Državljanska lista je zaradi vedenja Gregorja Viranta, ki je že ves čas spremenljivo in očitno preračunljivo, izgubila velik del podpore javnosti. S tem se strinja tudi nekdanji finančni minister Janez Šušteršič, ki je sestopil z mesta podpredsednika stranke. Njegov sestop je v tem trenutku zelo pomemben. Ne le zanj ali za stranko, temveč za vso Slovenijo, zlasti pa seveda za državljanke in državljane Slovenije. Zakaj?

Na vprašanje lahko najprej odgovorimo z novim vprašanjem: Kaj ljudje najbolj pogrešajo v svojih življenjih in česa politiki, ne le gospod Virant, v glavnem ne premorejo, premogel pa je pokojni Hugo Chavez, ki je vedel, da morajo biti v politični boj za boljši svet vključeni zlasti izključeni ljudje, ne zgolj politiki in pripadniki elit? Skušal bom pokazati, da ima oboje skupni vir.

Ljudje gotovo ne pogrešajo političnega žargona, saj ga imajo vrh glave. Ne pogrešajo votlih obljub, saj vedo, da se jih politiki pogosto ne držijo. Prav tako ne pogrešajo zategovanja pasov, ne pogrešajo rušenja socialne države in ne pogrešajo bogatenja bogatih in kopičenja privilegijev privilegiranih. Kaj torej pogrešajo?

Odgovor bo filozofski. Izhajal bom iz besedila, ki ga je spisal Jacques Derrida leta 1996; naslov spisa je pomenljiv: Vera in vednost.

Vera je za ljudi zelo pomembna. Ne, nisem prestopil na desno stran, saj vera nima nobene zveze niti s politično desnico niti s papežem. Morda zapisano velja tudi za religijo, toda za vero velja zagotovo. Pomembna pa je tudi vednost, kar bržčas ve vsakdo. Sklep je preprost: ljudje za obstoj in preživetje potrebujejo vero in potrebujejo vednost. Religija v tej perspektivi ni tako zelo pomembna, znanje tudi ne. Bolj kakor znanje in religija sta pomembni vednost in vera. O čem sploh govorim?

Govorim o nečem, kar ni brez povezave s tem, kar je pred pol tisočletja govoril Martin Luther, ko je dejal, da bo pravični živel iz vere.

Na tej ravni že opazimo ostro nasprotje med preračunljivostjo politikov in zapisanim. Vera & vednost namreč nimata ničesar skupnega s preračunljivostjo. Ta je namreč tesno prepletena z depolitiziranjem družbenega življenja, z oportunizmom, ki pomeni sprotno prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi. Tako vedenje pa ni značilno le za politike, temveč je značilno za sam kapitalizem, v katerem delujejo, saj prav temelji na egoizmu, interesih, koristih in grabežljivosti. Vera in vednost sta iz povsem drugega registra, ki zajema zlasti pravičnost, kar pomeni, da sta že v osnovi onkraj kapitalizma, ki ga danes prav politiki skušajo reševati pred dokončnim propadom.

Takole pravi Derrida. Če hočemo razumeti vero in njen vir, če hočemo razumeti, od kod črpa človek, da bi kaj vedel in bi lahko živel pravično, potem moramo premisliti, kaj pomeni prisega, zaprisega, kaj pomeni jamstvo, poroštvo, zastava, kaj pomeni zaobljuba, obveza, tudi dokaz ljubezni. Zakaj moramo razumeti vse to?

Najprej zato, ker ljudje dobro vedo, kaj pomeni, če te nekdo izda, če se izneveri, če ne drži obljube, če se ne drži dane besede, če je torej oportunističen, kar pomeni, da se obrača po vetru, in koristoljuben, kar pomeni, da se briga samo zase. Vedo in čutijo, da tako vedenje ni dobro, da ni prav, če se človek tako vede. Obenem vedo, da ne more biti čisto vse na tem svetu absolutno relativno, da mora obstajati nekaj, kar jamči za univerzalno: dobro, resnico, vrednote in smisel življenja.

Seveda bi lahko modrovali, od kod ljudem tak občutek, kako so lahko prepričani, da imajo prav, ko tako čutijo, vendar ne bomo. Zadošča tole: edino bog je lahko vrhovna priča, edino on lahko jamči za dobro, resnico in vse drugo. Ne govorim o religiji, ne govorim o katolištvu, govorim o elementarni izkušnji vsakega človeka, pa naj pripada kateri koli religiji. Osnovna izkušnja človeka je natanko to, kar imenuje Derrida navzočnost odsotnosti; bog namreč ne obstaja, je, ki je, a ni navzoč. Zveni čudno, vendar sintagme vendarle ni težko razumeti.

Boga ne ustvarimo, ker je neskončen, je vselej že tam in je odsoten. Ne moremo ga določiti, ne moremo ga stehtati ali izmeriti, to pa še ne pomeni, da ga ni. Bog je zato nenavadna priča. Je imenljivo neimenljivo, kot pravi Derrida. Rečemo namreč bog, a nikoli ne vemo in ne moremo vedeti, kaj natančno to je. In zgolj odnos do boga poveličuje to, kar zmore človeško bitje. Ali kot je rekel Jezus: Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ (Jn 8,54)

Najpomembnejše spoznanje pa šele sledi.

Bog je navzoča-odsotna priča. Ni pomembno, ali izraz dobro razumemo ali ne, kajti zares pomembno je tole. Bog je univerzalna priča vsake mogoče zaobljube ljudi, vsake obveze, vsakega jamstva, vsake prisege in vsake obljube. Ko se zaobljubljamo, ko prisegamo, ko dajemo besedo, to pa delamo ves čas, se naslavljamo na druge ljudi, prav gotovo, toda obenem se naslavljamo tudi na neskončno oziroma boga, naslavljamo se na nekaj, kar mora biti univerzalno, saj bi se drugače ves čas pogrezali v močvirje relativnosti.

Preračunljivost Gregorja Viranta in drugih politikov je v končnem svetu sicer pragmatična, koristna in dobra za egoizem, ni pa dobra v luči zapisanega in ni dobra za dobrobit ljudi. Virant sicer pravi, da bodo novi-stari oblastniki sedaj nenadoma sami od sebe delali, za kar so plačani, toda v perspektivi preračunljivosti ne moremo pričakovati, da bodo delali za dobrobit ljudi, kar pomeni, da je Virantova obljuba votla, prazna kot sod in brez vrednosti. Politiki namreč niso plačani, da delajo za dobrobit, temveč so plačani, da izvajajo politične programe in se dogovarjajo, kupčkajo, sklepajo kompromise, se oklepajo oblasti, saj plača ni majhna, v zadnjem času pa tudi boleče, a nadzorovano upravljajo s krizo, toda vse to je dosti premalo za definicijo dobrobiti.

A prav za dobrobit gre. Govorim o nečem, kar je onkraj vsake oblasti, vsake plače in vsake vožnje z audijem A6. Govorim o tem, česar se je v teh dneh dotaknil tudi papež Frančišek že z imenom, ki ga je izbral. Znašli smo se namreč v kritičnem zgodovinskem trenutku, ko se bo zgodilo eno od dvojega.

Prvič. Preračunljivosti bo še veliko več, ljudje bodo zategovali pasove in trpeli, protestirali in vstajali, toda ničesar ne bodo mogli spremeniti. Odplačevali bodo dolgove, morda bo prišla trojka, stanje v družbi se bo bistveno poslabšalo, mogoči so nemiri, tudi vojna.

Drugič. Ljudje bodo množično spoznavali, da je v življenju bolj kakor preračunljivost pomembno to, kar izhaja iz univerzalne narave boga in človekovega nujnega odnosa do njega, ki omogoča, da se držijo obljub, prisega, obveza in to, kar poudarja Derrida, ko pravi, da imata vera in vednost isti vir, da si torej sploh ne nasprotujeta.

Če se bo zgodilo prvo, smo kajpak bolj ali manj že sedaj izgubljeni, če se bo zgodilo drugo, imamo še možnosti. Kot rečeno: potrebujemo pravičnost, vero in vednost, ne potrebujemo preračunljivosti, ki je včasih lahko tudi koristna, a ne dolgoročno. In življenja ne živimo na kratke proge, temveč na dolge.

Zapisano pa je pomembno tudi zato, ker je vsaka obljuba človeškega bitja, ki jo izreče pred bogom, nujno pa jo izreče ravno pred njim, saj je neskončen, obljuba resnice, saj ta ni relativna. Nič več in nič manj; to ni obljuba žargona, klišeja, mnenja ali stališča. Ne obstaja vera, pravi Derrida, ki ne bi vsebovala obljube resnice; očitno je, da to enako velja tudi za vsako vednost. V tej luči vidimo, kako katastrofalna je bolonjska reforma visokega šolstva, ki hoče samo uporabno znanje, pa še tega mora biti čim manj.

Dolgoročno nas torej lahko osvobodi in odreši zgolj resnica in samo resnica, ki jo obljubljata tako vera kot vednost, in sicer pred bogom. Obljubljajo jo seveda ljudje iz krvi in mesa, ljudje, ki ne obljubljajo zaradi plače, slave ali zato, ker so pred kamero, temveč zaradi pravičnosti in zato, ker so vselej že pred bogom. Ki jih ne bo kaznoval, če se ne bodo držali obljube, saj to ni strašni Bog, v katerega so verjeli pred Kristusom, ampak se bodo v blato in pekel preračunljivosti pogreznili kar sami.