Skorajda ne mine teden, da ne bi prišlo do razkritja ali vsaj ovadbe, da je nekdo, ki v tej družbi zaseda pomembno mesto, prepisoval (največkrat gre za akademska dela). Odkrivanje ponarejevalcev je še zlasti intenzivno in medijsko spremljano, ko gre za osebe, ki v nekem trenutku nekomu niso (več) všeč in bi jih na ta način radi postavili na hladno, kot se reče. Seveda z odkrivanjem ponarejevalcev ni nič narobe, saj si nekdo, ki si hladnokrvno prisvaja zasluge za delo drugega, v resnici ne zasluži zasedati dobro plačanega in vplivnega mesta v družbi. Problem je bolj v tem, da so odkritja bolj ali manj sporadična, zgodijo se tedaj, ko to nekomu služi, ne pa v imenu moralnih načel in skrbi za spoštovanje le-teh.

Toda pojav ponarejevalcev v »visoki politiki« kliče k razmisleku še zaradi nečesa. Dejstvo, da ponaredbe in potvorbe med izvajalci politike oziroma zastopniki oblasti niso redke, kaže na nek simptom. Če nastaja vtis, da se je ponarejanje v zadnjem času neverjetno razpaslo, da je postalo že skorajda del »normalnega stanja stvari« (tako kot je copy-paste postala priročna, nezahtevna in uporabna aplikacija), pa gre vsaj v primeru prepisovalcev med politiki še za nekaj drugega. Politika prepisovanja, »kopipejstanja« je namreč postala prevladujoč način vodenja držav. Stranke svoje »programe« zgolj še prepisujejo, ko se denimo po padcu vlade neka politična stranka izmed tistih že uveljavljenih ponudi kot alternativa, je njen »program« tako blizu vsemu že videnemu in slišanemu (čeprav je morda okiten z novo, prijaznejšo fasado), da že kar žali zdravi razum, ko se ponuja kot novost.

Če naj nekdo danes v politiki »uspe« (kar pomeni, da bo všeč tudi stricem in tetam iz Bruslja in Berlina), potem mora svoj program pač prepisati od tistih, ki krojijo usodo držav EU. Plagiatorstvo je torej zapovedano, vsaka novost ali inovacija, izvirnost na področju politike je prepovedana in grajana (če samo pomislimo na negodovanje in omalovažujoče ter ljudstvo ponižujoče izjave najvplivnejših evropskih politikov ob uspehu gibanja Petih zvezd v Italiji). Kolikor imamo torej politike, ki so usklajeni z evropskimi zahtevami, smo lahko prepričani, da nam vladajo plagiatorji oziroma ponarejevalci – politični programi, ki jih razglašajo kot svoje, so v resnici nastali drugje, za to, da se ustreže interesom nekoga drugega.

Potvarjanje drugačne vrste pa se je zgodilo pred nekaj tedni, ko je imel predsednik države Pahor govor na otvoritvi mednarodne konference »Prebijmo molk: O homofobiji in transfobiji na šolah«, in je v njem tako mimogrede navrgel znano Althusserjevo idejo o šoli kot ideološkem aparatu države. Čeprav navedek sam in kontekst, v katerem se je pojavil, pričata bolj o tem, da pisec govora ne pozna besedila, ki ga je navedel, temveč zgolj njegov (najbolj znani in pogosto navedeni) del (ki bi ga bržčas zlahka lahko napaberkoval v kaki zbirki znanih citatov), pa je treba priznati vsaj to, da je navedel vir. Njegova potvorba je zato nekje drugje.

Takole pa gre besedilo nagovora:

»Spolna usmerjenost ljudi je stvar njihove svobode. Omejena je le s svobodo drugih. Nič v moderni družbi ne more in ne sme premikati te meje. Čeprav vemo, da je v vsakdanji praksi drugače. Predsodki ostajajo silno močni. Zato je izjemnega pomena, da se jih odpravlja tudi znotraj vzgojnega in izobraževalnega sistema. Že sama odločitev, da je to poslanstvo tega sistema, je pomembno samo po sebi. Šolski sistem je namreč ideološki aparat države (Althusser, Louis). Če bo vzgoja drugačnosti in za drugačnost njegov sestavni del, bo sčasoma premagovanje teh predsodkov uspešnejše in trajnejše.«

Sporno je sicer že Pahorjevo razumevanje odnosa med spolno usmerjenostjo, svobodo in omejenostjo le-te, česar se je v svojem komentarju lotil že Boris Vezjak, čigar kolumno priporočam v branje.

Navidezno zgledno navajanje filozofa, ki je povedal marsikaj pametnega glede politike in ki se zaradi tega zdi zelo uporaben za to, da se kak politik postavi s poznavanjem njegove zamisli (pri tem mi pride na misel drobna pripomba, ki jo naredita Deleuze in Guattari v svojem delu Tisoč platojev: »Le kateri državnik ni kdaj sanjaril o tej nemogoči stvarci biti mislec?«), ima neko hibo, zaradi katere celotno besedilo postane potvorba ali ponaredek posebne vrste.

Preden razložim, si še enkrat preberimo nekaj vrstic iz dela Louisa Althusserja, iz katerega Pahor domnevno izhaja. Gre za besedilo z naslovom Ideološki aparati države, ki ga je filozof prvič objavil leta 1970. V poglavju o reprodukciji delovne sile filozof tako razmišlja tudi o šoli kot ideološkem aparatu države. Takole pravi:

»V nasprotju s tem, kar je veljalo v družbenih formacijah, ki so temeljile na suženjstvu in tlačanstvu, ta reprodukcija usposobljenosti delovne sile teži (gre za tendenčni zakon) k temu, da je ne zagotavljajo več kar 'ob delu' (priučevanje v sami produkciji), pač pa vse bolj zunaj produkcije: s pomočjo kapitalističnega šolskega sistema in s pomočjo drugih instanc in institucij.

Česa se pa v šoli naučimo? V svojih študijah pridemo lahko dlje ali pa se prej ustavimo, vendar pa se  vsekakor naučimo brati, pisati, računati – to se pravi, naučimo se nekaj tehnik, pa še marsičesa drugega, vštevši elemente (ki so lahko zgolj začetni ali pa, narobe, poglobljeni) 'znanstvene kulture' ali 'humanistične kulture', elemente, ki so neposredno uporabni na raznih delovnih mestih v produkciji (en način usposabljanja za delavce, drugi za tehnike, tretji za inženirje, spet drugačen za višje uslužbence itn.). Naučimo se torej 'spretnosti'.

Toda poleg teh tehnik in teh spoznanj in tudi hkrati z njimi se v šoli naučimo še 'pravil' lepega vedenja, to se pravi, pravil ustreznega obnašanja, po katerih se morajo glede na položaj, ki jim je 'usojen', ravnati vsi dejavniki v delitvi dela: pravil morale, pravil državljanske zavesti in poklicne vesti – ali, naravnost povedano, pravil pokorščine družbenotehnični delitvi dela in konec koncev pravil ureditve, ki jo vzdržuje razredno gospostvo. Naučijo nas tudi, kako naj 'pravilno govorimo francosko [slovensko]', kako naj pravilno 'pišemo', to se pravi, v resnici, kako naj (prihodnji kapitalisti in njihove sluge) 'pravilno ukazujemo', to se pravi (to bi bila idealna rešitev), kako naj delavcem 'pravilno govorimo', itn.« (Besedilo v prevodu S. Žižka je objavljeno v zborniku Ideologija in estetski učinek, navedek je s strani 42-43.)

Ko Althusser torej razmišlja o šoli kot enem izmed ideoloških aparatov države, je njegov namen pri tem jasen. Pokazati, na kakšen način deluje sistem podrejanja in reprodukcije razrednega gospostva. Da je šola eden izmed aparatov, ki to omogoča, je pravzaprav trditev, ki ima povsem drugo sporočilo, kot bi nemara želel tudi Pahor. Althusser svojega opažanja, da šola s svojimi praksami v resnici pogosto deluje nasprotno (razsvetljenski) ideji šole kot institucije, kjer se proizvaja vednost, torej ne postavi kot dejstvo, ampak kot izhodišče za kritični premislek. S tem opozori, da je šolska praksa torej v mnogih primerih ravno nasprotje tega, kar je sicer opredeljeno kot njeno poslanstvo.

Pahorjevo potvarjanje Althusserja je tukaj zlasti v tem, da vzame filozofovo izjavo kot tisto, ki naj bi pritrjevala temu, kar v resnici kritizira.  Ko se torej predsednik države sklicuje na kritično teorijo družbe, to naredi z nekim posebnim namenom, ki nima resne zveze z razmišljanjem, ampak gre zlasti za privzemanje navidezne kritične drže (tudi »kritičnost« je danes zapovedana) in s tem poskus utrjevanja nekega razumevanja šole in njenega poslanstva, ki danes ni redko. Del tega razumevanja je tudi ta, da bi morala šola privzgajati učencem in dijakom neke vrednote, ki jih družba sprejema kot obče. »Vzgoja drugačnosti in za drugačnost«, ki naj bi (v skladu s Pahorjevim razumevanjem) potekala skozi ideološke nagovore (v šoli kot ideološkem aparatu države), pač ne more biti isto kot odprta razprava in razmišljanje, v katerem bi učenci in dijaki v sodelovanju z učitelji in z njihovo pomočjo kritično premišljevali in pretresali temeljne premise naših moralnih vrednotenj (natanko takšna razprava in razmišljanje je po mnenju avtorja pričujočega zapisa nujna sestavina vsakega procesa učenja in poučevanja). Rezultat vzgoje znotraj prostorov, kjer deluje ideologija in se reproducirajo razmerja moči, pa bodo le po naključju lahko samostojni in kritično misleči ljudje.

Vzgoja drugačnosti in za drugačnost je namreč mogoča šele v odprtem prostoru, kjer so razmerja moči v trajnem suspenzu – torej velja načelo enakosti inteligence in odprtosti do idej, saj teh ni mogoče reducirati na preprosta mnenja ali udobne miselne navade.

Današnji ponarejevalci so torej ljudje, ki sedijo na pomembnih družbenih položajih, ne prispevajo pa k ničemur zares pomembnega k dobremu za skupnost, za posameznike in posameznice. Skrbijo zlasti za reproduciranje obstoječih razmerij moči, za zapiranje prostorov in se trudijo za to, da bi bili ljudje bolj nadzorovani.

Zato zaslužijo neprizanesljivo kritiko in odpor v imenu inteligence.