico (Lana in Andy Wachowski, 1999), v kateri ne spremljamo zgodbe o tem, kako roboti in računalniki manipulirajo z ljudmi, temveč zgodbo o tem, kako ustreči željam ljudi in jih ohranjati v neprekinjenem stanju zadovoljstva, učinkovitosti in uspešnosti.

Upravljanje s človeškimi viri, kot ga imenujejo, je nevtralno, saj je njegov vir znanost – na primer biogenetika.

Biogenetske manipulacije z ljudmi oziroma z njihovim genskim materialom bodo zato zagotovile napredek človeške vrste, ki jo bodo vse bolj sestavljali racionalni osebki, povezani med seboj in z računalniki. Etična raba znanosti in biotehnologij je ključna beseda pri upravljanju z ljudmi – upravljanje mora biti v dobro ljudi, nenehno poudarjajo. Zdi se, da je ustvarjanje postčloveških organizmov že samo po sebi v dobro ljudi in da je zato etično.

Ljudje bodo namreč z novimi telesi in avatarji oziroma kot kiborgi vse močnejši, hitrejši, sposobnejši, zmogljivejši, zatrjujejo. Vsakdo bo imel dostop do naprednih tehnologij in avatarjev, matrica pa bo vsakomur oblikovala eksistenco po želji. Kdor bo želel biti Tina Maze, bo lahko postal, saj bodo njegov ali njen genetski material primerno preoblikovali še pred rojstvom, da bo čim bolj podoben temu, ki ga ima Tina.

Transhumana človeška bitja (sic!) bodo dizajnirani organizmi, ki ne bodo čutili nobene notranje razcepljenosti med željo in možnostmi za njeno zadovoljitev. To bodo umetno ustvarjena organska bitja, ki se bodo vselej odločila prav in bodo zadovoljna, učinkovita in uspešna. Pa vendar nekaj v tej zgodbi škriplje.

Kakšna je namreč v orisani perspektivi definicija človeškega bitja? Človeško bitje namreč postaja organizem, s katerim je mogoče upravljati in ga nenehno izpopolnjevati oziroma razvijati skupaj s stroji, kakršni so računalniki in roboti. Ali bo tak organizem še mislil?

Vprašanje je pomembnejše, kot je videti, kajti razmišljanje je temeljna zmožnost človeškega bitja, ki pa je možna natanko zato, ker človek ni zgolj organizem, prilagojen svojemu okolju – in sebi, saj je del okolja –, temveč je bitje, ki ravno ni prilagojeno okolju, kar pomeni, da nima določljive identitete ter da lahko vzpostavi razdaljo do realnosti – in jo misli. Brez razdalje torej ni razmišljanja, razdalja pa nujno pomeni tudi neprilagojenost oziroma neprilagodljivost.

Tragičnost zgodbe o postčloveških organizmih zato ni, da bomo izgubili pristni človeški občutek za realnost, naravo, sebe in vse drugo, temveč je v tem, da izgubimo samega človeka, če ta preneha misliti in ni več zmožen za razdaljo do realnosti, zaradi česar tudi trpi, čuti bolečino, ga je strah in je zmeden, kar realnosti ne more natančno in enoznačno določiti. Realnost je torej odprta in nedoločena ali pa sploh ni realnost in je zgolj njena bedna simulacija. Enako velja za stroje, kiborge, robote in računalnike: če bodo kdaj mislili, potem bodo v razdalji do realnosti, zato se nam jih ni treba bati, saj bodo v istem čolnu kot mi, obenem pa nam ni treba želeti, da bi bili kakor oni, saj že smo, kar želimo biti – misleča bitja namreč brez potrebe po razkazovanju mišic.

Uspeh v življenju zato ni učinek linearnega napredovanja, ki ga podpirajo tehnologije, strokovnjaki in drugi ljudje, temveč je povezan z razmišljanjem o sami naravi uspeha in o tem, kar se mora zgoditi, da je razmišljanje o uspehu sploh videti smiselno.

Ali drugače rečeno: resnični uspeh v življenju pomeni že to, da se človek postavi v razdaljo do realnosti, jo preneha avtomatično sprejemati in se vpraša, ali je to res tisto, česar si želi, potem pa se o vsem tem pogovarja s sotrpini. Arhitekt v Matrici zato ne more dojeti, zakaj ljudje zavrnejo popolno matrico, ki jim jo ponudi. Tega ne more dojeti zato, ker je stroj, ne pa človeško bitje iz krvi in mesa, kar pomeni, da ne more misliti, sploh pa se ne more pogovarjati, saj zgolj komunicira.