Večina kolumen na tej spletni strani govori o tem, da vzdušje v tej državi ni dobro. Na najbolj splošnem nivoju vzdušje seveda ustvarjajo predvsem politika in mediji. Ko odmislimo vse vsakodnevne grozljivke in se predamo svojim običajnim mislim in opravilom, pa nam vzdušje ustvarjajo pojavi, ki so nam veliko bližje in nas spremljajo povsod. Na primer glasba.

Tole je torej kolumna o glasbi in kot njen velik ljubitelj moram priznati, da izjemno uživam, ko jo pišem. Čeprav nisem glasbenik niti glasbeni talent, si ne znam prav dobro predstavljati, kako bi lahko živel brez glasbe. No, najbrž bi se to dalo, če recimo ne bi vedel, da glasba sploh obstaja. Glasba je vsaj zame osebno stvar, ki daje življenju ritem, mislim in notranjemu svetu nasploh pa vdahne barvo in globino. Glasba je morda sploh najmočnejša in najbolj čudežna med zadevami, ki nam ustvarjajo vzdušje. In vzdušje v tej državi je, kot ugotavljamo vedno znova, trenutno res zanič.

Zdi se, da je glasbena samooskrba še na nižjem nivoju od sistemsko uničene prehranske. Talentov sicer ne manjka, vendar jih večina plava popolnoma onstran vednosti in tudi sicer izven dosega večjega števila potencialnih poslušalcev, v globokih alternativnih vodah, ki pač niso blizu vsakomur. Medtem nas neštete komercialne radijske postaje pitajo z nekvalitetno glasbo, pa s tako, ki ji je potekel dvomesečni rok trajanja že pred recimo 35 leti, in naposled še s tako, ki je sicer zimzelena in za vse čase, vendar so jo z leti predvajanja po recimo najmanj tridesetkrat na dan zlorabili do skrajnosti, jo spremenili v metodo za pranje možganov, jo naphali s slabo karmo in oropali duše. Če bi bil človek paranoičen, bi dejal, da je zadaj gotovo nekakšna zarota in ja, saj v bistvu tudi je. Če vas tovrstne teorije zarote zanimajo, vam priporočam, da si preberete tale zelo jezen zapis o zelo žalostnem stanju.

Zelo zgovorno je naslednje dejstvo: če vsak dan poslušamo radio, lahko neprestano osuplo ugotavljamo, da se osemdeseta leta očitno še niso končala. Medtem ko sicer vemo, da živimo v letu 2013 in da nedvomno obstajajo glasbeniki, ki ustvarjajo uspešnice današnjega časa, smo jih deležni bolj malo, in še tisto kar nam povampirjeni radijski ustvarjalci vzdušja naklonijo, nam servirajo v nevzdržni frekvenci recimo treh ponovitev istega komada v eni uri. Je tudi to kazalec nerazvitosti države, zaostalosti in brezidejnosti družbenega okolja? O ja, nedvomno, poleg tega pa še otopelosti družabnega življenja, kjer se ljudje nasploh očitno bolj malo družijo in skupaj zabavajo.

Ko sem kdaj, pač zato, ker v kakem prostoru igra radio, prisiljen poslušati katero od radijskih postaj, ki iz dneva v dan servirajo isto glasbo osemdesetih in dobesedno vselej iste štose vselej istih radijskih voditeljev že leta in leta, si ponavadi zelo živo in boleče predstavljam sivino vsakdanjega življenja zaskrbljenih in zagrenjenih ljudi strtih src, ki jim je spodletelo na poti do sreče in si potem niso nikoli dali druge priložnosti. Ne vem sicer kdo so ti ljudje in če sploh obstajajo v tako velikem številu, a radio vsak dan nagovarja ravno njih in jim pravi, da smo za vedno ujeti v osemdesetih, da ni prav nikjer več ničesar novega in da zanje torej ni več upanja.

Marsikaj bi se še najbrž dalo povedati, a naj raje končam, tako kot se za pisanje o glasbi nemara spodobi – z glasbo. YouTube vdelava videov iz nekega razloga žal ne deluje, zato se bodo te povezave odpirale v novem zavihku...

Najprej so tukaj trije res grozni primeri zlajnane glasbe osemdesetih s pretečenim rokom uporabe:

Eurythmics - Sweet Dreams (Are Made Of This)

Survivor - Eye Of The Tiger

Belinda Carlisle- Heaven is a place on earth

Da si popravimo okus, pa so tukaj trije primeri glasbe iz osemdesetih, ki jih lahko slišimo redko ali nikoli, a so zaznamovali glasbeno sceno vse do danes:

The Jesus And Mary Chain - April Skies

Talk Talk - Life's What You Make It

Gang of Four - Call Me Up