Po skoraj polovici leta je vstajniški proces v Sloveniji zrasel do svoje polne velikosti in se je zdaj znašel pred maturitetno preizkušnjo. Ta se mu zastavlja z zahtevo po odločitvah take vrste, ki bodo usodno zaznamovale njegovo prihodnost in možnosti. Temeljno vprašanje je, kako doslej oblikovane splošne in večinoma negativne zahteve sistemu z demonstracij in viharnih skupščin pretvoriti v pozitivni program družbenih sprememb in zlasti, kako ga potem uresničiti. Kako bo gibanje odgovorilo na to večno vprašanje, bo zanj usodno, kar dokazujejo 150-letne izkušnje, ko so se vstajniška gibanja lomila ravno na tej točki. To je namreč točka prehoda iz mobiliziranja podpornikov v organizirano gibanje, ki ne samo izraža zahteve ampak tudi uresničuje cilje.

Fazni prehod zahteva miselne preskoke, ki jih gibanja pogosto niso bila zmožna uveljaviti, včasih celo niti uvideti. Predvsem so skrajno nerada, že zaradi svojega negativnega programa, dopuščala kritičen vpogled nase. Tako je bil trenutek, ko so svojo pozornost prenesla z zunanjega nasprotnika nase in končno vase, pogosto tudi začetek njihovega konca ali vsaj njihove progresivnosti.

Karkoli se bo še zgodilo, jasno je že zdaj, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo pred začetkom te vstaje. Uspešna je bila, ker je radikalizirala izhodišče, s katerega se bodo v prihodnje postavljale zahteve oblastem. Inovirala je tudi načine radikalizacije nasprotovanja oblastem. Če dosedanji vstajniški proces ne prispeva nič več od tega, je to njena realna zasluga za vse čase.

Najbolj pomemben dosedanji programski dosežek je poenotenje na praktično celotnem političnem in kulturnem spektru družbe. Doseženo je soglasje, da je politična elita izgubila zaupanje, ker je zaigrala svojo integriteto in izgubila kredibilnost. Poenotenje je doseženo prvič po osamosvojitvi Slovenije in že samo to spomni na njegovo neizpolnjenost. Doslej so se osamosvojile le državne elite, ne samo od Beograda, tudi od državljanov. Vstajniki zdaj nasprotujejo ugrabitvi osamosvojitvenega projekta in izdaji ideje, po kateri naj bi po osamosvojitvi Slovenije lahko vsi skrbeli zase in si skupaj prizadevali za skupno dobro.

Naslednji trajni dosežek gibanja je praktična uveljavitev pravice nasprotovati oblastem in se s tem svobodno namenom zbirati brez podrejanja formalnim zahtevam postopkov prijave zborovanj pri oblasteh. Zaradi nezmožnosti represivnih organov slediti samoorganizaciji demonstracij, je del represivnega aparata postal neuporaben. V tem pogledu je vstajniški proces dosegel povečanje političnih svoboščin.

Tretji trajni dosežek vstajnikov je uveljavitev novega nenasilnega modela nasprotovanja in razmejitev do nasilnih oblik. Ne gre za moraliziranje, da so nasilne oblike nasprotovanja oblasti sporne, saj je pojem nasilnost lahko razumljen zelo elastično. Nasprotovati slabi oblasti z vsemi oblikami neposlušnosti in jasnim izražanjem zahtev še ni sovražno in nasilno. Kljub temu pa so bila vstajniška gibanja v več primerih, vzemimo 23-letno žrtev v Genovi (Carlo Giuliani, 2001), potisnjena v nasilniške incidente, ki so jih izzvali policijski provokatorji. Zato je sposobnost demonstrantov prepoznati in se defenzivno odzvati na nasilje ključno, ko varuje gibanje pred žrtvami in diskreditacijo.

Dosedanji dosežki vstajnikom ne bodo pomagali oziroma bodo morali prej odgovoriti na izzive, ki jih pred njih postavlja prehod iz mobilizacije v aktivnost. To nikakor ni majhna stvar.

Takoj prvo in že v izhodišču nepremostljivo grožnjo enotnosti gibanja postavljajo zahteve po programskem poenotenju gibanj. Razen za zelo splošne opredelitve to ni mogoče. Nekateri to pripisujejo prepotentnim egom vstajniških protagonistov – v takih situacijah res priplava na površje veliko plute. A težava je globlja, spopad egov je tudi posledica raznorodnosti, ko vsaka skupina ocenjuje razmere drugače. To ni težava ampak danost, družba ni več enovita, kot so elite (do ljudi), ampak je nepopravljivo raznorodna in takšna hoče biti vse bolj in bolj. Zato za njeno organiziranje ni uporabna miselnost poenotenja, ki jo uporabljajo elite. Načine delovanja bo treba inovirati tako, da bodo imeli za svoje izhodišče različnost sodelujočih.

A veliko lažje reči kot storiti. To bi med drugim od gibanj zahtevalo kritičen vpogled vase. Le tako lahko uvidijo, da njihova utemeljena posamična zavzemanja niso univerzalna, in da imajo tudi druga gibanja nek svoj prav, četudi osnovan s povsem drugačnimi argumenti. Gibanja so ponavadi tudi notranje nekonsistentna: ena so bolj radikalna programsko, kot v primeru 'nevladnih' organizacij, druga pa akcijsko, na primer družbeni inovatorji (projekt Očistimo Slovenijo). Težava je, da gibanja na zahtevo po samorefleksiji za odkrivanje svoje ozkosti večinoma odgovarjajo bodisi z ignoranco ali čustveno – v takih primerih redko pozabijo izreči besedo 'izdaja'. Tako si gibanja ne dajo niti pravih možnosti za prepoznavanje podlag za medsebojne razlike.

Druga in nič manj 'izdajalska' taktika, ki od znotraj ruši trdnost vstajniškega gibanja, je povezana s tem, da so vstajo na vrhuncu njene mobilizacijske moči napadle pijavke oziroma pobudniki za ustanovitev novih, 'naših' političnih strank. Njihov oportunizem je res sprevržen, saj iz protielitistične vstaje ljudstva kujejo podlago za svoj vstop med politične elite. A zgražamo se, ker so tako plenilsko neposredni, da svoje ideje razlagajo celo na vstajniškem odru. V osnovi pa njihove pobude niso napačne in imajo vlogo pri zamenjavi političnih elit in odhodu starih obrazov (a kaj s tem, v primerjavi z novimi obrazi med vstajniki, ki so bili še do nedavna del političnih elit?). Odslovitev sedanjih elit ne vodi v ukinitev parlamentarne demokracije, ampak v temeljito spremembo delitve dela med posredno in neposredno demokracijo. To bodo novopečene stranke menda bolje razumele. Če ne, jim bodo vsaj bolj živo pred očmi kako bodo odmrle.

Zato potekajočega vstajniškega razkola ni treba imeti za neuspeh, ampak za kazalnik dosežkov. Vstajniški proces se je dovolj okrepil, da je začel svoje transformativne učinke prelivati na vse strani in ni več premočrten. Vstajniki ne hlastajo po tem, da bi nadzorovali stranske posledice svojih primarnih prizadevanj, ampak lahko samo skrbijo za neprekinjeno obnavljanje svojih kreativnih prizadevanj za bolj plodno in demokratično družbo.

To je jasen načrt družbene transformacije, četudi nima konkretnih ciljev, niti mejnikov doseganja. Ključno je dvoje: da vstajniki nadaljujejo z demonstracijami, da še naprej krepijo svoje ustvarjalne potenciale za transformiranje družbe, in da (vz)gojijo kritični vpogled vase – le tako se zavarujejo pred nevarnostjo, da se njihovi univerzalizacijski potenciali ne sprevržejo v svoje nasprotje. Vstajnikom se tako ni treba varovati pred 'izdajalci' in 'plenilci', ampak le tega, da jim ne bi uspelo z organizacijskim prehodom ohranjati zagona pri plemenitenju podlag, na katerem je vstajniško gibanje nastalo.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, 11. marec 2013