Po slovenskih mestih že pol leta donijo vstajniške zahteve po temeljitih spremembah v državi, ki jih končno, čeprav le simbolno, najavlja zamenjava oblasti. Zdaj so se vstajniki znašli iz oči v oči s posledicami svojih uspehov. V ospredje sta stopili dve vprašanji: kakšne so alternative sedanjim praksam vladanja? In izvedbeno vprašanje, kako 'v zaostrenih razmerah' alternative uresničiti?

Enaka vprašanja poslušamo vsaj od študentskih uporov v šestdesetih letih in gibanja nanje večinoma še niso našla odgovora. Dolgo ni bilo razvidno, da je prav tako, saj je prvo vprašanje, kaj?, vendar zastavljeno v miselnem okviru oblasti in tako za vstajnike napačno. Čeprav »se nočejo opredeliti«, niso neodgovorni do skupne prihodnosti, saj se odgovornost ne dokazuje z gorečno izbiro okov, v katere jih oblasti potem vklenejo.

Vstajniki se vsaj večinoma ne potegujejo za oblast ampak za avtonomijo. Zanje ni najbolj pomembno, kakšen bo konkretno končni rezultat vstaj. Pomembno je, da model vladanja ne bo več nekompetenten in politiki brez integritete ne bodo mogli predstavljati skupnih interesov. Ali bo nov model uresničen v bolj socialno ali v bolj liberalni različici družbe, za vstajnike ni zelo pomembno. Tem bolj, ker itak razvijajo svoj model skupnosti, ki avtonomen tako do države kot do trga.

Vstajnikom se ni treba šele programsko opredeliti. Posamična gibanja so svoje programe večinoma že davno oznanila. To so raznorodne vizije skupnega dobra in utemeljitve raznorodnih mehanizmov njihovega doseganja. Tako bo alternativa lahko le pluralna, da bo lahko umestila raznorodne vizije skupnega dobra. Konkretni učinki alternativnega modela – to, kar najbolj skrbi elite – bodo vse bolj celostni in zato bodo njihove intervence manj potrebne.

Celostni učinki alternative bodo posledica prizadevanj za različne vidike družbenega dobra – ker so ti nasprotni, si bodo morali vseskozi dokazovati skupnostni prispevek in tako obnavljati legitimnost. Tako oblikovana celovitost je potem razvidna kot sestavljena iz podcelot, ne iz kašnih posebnih lastnosti elementarnih delov, na primer premetenih posameznikov, ki si prizadevajo le za svojo lastno srečo. Integralnost izidov alternative pa pomeni, da strah pred negotovo prihodnostjo ni utemeljen. Vstajniki se ne bojijo negotovosti, povezane s transformacijo družbe. Ko popotnik potuje skozi neznane pokrajine, mu to povzroča neznansko veselje, vsakršna vnaprejšnja gotovost o tem kaj bo videl in doživel, bi mu pokvarila užitek. Tako je tudi z odnosom vstajnikov do prihodnosti, ne bojijo se je kot sedanja oblast, ki ščiti svoje privilegije.

Nenazadnje je programska enotnost v osnovnih izhodiščih vstajniškega gibanja že dosežena (kot razvidno, enotnost v ciljih itak ni več možna). Zato nimajo prav tisti, ki uspeh vstaje pogojujejo z močjo programskih povezav med njimi. Glavni izziv zanje ni več programski ampak izvedbeni: kako vstajništvo nadgraditi s strukturo povezav, ki ne bo prizadela izvirne raznorodnosti sodelujočih?

Če je na izziv možno odgovoriti uspešno, potem je to možno le radikalno drugače, kot je bila neuspešna praksa doslej, namreč s povezovanjem na podlagi programskega skladnosti gibanj. Obstaja tudi nasprotna možnost. Gibanja so si bila v zgodovini večinoma podobna tudi po neravnovesju med zahtevami svojih programov in praktičnim delovanjem, torej po programsko-akcijski neskladnosti. Tako na primer so stara, delavska gibanja utemeljena revolucionarno, delujejo pa večinoma reformno, sprijaznjena s postopnim izpolnjevanjem zahtev. Enako velja za »nevladne« organizacije, ki za svoje nevladne cilje uporabljajo vladna sredstva. Obratno pa so novi vstajniki zasnovani na protestnem delovanju, medtem ko so programske opredelitve skrčili le na najbolj bistvene zahteve. Za stare in nove vstajnike je torej značilno neravnovesje med njihovimi zahtevami in konkretnimi prizadevanji.

Gibanja je torej mogoče prevesti na skupni imenovalec in povezati na podlagi njihove nekonsistence. Neuspešna desetletna prizadevanja alternativnih kmetov za pridelavo ekološke hrane lahko veliko povedo. Njihova zahteva po ločeni pridelavi ekološke od industrijske hrane, je bila porojena programsko z novo etiko globalne odgovornosti do zdravja in narave. Ločitev je zdaj sicer uveljavljena, vendar preveč polovično, saj ekološka hrana na koncu pristane v velikih trgovskih centrih, kjer le dopolnjuje industrijsko ponudbo hrane. Ni pa nova etika pridelave našla poti do nove etike menjave, delitve in potrošnje hrane, ki bi šele uveljavili smisel prizadevanj ekoloških kmetov.

To bi zahtevalo, da se ekološka hrana posreduje potrošnikom v »pošteni trgovini«, ki ne skrbi za potrebe trgovskega posrednika ampak pridelovalca. Druga možnost je »lokalna menjava«, mimo tržnih cen ali po poljubnih dogovorih med pridelovalcem in potrošnikom. Težava je, da se z alternativnimi mehanizmi menjave ne ukvarjajo gibanja pridelovalcev hrane ampak neka povsem druga gibanja. Slednja pa so sama zase tudi nekonsistentna, dokler v alternativnih načinih menjujejo izdelke tržnega izvora, kakor pogosto danes. Alternativni načini menjave ne morejo proizvesti prevratnega družbenega učinka, dokler teh sistemov ne napolni ekološka hrana. Šele njun presek proizvede prevratni učinek, ko postane ekološka pridelava hrane dejavnik osamosvajanja in krepitve avtonomije lokalne skupnosti.

To je le zgled kako s povezovanjem, ki proizvajajo delno kompatibilne alternative doseči, da se država in trg ne bosta več mogla vmešavati v vsakodnevno življenje ljudi in njihovih skupnosti. Eno poslanstvo vstajnikov je proizvodnja avtonomnih alternativ na vseh področjih življenja. Drugo je mobilizacija, ki je v veliki meri že dosežena, le da bi v prihodnje morale tudi organizacije civilne družbe vstopiti v proizvodnjo avtonomnih alternativ. Tretje področje povezovanja je področje obrambe pridobitev in zaščite meja izborjene avtonomije.

Mobilizacijski, avtonomno proizvodni in bojeviti vidik so tri osi povezovanja vstajnikov, ki se razvidno luščijo že danes. Med njimi bo bolj redko prišlo do pristnih stikov, vendar bodo skupni interesi poskrbeli za ravno toliko sodelovanja, kot bo nujno. Torej naraščajoča nasprotja med gibanji ne kažejo na slabosti vstajniškega procesa. Potrebna je le jasna razmejitev, da drug drugega prepoznavajo in v raznorodnih vstajniških poslanstvih, dokler jih res izpolnjujejo – kar pa se razrešuje skozi agonistični boj med njimi in samorefleksijo.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, 13. marec 2013

Več: http://www.sdeval.si/knjige/index.php/objave