Bolonjska reforma visokega šolstva temelji na preprostem načelu: kako se v čim krajšem času čim manj naučiti. Čez nekaj let bo tako na trgu mega veliko magistrov znanosti, ki bodo stari triindvajset let. Kot najstniki bodo poleteli skozi študij – da bi bili čim prej nezaposleni! Zastopali bodo uporabno znanje, ki naj bi koristilo kapitalizmu. In včasih mu res. Oglejmo si primer.

Po dvajsetih letih komaj sedaj nekateri plašno ugotavljajo in priznavajo, da so se kapitalističnih zadev lotevali narobe, in sicer ves čas; ali pa so se vsega lotevali natanko pravilno, kajti kapitalizem ni ravno sistem, nad katerim bi bil človek brezpogojno navdušen. Škoda je seveda narejena, saj je bilo to mogoče pričakovati, najmanj deset tisoč milijonov evrov je splavalo po vodi, število nezaposlenih je zraslo v nebo, številni ljudje so zgolj depresivni in imajo manj, kot so imeli takrat.

Prav zato je dobro opozoriti še na drugo plat zgodbe o krizi kapitalizma, ki ni ekonomska, saj je bolj psihološke oziroma ideološke narave. Sodobna ideologija, ki je pravzaprav drugo ime za neoliberalizem, namreč močno potrebuje tudi uporabno psihologijo, da drži ljudi osebnosti v šahu oziroma v iluzijah. Kako jih drži?

Drži jih na skrajno banalen način, ki pa trenutno še deluje. Po svetu namreč že dolgo hodi armada krošnjarjev, ki so šli skozi seminar ali dva in so sedaj razni psihoterapevti, motivatorji, psihoanalitiki, coachi, družinski terapevti in podobno. Hodijo po podjetjih in tovarnah in institucijah in odpirajo s.p.-je in podjetja in so podjetniki & veliko zaslužijo. Ljudem ponujajo robo, kot je: globinska spoznanja o lastnih potencialih in zmožnostih; poglobljen vpogled v dušo in njene skrivnosti; strategije razvijanja skupinskega dela ali team building; izboljšanje komunikacije; prepoznavanje osebnostnih tipov; pot k osebnostni rasti in duhovnemu zorenju; konstruktivno razpletanje problemov in nenasilno reševanje konfliktov; pomen simbolov in body language, čustvena inteligenca ali kako čustveno dozoreti v treh korakih; prepoznavanje najboljših partnerjev za biznis po zunanjih osebnostnih znakih; začetni in nadaljevalni tečaj načrtovanja kariere, ki se prilega vašemu karakterju.

Robe je še veliko več; pravzaprav na trge ves čas bruhajo nove storitve takega tipa. Danes se propaganda spreminja: na trge ne prihajajo več dobrine oziroma blago, temveč storitve. To je nova čarobna formula: ljudem, ki so seveda osebnosti, ponudite storitve. Torej nekaj storite zanje in namesto njih. Osebnost sodobnega potrošnika je zato vse bolj votla in opustošena, siromašna. Jaz ali ego je komaj še potreben, saj ima človek na voljo storitve. Ni mu treba storiti ničesar, saj so vnaprej izdelane storitve že na voljo, le kupiti jih mora.

Ljudje se tako trumoma udeležujejo treningov in se učijo komunicirati, kot da so šele včeraj prileteli z Lune; učijo se socialnih veščin in spretnosti, kot da niso socialna bitja že vse življenje; razvijajo lastni inteligenčni količnik, kot da je elastika; čustveno zorijo kot jabolka jeseni; odgrinjajo tančice skrivnosti, ki ležijo v globinah njihovih duš. Nenadoma je videti, da je osebnost človeka najbolj preprosta stvar na tem svetu, na katero se spozna čisto vsakdo, ki ima pet minut časa in je šel skozi kak večerni seminar. Ljudje osebnostni tipi so pred njimi zloženi v vrsto kot jabolka pred inšpektorjem, ki ugotavlja, kam kateri sodi in kje je njegovo najprimernejše mesto. Osebnost je tako predmet med predmeti, objekt manipuliranja in preoblikovanja, ki ga je seveda mogoče unovčiti in imeti od njega profit. Težišče pozornosti se je bistveno premaknilo: kapitalizem se prek svojih zastopnikov dobro zaveda, kako je treba oblikovati duše ljudi in osebnostne tipe, da se ne bodo upirali, da bodo imeli občutek zadovoljstva, da bodo navidezno srečni in da zlasti ne bodo mislili.

Tak je ideal življenja v kapitalizmu: spreminjaš svojo osebnost, jo dizajniraš in redizajniraš, ker je to modno, skrbiš za čustva, razvijaš medsebojne odnose in si vse bolj samoaktualiziran po merilih, ki so pač trenutno veljavna, medtem ko kapital pleni po svoje in kopiči profite, a o tem kratko malo ne razmišljaš, ker tega od tebe nihče ne pričakuje, ne pričakuješ pa niti sam, saj se moraš nenehno prilagajati novih merilom. Seveda si tudi kritičen, saj si šel skozi tečaj kritičnega in ustvarjalnega mišljenja, ker je to danes tako rekoč nujno, kajti kapitalizem potrebuje kritične, ustvarjalne in samokritične zrele osebnostne tipe, ki znajo komunicirati in razvijati potenciale in vedo, kakšne so korelacije med geni in osebnostnimi dimenzijami. Obračaš torej stavke in se zdiš samemu sebi imeniten. A to morda niti ni pomembno, saj je pomembno predvsem to, kar je zunaj, na površju: dovolj je, da te drugi ljudje občudujejo in potrjujejo v tvoji imaginarni identiteti, pa čeprav si navznoter povsem votel, saj je vse skupaj zgolj simulaker, del šova, ki ga zopet bolj kot ti potrebuje kapitalizem, da iztisne iz tebe še zadnjo kapljo življenjske energije.

Danes so ljudje na žalost še pripravljeni verjeti v predstavljeni žargon, saj so praviloma od malega prikrajšani za to, kar človek najbolj potrebuje v življenju. Namesto prijateljev imajo namreč poslovne partnerje, namesto sočloveka imajo na voljo osebnostne tipe, s katerimi se bolj ali manj ujemajo, človeško bližino ustvarjajo korporacije, kot trdijo v propagandnem sporočilu. Ljudje so čustveno prizadeti, saj jim vse življenje vcepljajo strah; končno pridejo mimo terapevti, ki se jim ponudijo, da jim bodo pomagali zaceliti čustvene rane po vnaprej pripravljenih receptih in za določeno ceno, seveda; že od malih nog ne smejo govoriti in se pogovarjati, zato jim kot odraslim ponujajo tečaje komuniciranja in debatne krožke; osebnostno so sesuti, saj ves čas pritiskajo nanje, nato pa jih povabijo na seanse, kjer lahko odkrivajo, kakšen čudež je osebnost; zatirajo jih doma, na ulici, v šoli in na delovnem mestu, končno pa jih povabijo na večmesečni trening inteligence, čustvene inteligence ter odkrivanje skrivnostnih globin človeške duše, da bi se sprostili in nekoliko osvobodili, saj jih jutri na delovnem mestu, doma in drugje zopet čakajo bebave oddaje na televizijskih zaslonih, divje komuniciranje prek pametnih naprav, surovo spopadanje na svobodnih trgih, tekmovalnost, agresivnost, zavist, podrejanje in molk.