Kandidat za novega finančnega ministra prihaja naravnost iz banke, ki je sicer v strašnih težavah, saj preprosto dolgo časa ni delovala, kot bi morala, in ni delovala, kot so za medije njeni predstavniki zatrjevali, da deluje. Kot njen nekdanji predstavnik seveda pričakovano trdi, da ni imel s slabimi posojili ničesar; verjetno bi vsakdo iz banke rekel, da ni imel z njimi ničesar, kar bi pomenilo, da so posojila živa bitja in so se podeljevala kar sama od sebe. Problem z živimi bitji nikakor ni majhen, saj je tudi gospa Novakova rekla, da ni imela veliko vpliva na kadrovanje (kar pomeni, da ga je imela – malo pač), pa tudi sicer za kapitalizem pravijo, da vsa naša življenja uravnava nekakšna nevidna roka. Čista čarovnija! Videti je, da je celo ves svet živ in da deluje sam od sebe, medtem ko živi ljudje nimajo nikoli nobenega vpliva na nič. A v take pravljice ne verjamejo niti otroci. Treba bo povedati kaj novega, namesto da večno ponavljajo staro.

Politične spremembe v družbeno polje vnesejo novost. To je trivialno res, kakor je tudi res, da za take spremembe lahko poskrbijo zgolj živa človeška bitja. Pa vendar je spoznanje več kot trivialno, če ga zares dobro razumemo. Novosti namreč kapitalistični svet navadno zelo hitro posrka vase, kot bi bil živ, in jih spremeni oziroma prilagodi obstoječemu načinu delovanja, ki seveda naddoloča organiziranje družbe oziroma način, kako ljudje živijo, želijo in v zadnji instanci razmišljajo.

In natanko razmišljanje je tisto, ki šele poskrbi za resnične politične spremembe, ki jih kapitalizem dobesedno ne more vključiti v svoj način delovanja. Spremembe niso žive, zato pa podpirajo resnično življenje, ne navideznega in simuliranega, ne nastajajo same od sebe in zanje ne morejo poskrbeti Marsovci, za katere ne vemo niti tega, ali so živi ali ne. Zanje torej poskrbijo živi ljudje, ki mislijo.

V Sloveniji zadnjih dvajset let ni bilo preveč razmišljanja, kar pomeni, da tudi ni bilo prav veliko življenja, saj so zanj značilne spremembe, je pa bilo veliko slabih posojil, ki so se posojala sama od sebe, korupcije, o kateri nihče od podkupljenih ne ve ničesar, klientelizma, za katerega tisti, ki so skrbeli zanj, niso niti slišali, političnega kadrovanja, ki po mnenju tistih, ki so ga izvajali, sploh ne obstaja, ter kraj, ki so se tudi dogajale same od sebe, žargona, klišejev in novoreka, sprenevedanja, medijskih predstav, spektaklov, laganja in vsega drugega.

Bilo je tudi veliko naivnosti, češ da bo gospodarstvo čudežno raslo, kot je raslo nekoč v Jugoslaviji, kjer je bila stopnja rasti tudi deset odstotkov in več letno (v zadnjem času je podobno na Kitajskem, ki jo tudi vodi komunistična partija). Vendar rast ni neskončna in taka preprosto ne more biti, ker živimo v končnem svetu; tudi to je trivialno res. Kot simbolna bitja smo sicer odprti neskončnemu, zato smo tudi kreativni, vendar pa natanko zaradi tega potrebujemo nov način skupnega življenja, saj ta, ki nam je bil ponujen, mi pa smo ga naivno sprejeli, temelji na privatni lastnini in težnji po profitih, ki je bizarna, kot je že dolgo znano.

Zadeva je na osnovni ravni čisto preprosta: kapitalizem ni narejen za ljudi in za njihovo dobrobit, saj je narejen za profite, tekmovanje, egoizem, zavist, pohlep in vse drugo. Postaviti žive ljudi v prvo vrsto in njihove potrebe oziroma želje na prvo mesto je čisto nekaj drugega kot zagovarjati in reševati kapitalizem, ponujati ljudem novorek in vsakih nekaj dni reči, da je že videti luč na koncu tunela.

Komunizem zato definitivno bo. Zakaj je to mogoče trditi?

To je mogoče trditi zato, ker je človek bistveno bitje, zmožno za razmišljanje in za nezavedno željo, kot jo je prepoznaval Freud. Na površju se zato ljudje vedejo, kot da imajo potrebe, ki jih zadovoljuje kapitalizem, v resnici, v bistvu, v globinah pa je vsak človek objektivno bitje nezavedne želje, ki si želi čisto nekaj drugega – resnico namreč, kot je pred Freudom pokazal že Platon. Nikakor se zato ne bi smeli zadovoljiti s tem, kar vidimo na površju; ni naključje, da nam vsak dan ponujajo ravno podobe, ki so seveda ploščate in ustvarjajo površja.

Zakon želje je naravni zakon, kot je naraven zakon gravitacije, zato ga ljudje preprosto ubogamo. Nimamo druge možnosti. Resnice naših življenj preprosto ni mogoče uničiti, odstraniti, zanikati ali utajiti. Dolgoročno vsekakor ne.

Ideja o komunizmu, o novem skupnem življenju torej, zato ni nikakršno filozofsko mlatenje prazne slame, saj je v samem jedru človekove eksistence in je neizogibna. V jedru njegove eksistence torej ni potrebe po egoizmu, privatni lastnini, tekmovanju z drugimi ljudmi ali boju za preživetje. Daleč od tega.

Položaj je sedaj jasen: državljane in državljanke Slovenije so politiki, ekonomisti in drugi zadnji dve desetletji močno zavajali in jim prodajali prazne iluzije, ki so jih večinoma tudi kupili. Sedaj naj bi plačali račune! Kdor razmišlja in ima nezavedno željo, to pa je lahko vsakdo, se bo takemu razmišljanju nemudoma uprl. VSI politiki, ki so prispevali k stanju, v katerem živimo, morajo oditi, vodenje države pa morajo prevzeti novi, sposobni ljudje, ki znajo misliti komunizem in imajo vrednote.

Nova oblast, ki jo bomo dobili v kratkem, v resnici sploh ni nova in ne zna misliti novega. V njej je večina starih ljudi. Še enkrat: ne gre za potrebe ljudi, ki jim bo nova oblast stregla drugače kot stara, saj gre za nezavedno željo po drugačnem skupnem življenju, ki ga kapitalizem, pa če ga tisočkrat rešijo iz krize, kratko malo ni zmožen.

Kapitalizem terja od ljudi pohlep, egoizem, tekmovalnost, privatno lastnino, gonjo za nekakšnim uspehom na trgu, do katerega se ljudje vedejo, kot bi bil živ. Kapitalizem pa v resnici ne prenese tega, kar je najbolj značilno za živa bitja: sočutje, solidarnost, zastopanje egalitarnosti, sodelovanje, prijateljstvo in ljubezen. Vse to prenese le, če je simulirano in zapakirano tako, da je zanj nenevarno. Vsako stokanje znotraj kapitalizma, češ da mu primanjkuje vrednot, je zato povsem zgrešeno: v kapitalizmu imajo domovinsko pravico naštete in druge kapitalistične vrednote, za katere pa ne moremo reči, da jih ni, saj so dobesedno povsod, le prirejene so kapitalističnim zahtevam.

V čem je kljub temu jedro govorjenja o pomanjkanju vrednot? Jedro je tole: ljudje so bitja, ki se lahko uprejo. Temeljne vrednote, ki so tudi univerzalne, zato niso prilagajanje in oportunizem, egoizem ali sebičnost, tekmovanje na svobodnih trgih, temveč pogum, resnicoljubnost in zmožnost reči Ne! vsakemu oblastniku, ki hoče vsiliti idejo, da bo mislil namesto ljudi in jim povedal, kaj je prav in kaj ni, kaj je treba narediti in česa nikakor ne smejo narediti.

Ljudstvo si tako sme in dobesedno mora samo povedati, kaj bo storilo, kot bi rekel Kant, namesto da vedno znova molče posluša oblastnike, pa naj jih nagovarjajo iz Ljubljane ali Bruslja. Naši očetje in stari očetje, pa mame in babice tudi, so brez oblastnikov zelo dobro vedeli, kaj so prave vrednote, ko je prišel sovrag in je bilo treba v gozdove, prijeti puško in se soočiti s hudičem iz oči v oči.

Prihodnost je torej svetla zaradi ljudi, ki se znajo pravilno odločati, ne zaradi oblastnikov, gospe Bratušek, svobodnih trgov ali česa drugega iz arzenala novoreka o kapitalizmu, njegovi prilagodljivosti, vrednotah biznisa, elastičnosti in podobnem. Kapitalizem, ki ni živ, še nikoli ni skrbel za ljudi, saj tega preprosto ne zna in ne zmore, ker je zombi, zato pa lahko živi ljudje poskrbijo zanj in postanejo njegovi grobarji, kot bi rekel Marx.