Zato ker so moški močnejši in nasilnejši? Prav gotovo, a to je zgolj ena plat. Moški ženske potrebujejo in vedno so znale nekatere ženske to izkoristiti, pa če so živele v še tako afganistanskih okoljih. Tudi nasilje, ki se ga ženske poslužujejo v odsotnosti telesne moči, potrebuje zgolj dosti več časa, sicer pa besede nimajo manjšega učinka kot pesti, redilna hrana poškoduje notranje organe kot nož, čustvena nedosegljivost pa ubija kot krogla. Vsekakor ženske v podrejeno vlogo pogosto (pri)silijo moški s svojim nasiljem. A kdo jih za to vlogo vzgaja?

Večina moških se že od lovsko-nabiralskega pamtiveka cele dneve klati po okoliških gozdovih in poljanah, meče in zabada ostre predmete v živali in moške drugih plemen, zabada tope predmete v ženske drugih plemen in kuri taborne ognje. Kadar jih zajame civilizacija, se jih velik del pretvori v sužnje, ki cele dneve garajo, drugi pa garajo malo manj, ostali čas pa posedajo po gostilnah. Majhne otroke vzgajajo z batinami, kadar jih motijo, sicer pa se zanje ne menijo. Večje sinove začnejo počasi učiti moških znanj in jih jemati s sabo, hčere pa so lahko vesele, če jih vsaj pustijo pri miru in jih občasno ali redno ne uporabljajo za vstavljanje topih predmetov.

Človek je vrsta živali, pri katerih večino ali vso vzgojo opravijo samice. Moška vzgoja je stvar volje posameznih moških, ki se občasno razširi v časovno in prostorsko zamejen šibek kulturni vzorec.

Dojenčice, deklice in dekleta torej vzgajajo ženske. V večini sveta je ta vzgoja namenjena skoraj izključno pripravi ženskospolnih otrok na poroko in na to, da bodo dobre žene. Isto velja za izobraževanje: znanja, ki so deklicam in dekletom na voljo, so predvsem znanja, ki jim bodo prišla ali jim lahko pridejo prav v zakonu, poučujejo pa jih skoraj izključno ženske.

Res je, da zahodna družba zadnjih nekaj desetletij goji nekoliko drugačne vrednote. Mnoge zahodnjakinje so v preteklosti za to dale svoja življenja, svobodo in srečo, mnoge njihove naslednice pa so se priborjene priložnosti oklenile z vsemi štirimi. Ker je naš svet prežet z zgodbami in slikami, v katerih ženske po zakonu uživajo enake pravice in svoboščine kot moški, imamo občutek, da je to naravno stanje. Ni, to je začasno stanje, ki je tudi ta trenutek na svetu v manjšini. Še več – v manjšini je tudi v zahodni družbi. V večini je kvečjemu v večjih mestih, pa še to ni nujno. Podeželje se spreminja prepočasi, da bi ga ti novi vzorci že lahko preoblikovali …

Večina žensk torej živi v družbah in družinah, kjer so moški glavni in lahko s svojimi ženskami počnejo skoraj karkoli hočejo. Večina žensk svoje hčere vzgaja v podrejenost očetom in bodočim možem.

Za primer vzemimo najhujšo obliko 'priprave za zakon' – obrezovanje! Kakšnega spola so ljudje, ki afriškim deklicam obredno in nepovratno boleče razmesarijo mednožje? Ženskega. Moški so edino 'zdravniki', katerih strokovni roki 'razsvetljeni' starši zadnje čase prepuščajo svoje potomke, da bi jih 'obvarovali' pred pogosto smrtnimi okužbami, ki so posledica mesarjenja.

Še ena afriška? V Etiopiji, kjer so mnogi ljudje lačni in zato suhi, je debelost neveste zelo zaželena. Res je to izbira moških. Ni pa tudi izbira bodočih nevest, kajti prisilno prenažiranje ni niti malo prijetno. A kdo jih že od malega pita? Matere in babice.

Kakšen pa je slovenski vzorec? Mi smo seveda nekaj posebnega. Kot vsepovsod in kot so počele že mnogo rodov, naše matere vzgajajo svoje hčere za poroko. Posebnost je, da gre pri nas za poroko z obupnimi moškimi; drugačnih očitno ni na voljo. Kljub temu je še bolj obupno, če se ne poročijo. Ker si nesramne hčere v nasprotju z izročilom danes izbirajo fante in celo može po lastni izbiri, jih matere po pravilu vse po vrsti označijo kot povsem neprimerne, pa če so si podobni ali različni, če so prijazni ali nesramni, če jih je malo ali dosti.

Slovenske hčere seveda ta vzorec ponotranjijo. S pretanjenimi postopki ženskega nasilja dajo svojim 'dragim' vedeti, da so zanič. Zato se moški cele dneve klatijo, garajo in posedajo po gostilnah (to je rekel že rajnki Rugelj; jaz samo povzemam), občasno uporabijo pesti, na koncu pa nož oz. kroglo (čim težjo; velja tudi kladivo) ali vrv, če jih prej ne poberejo prenažrtost, prenapitost in pregaranost. Ženske pa medtem vzgajajo otroke.

Kljub temu prevladujočemu vzorcu je bil od časov, ko so se poročale današnje babice in prababice, pri mnogih ljudeh narejen ogromen preskok v dojemanju moško-ženskih odnosov. Mnogi pari živijo drugače in drugače vzgajajo svoje otroke. Očetje so bolj prisotni in manj nasilni. To je zasluga žensk: najprej njihovih mater in potem njihovih partnerk, v mnogo manjši meri pa feministk, ki od oblasti zahtevajo kvote in podobne zadeve.

Moški niso tako močni in nevarni, kot skušajo dajati vtis. Če začutijo šibkost in strah, so (vedno bolj) močni in nevarni. Če začutijo moč in samozavest, se prilagodijo; samo da ga imajo na toplem. Kaj začutijo, pa je odvisno od tega, kar so ženske z zgledom ali nasprotnim zgledom prevzele od svojih mater …