Bližajo se vznemirljivi časi. To bodo temni časi, časi, ko ne bo več mogoče živeti, kot živimo danes. Pot v svetlo prihodnost se začne s somrakom bogov, če lahko parafraziram Nietzscheja; sodobni vrhovni bog je seveda sam kapitalizem. Danes je namreč mogoče z lahkoto živeti kot podložnik takega boga, kar pomeni zlasti življenje brez idej. Tako življenje je votlo, prazno, pa vendar po svoje prijetno, prijazno, udobno, pragmatično, napolnjeno z žuri, neskončnimi zabavami, dobrimi urami, vsemi mogočimi užitki in simulakri, dinamično skrbjo zase in vsem drugim, kar ponuja kapitalistična miza; če seveda niste rojeni v Iraku ali Afganistanu, če niste revni, če niste brez zaposlitve ... Ne pričakujte zato od ljudi, da se bodo spremenili in da bodo šli skupaj do konca, da se bodo odpovedali fantazmam, simptomom in koristim od takega življenja. Na kratko: iti do konca danes pomeni razredni boj. Kdo si ga zares želi?

Ti, ki jim je udobno, gotovo ne. Če bi ljudje mislili resno, bi bilo zato v soboto na vseslovenski ljudski vstaji vsaj štiristo tisoč ljudi, ki živijo v revščini ali blizu meje z njo. Pa je zelo verjetno, da bodo tja prišli predvsem intelektualci, ki se bodo komodificirali, kar pomeni, da se bodo predstavljali kot blago in se hvalili, kako zelo so proti kapitalizmu. Delali bodo torej to, kar dela že sam kapitalizem, saj je najhujši kritik samega sebe, ko je nekoč dejal Marx, kar pomeni, da za svoj obstoj prav potrebuje kritike.

Zadeva je zelo zapletena. Ko se ljudje znajdejo pred resnično možnostjo, da nekaj spremenijo v življenju, da torej izstopijo iz začaranih krogov, se navadno ustrašijo in umaknejo, saj ljubijo iluzije oziroma začarane kroge bolj kakor sebe, kot je pokazal Freud. Zakaj je tako? Prvi in zelo hitri odgovor bi bil, da so ljudje v glavnem vzgojeni avtoritarno, zato se tudi vedejo avtoritarno, toda Freud se z njim ne bi povsem zadovoljil, saj obstajajo tudi strukturni mehanizmi, na katere se vzgojni postopki šele pripenjajo, zato ljudje ne želijo revolucionarnih sprememb. Človek po naravi sicer ni konservativno bitje, saj je bitje želje, ki je želja po resnici, toda v imaginarni razsežnosti sveta nujno je, zato tudi ljubi iluzije, kar pomeni, da se v ključnih trenutkih, ko bi zares lahko postal srečen, izmisli katastrofo ali kaj drugega in to samemu sebi ročno prepreči. Ali na kratko rečeno: človek zlepa ne želi spoznati resnice iluzij, v katere avtentično verjame, saj bi ga to pognalo iz votline, kot je pognalo tudi Platonovega filozofa. Poglejmo zato, kaj pomeni avtoritarna vzgoja, ki s pridom izkorišča zapisano spoznanje. Ima vsaj dve za naš razmislek pomembni razsežnosti.

Prvič. Ljudje se od malih nog učijo, da morajo poslušati: starše, vzgojitelje, učitelje, starejše ljudi. Njihovo celotno šolanje je en sam trening v poslušnosti. Otroci se iz meseca v mesec učijo odgovarjati na vprašanja, ki se jim nikoli ne zdijo sumljiva. Sami povedo zelo malo, zato se že kmalu naučijo, da morajo na pravilno zastavljena vprašanja, ki jih vselej zastavi nevprašljiva avtoriteta, čim hitreje najti pravilni odgovor, ki je navadno zelo kratek; avtoriteta velikokrat reče: odgovori kratko in jedrnato, ne filozofiraj. Večina ljudi vse življenje živi po tem vzorcu. Ubogljivo iščejo pravilne, kratke in jedrnate odgovore na zastavljena vprašanja in si jih izmenjujejo, da bi naredili vtis drug na drugega.

Če torej oblast reče, da je kapitalizem najboljši sistem skupnega življenja in da spremembe niso možne – so ljudje v glavnem tiho in se strinjajo. Številni tudi meditirajo, da bi laže prenašali bremena kapitalističnega življenja, ki je v svoji dinamičnosti že povsem noro in nevzdržno, a kljub vsemu verjamejo vanj.

Drugič. Vzgoja prispeva k oblikovanju osebnostne strukture, ki je danes močno podrejena tiraniji mnenj. Ljudje zato ne znajo razmišljati in živijo brez idej. Imajo mnenja o čemerkoli, a to niso ideje. Kot osebnosti skrbijo zase in so prepričani, da duhovno rastejo in se osebnostno izpopolnjujejo, v resnici pa so zgolj egocentrični, ujeti v začarane kroge, zato ne poslušajo drugih ljudi in se ne znajo pogovarjati.

Veliki ideal kapitalističnega življenja je življenje brez idej; vse to nima nobene zveze niti z geni niti s kozmičnimi energijami. Kapitalizem gre v tej smeri proti koncu, pa čeprav številni ljudje zaradi tega trpijo. Hoče ljudi, osebnosti, subjekte, podložnike, ki ne mislijo, ampak se zadevajo z mnenji, s horoskopi in z vsem drugim ter molče prenašajo trpljenje, da bi dosegli dobro karmo. Lahko tudi komunicirajo – pravzaprav morajo, da bodo korporacije lahko izdelale še več komunikacijskih pripomočkov –, to pa je tudi vse. 

Ljudje, ki se prilagajajo kapitalizmu in ga ljubijo bolj kakor sebe, torej ne razmišljajo in se vedejo avtoritarno: nenehno iščejo avtoritete, ki naj jim povedo, kako živeti, kaj narediti, kako praktično reševati vsakdanje probleme.

Avtoritarne osebnosti ne znajo demistificirati problemov, s katerimi se srečujejo, in ne razumejo lastnega trpljenja, temveč ga molče in tako rekoč avtomatično sprejemajo. V nemoči zato zgolj iščejo prave odgovore na vprašanja, kako nekoliko zmanjšati sicer nujno trpljenje. In če jih ne najdejo sami, jih iščejo pri gospodarjih – tako so pač navajeni od malega, drugače niti ne znajo; sodobni gospodarji so seveda guruji, duhovni voditelji in razsvetljeni menedžerji.

Navada je kajpak železna srajca, zato danes verjamejo tudi v obstoj svobodnega globalnega kapitalizma. V resnici tak kapitalizem sploh ne obstaja; obstaja zgolj državni kapitalizem. Ki deluje po zelo preprostem vzorcu: država se ne sme vtikati v gospodarstvo; ko se banke znajdejo v težavah, jih mora reševati prav država; ko hočejo kmetje prodajati na svetovnih trgih, mora vnovič država poskrbeti za subvencije; ko so korporacije na pohodu, jih podpira taista država z zakonodajo in z velikanskimi vsotami denarja. Kakšna svoboda je to? In naprej: državljane je treba prepričati, da je kapitalizem svobodno podjetništvo, prost pretok dobrin in ljudi in vsega drugega, da se ne bodo upirali, da bodo zaslepljeni in bodo hoteli postati svobodni podjetniki, željni uspeha na domnevno svobodnih trgih, v katere se država nikoli ne vtakne. Toliko o svobodi.

Ekonomski posegi držav, kot so na primer Rusija, Kitajska in ZDA, niso bili verjetno nikoli v zgodovini tako obsežni, kot so danes. Ljudje tako naivno verjamejo v neoliberalni žargon, države pa, skupaj s korporacijami, postajajo močne kot srednjeveške trdnjave in zagotavljajo velikanske dobičke elitam. In ljudje naj bi šli do konca in jih zrušili?!

Iluzije, ki se jih oklepajo posamezniki, se torej prepletajo z iluzijami, ki delujejo na obči ravni in spreminjajo kapitalizem v ideologijo. Ljudje tako slepo verjamejo v ene in druge, medtem ko se nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti kapitalizem kot ideologija rola naprej in gre do konca, ne da bi se tega sploh zavedali. Ali kot je dejal Freud: zavest se vselej zbudi, ko je že prepozno.