Za vsakdanje življenje je značilno krčenje možnosti. Kapitalizem paradoksno sicer ponuja iluzije, da je možnosti neskončno veliko, a to je res zgolj bedna iluzija. Ljudje bi prav zato imeli redne službe za nedoločen čas, dobre plače in vse dobrine, ki jih imajo že sedaj. Torej bi imeli še več kapitalizma, njihove iluzije pa bi se pokrile z iluzijami samega kapitalizma. Kaj pa, če sodobni kapitalizem v resnici, onkraj iluzij, sploh ne potrebuje 50 % delavcev ali še več? Kakšno je življenje, če ne moreš delati, ker te nihče ne potrebuje kot delovno silo? Danes ni vznemirljivo le vprašanje, kakšne so eksistence delavcev, temveč je, morda še bolj, vznemirljivo tudi vprašanje, kakšne so eksistence ne-delavcev, ki jih bo vse več, in ne vse manj, kot obljubljajo politiki, ki pač ne razmišljajo in zgolj sladko govorijo.

Nekateri mediji so poročali in še poročajo, da je bila četrta vseslovenska ljudska vstaja zgolj festival, zanimiv kulturni dogodek, koncert, prijetna družabna prireditev z nekaterimi izpadi, zaradi katerih so morali vmes poseči policisti, obenem pa niso pozabili dodati, da je bilo udeležencev vstaje manj kot zadnjič, ter namignili, morda privoščljivo, da interes ljudi za take dogodke bržčas upada, saj je JJ že odšel. A vse to ni pomembno in nima teže, tudi če je resnično. Zakaj?

Da bi razumeli bistvo, naravo in funkcijo ljudske vstaje, saj se tako tudi imenuje, moramo pogledati globlje, kar pomeni, da se ne smemo ustaviti na površini. Razmišljati moramo formalno, logično. Tako razmišljanje obenem dokaže, da filozofija ni nikakršno abstraktno nakladanje, temveč je zelo konkretna in koristna vaja v vsakdanjem življenju, v katerem sicer v glavnem ne razmišljamo, saj tega od nas nihče niti ne pričakuje, saj v glavnem pričakujejo, da bomo zgolj pridni, delovni in ubogljivi.

Filozofiranje nam kmalu postreže z vpogledom v naravo sveta, v katerem sicer živimo. Naše eksistence so namreč različne, kar pomeni, da lahko eksistiramo v svetu na veliko različnih načinov, pri čemer je zelo pomembno, kako intenzivna, močna je naša eksistenca. Lahko je zelo šibka ali pa izjemno močna. Med skrajnostma obstaja cela vrsta možnosti, kar zlahka ugotovimo. Torej se naša eksistenca ne razlikuje zgolj od drugih eksistenc, temveč se lahko spreminja, saj je lahko šibka ali močna, kar pomeni, da smo ljudje različni tudi od sebe, ne le od drugih ljudi. Dobro.

Intenzivnost eksistence posameznega človeka ali množice ljudi se lahko nenadoma zelo spremeni. Ljudje spremembo opazijo in na primer začutijo večjo intenzivnost eksistence določenih ljudi. Preprosto rečeno: nekateri ljudje so nenadoma bolj navzoči v svetu kot prej, ko jih na primer niti ni bilo videti ali slišati. Ne smemo misliti, da se intenzivnost eksistence povečuje sama po sebi in zlagoma. Možno je, da se nikoli ne poveča ali spremeni, možno pa je tudi, da se spremeni nenadoma.

In ko govorim o določenih ljudeh, ne mislim na pripadnike elit, temveč na delavce. Mislim tudi na demokracijo, ki ne pomeni ničesar drugega kot to, kar so trdili že Stari: nekateri ljudje, ki sicer nikoli niso pri besedi, si le-to nekega dne preprosto vzamejo, zato jih je tudi slišati. Seveda je mogoče, da si zaradi strahu in negotovosti besede nikoli ne vzamejo.

Živimo torej v svetu, v katerem se lahko nenadoma pojavi nova, močnejša eksistenca delavcev, kar obenem že pomeni, da nastaja nov svet z novimi odnosi med ljudmi.

V zadnjih dvajsetih letih se je v tej deželi razvijala in krepila predvsem eksistenca najrazličnejših podjetnikov in menedžerjev, ki so hoteli upravljati z ljudmi, pa naj je šlo za politike, direktorje podjetij ali dušebrižnike. Paradoksno torej ne gre za to, da nihče ni ničesar storil za malega človeka, kot verjame moja soseda, temveč gre za to, da je cela armada menedžerjev hotela upravljati z ljudmi in z njihovimi eksistencami, katerih intenzivnost je morala biti majhna, kar je logično, saj ni mogoče upravljati z eksistencami ljudi, če je njihova intenzivnost velika; intenzivnost eksistence je tesno povezana z zmožnostjo ljudi, da sami upravljajo s svojim življenjem.

Zdaj je napočil čas, ko imajo ljudje menedžerskega upravljanja z njihovimi eksistencami preprosto dovolj, pri čemer jih kratko malo ne zanima, da je bolj ali manj prijazno in podprto z uporabno znanostjo. Vseslovenska ljudska vstaja je zato dogodek v strogem pomenu besede, ne pa še ena družabna prireditev v množici drugih prireditev. To je dogodek kot prelom z obstoječim, kot rez v svetu, kot prekinitev z njim, zato imajo vstajniki prav, ko zahtevajo odhod VSEH politikov, saj ne gre za modrovanje, kdo od njih je pošten in kdo ni, temveč gre za dogodek, ki z njimi preprosto prekine brez moralističnega ugotavljanja, kako pokvarjeni ali nepokvarjeni so v duši. Dogodek ustvari možnost za novo politiko, ki preprosto nima nobene zveze s staro, zato se tudi imenuje nova.

Dogodek torej spreminja eksistence ljudi oziroma intenzivnost njihovih eksistenc, njihove navzočnosti v svetu. Natanko v tem smislu moramo razumeti generičnost proletariata: delavci so navadno minimalno navzoči v svetu, moč njihovih eksistenc je majhna, njihovega glasu v glavnem ne slišimo, nato pa nenadoma postane maksimalna in zelo velika, kar pomeni, da delavci preprosto odprejo možnost za ustvarjanje novega sveta. To pa je čisto nekaj drugega kot zabava, festival ali družabni dogodek.

Sklep. Kapitalizem je sistem ustvarjanja vrednosti, proizvodnje blaga, distribucije blaga, odnosov med ljudmi in tako naprej. Vprašanje, s katerim se srečujejo revolucionarji, je tole: Bo kapitalizem počasi odšel v zgodovino ali se bo sprememba zgodila nenadoma in v celoti?

Andrew Kliman ima v luči zapisanega prav, ko trdi, da bo nenadoma nastal break, prelom, kar pomeni, da kapitalizem ne bo počasi prešel v socializem, temveč se bo ta pojavil neodvisno od njega.

Vse to se že dogaja, učinki pa bodo odvisni od vztrajanja in od volje vseh ljudi, da sodelujejo. Obstaja tudi možnost, da ne bodo vztrajali, in obstaja možnost, da ne bodo sodelovali.

V vsakem primeru pa bo res to, kar pravi Alain Badiou: ko ima človek idejo, kaj je resnično življenje, filozofija eksistira. Poti nazaj takrat v radikalnem smislu ni več. Ali drugače rečeno: vselej bo vsaj en človek, ki bo hotel zapustiti Platonovo votlino in jo bo tudi zapustil, pa naj si drugi ljudje o njegovem dejanju mislijo karkoli.