Gospa Novakova je na televiziji nedavno izjavila, da čez 70 % Slovencev in Slovenk trdi, da so kristjani; morda res trdijo, morda pa tudi ne, saj so statistični podatki zelo različni. Če trdijo, bi smeli od njih pričakovati, da se bodo vedli kot kristjani, kajne? Na primer tako, da bodo sledili novemu papežu, če že ne morejo slediti temu, kar je učil Jezus Kristus. Nekateri namreč pravijo, da bo papež Frančišek zatresel RKC, saj ja človek pravičnosti in glasnik revnih. Iz tega bi smeli sklepati, da se vedno znova postavi za revne in deluje v njihovo dobro, kar bržčas pomeni, da bo tak tudi v prihodnje. Tudi sam je skromen, kolikor je kardinal in papež sploh lahko skromen. A zares skromen je bil Jezus Kristus. Ki je med drugim rekel: Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. (Mt 23,5) Hitro se bo pokazalo, ali je papež res tak, kot trdijo nekateri, ali pa je doumel Jezusove besede in se pravilno odločil. V tej perspektivi je dobro gledati fantastično igro Michela Piccolija, ki igra v filmu Imamo papeža (Habemus Papam, Nanni Moretti, 2011) prav papeža, ki mu psihoanalitičarka pomaga do vpogleda v vse, kar je v življenju zamudil, zato spozna, čemu se je odrekal, čeprav se mu ne bi bilo treba.

V resnici ne namreč ne more zgoditi, da bi papež zatresel RKC. Zakaj ne? Ker tako mogočne in konservativne korporacije preprosto ne moreš zatresti od znotraj, ko si star skoraj osemdeset let, kajti če bi jo nameraval zatresti, bi to storil že zdavnaj – in hitro ugotovil, da s tresenjem ne boš prišel ravno daleč. Samo skromnost pač ni dovolj, da zatreseš tako mogočno institucijo, ki deluje v kapitalizmu. Zatresel jo je na primer Luther pred pol tisočletja, ko se je kapitalizem komaj rojeval, a ne od znotraj. Sploh pa konservativni ljudje, kakršen je papež, nikoli ničesar ne zatresejo. Zatresejo lahko samo levičarji. Zakaj? Kaj pomeni biti levičar?

Danes je videti, da se v Sloveniji redko kdo sploh upa reči zase, da je na levici; obstajajo tudi lažni levičarji, tako kot obstajajo pismouki in farizeji, kot bi rekel Jezus, ki izjavljajo, da so socialisti ali levičarji ali kaj podobnega samo zato, ker je to v določenem trenutku videti modno in fancy. Večina se jih drenja okoli sredine, o čemer sem že pisal. Tam je pač domnevno varneje, čeprav v resnici ni. Zato pa ponuja dober odgovor na vprašanje Noam Chomsky. Vredno mu je prisluhniti.

Takole je govoril Noam Chomsky pred dvema mesecema za televizijsko postajo Al Jazeera. Odgovornost vsakega človeka je, da deluje politično, saj živimo v svetu, ki ni pravičen in ni dober za vse. Odgovornost ljudi, ki živijo v skrajni revščini, je seveda manjša od odgovornosti privilegiranih ljudi, kot so intelektualci, politiki ali akademiki. Kdor je privilegiran, ima namreč več možnosti, več priložnosti za tako delovanje. Bogati in privilegirani ljudje v resnici posvetijo največji del svojega časa temu, da bi bili še naprej bogati in privilegirani, ne pa angažiranemu političnemu delovanju, da bi bilo na svetu več demokracije, pravičnosti in solidarnosti. Taki ljudje delujejo po načelih, ki jih je zastopala Ayn Rand: delaš izključno zase in se ne brigaš za soljudi. Odgovoren si samo sebi in z vsemi silami skušaš povečati svojo lastnino, ugled in vse drugo, kar imaš kot privilegiran človek. Tak način delovanja je nevaren in uničujoč, saj človek, ki misli samo nase, ne misli na zunanje okolje in to, kar se dogaja tam zunaj. Torej ga danes ne zanima globalno segrevanje, ne zanima ga, kako kapitalizem uničuje okolje, ne zanima ga, kaj se dogaja s svetom, saj ga zanima zgolj njegov ali njen ego, kot rečeno.

Kako vse to spremeniti? Noam Chomsky na to vprašanje odgovarja zelo preprosto: zakoni kapitalizma niso naravni zakoni, kar pomeni, da jih je mogoče spreminjati, če se tako odločimo.

In spreminjajo jih natanko ljudje, ki so na levici; vsi drugi se kapitalizmu zgolj prilagajajo in skušajo v njem poskrbeti zase. Ljudje na desnici jih namreč ne spreminjajo, ker verjamejo, da so zakoni kapitalizma bodisi naravni bodisi najboljši od vseh, kar seveda pomeni, da jih ne gre spreminjati, saj bi bila vsaka sprememba na slabše, kar je čisto logično.

Neoliberalizem se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni razvil zaradi evolucije ali naravnih zakonov, temveč zaradi odločitev ljudi. Danes ogromno ljudi na tem svetu plačuje dolgove, ki so posledice njihovih odločitev, kar je katastrofalno. Vsak levičar zato nujno vztraja, da bi bilo treba dolgove odpisati, ne pa jih nalagati ljudem, ki zaradi odplačevanja postajajo bolj revni, medtem ko bogataši postajajo še bolj bogati.

Tako hvaljena arabska pomlad, poudarja Chomsky, je učinek upora ljudi zoper neoliberalizem, ki so ga zastopali diktatorji arabskih držav, ne pa romantični boj za demokracijo, človekove pravice in vse drugo, kar Zahodni svet pozna že dolgo časa.

Podobno lahko rečemo za današnje reševanje kapitalizma v Evropi, ki pomeni predvsem jemanje ljudem, za katere pričakujejo, da bodo odplačevali dolgove, za katere nikakor niso odgovorni, medtem ko se pripadniki elit še naprej sončijo in uživajo privilegije.

Politični aktivizem je danes očitno pomembnejši, kot je bil. Vse na tem svetu je mogoče spremeniti, pravi Chomsky, saj ni nič vklesano v granit. A za spremembe ne bodo poskrbeli bogataši, privilegirani ljudje in pripadniki elit, saj ti vsak dan kažejo natanko to, na kar opozarja tudi Chomsky: aroganco.

Chomsky pravi, da ne najde boljšega izraza, kot je ta. Arogantni ljudje namreč ne zastavljajo ključnih vprašanj o dogajanjih v občestvih in svetu, saj gledajo samo nase in na svoje interese. Ključna vprašanja se zastavljajo šele na margini, na meji.

Ali imajo arogantni, privilegirani pripadniki elit, ki močno vplivajo na družbeno življenje vseh ljudi, moralni kompas? To je zanimivo vprašanje, odgovarja Chomsky. Že bežen pregled dejanj, za katere so odgovorni vsi ti ljudje, pokaže, da ga nimajo. To je tudi logično, kajti če skrbiš samo zase in za svoje interese, ne moreš imeti moralnega kompasa, saj je morala oziroma etika nekaj, kar ima status univerzalnega, in velja za vse ljudi, ne pa samo za nekatere. Ljudje, ki imajo močan moralni kompas, se vedejo bistveno drugače od ljudi, ki ga nimajo in skrbijo samo zase. Jezus Kristus je primer človeka z jasnim moralnim kompasom.

Zase pa ne skrbijo le posamezniki, za interese posameznikov skrbi kar celotna industrija, ki je del kapitalizma, za katerega pa tako ali tako velja naravni zakon, da skrbi za privatno lastnino, tekmovanje med lastniki privatne lastnine in kopičenje profitov, kot verjamejo zlasti desničarji.

Noam Chomsky na koncu opozori še na kontradikcijo samega kapitalizma. Ekonomisti, ki sicer zagovarjajo ekonomski determinizem, pravijo, da življenje v kapitalizmu temelji na inteligentnih posameznikih, ki se racionalno odločajo na podlagi informacij. Poglejte prvo reklamo, pravi Chomsky, in si recite, da vas nagovarja kot inteligentnega posameznika, informiranega potrošnika, ki naj se racionalno odloči – čez tri sekunde vas bo kap.