Na plakatu za četrto vseslovensko vstajo piše, da gremo skupaj do konca. Veliko vprašanje je, če res skupaj; bržčas se bodo oblikovale nove (tokrat vstajniške) elite. Še večje vprašanje pa je, če res do konca. Ko se bo ljudem samo malo zvišal standard, ne bo nikogar več, ki bi še hotel iti do konca. Ljudje pač ljubijo svoje gospodarje in iluzije bolj kakor sebe, kot je že davno tega dokazal Freud. In ni res, da hočejo biti srečni; Platon je že pred tisočletjema in več pokazal, da jamo zapusti en sam samcat človek, pa še temu se ostali rogajo.

Zato pa je JJ pričakovano prešel v napad in bo šel do konca. Javnost je že obvestil, da bo država bankrotirala do konca leta, če vlada ne bo sanirala oziroma rešila bank. Njegov položaj je sedaj zelo preprost: od strani gleda, kaj dela nova vlada (oziroma bo delala) in se smeji v brado, saj ve, da ne more storiti ničesar zares novega in drugačnega, ničesar, česar se ni lotil že sam, kajti popolnoma jasno mu je, kako se je treba prilagajati kapitalizmu in ga reševati, saj je njegov zvesti zastopnik, zato obenem tudi ve, da Alenka Bratušek Slovenje ne more popeljati nikamor naprej, saj je tam zgolj še več istega. Ugotavljanje, da nočemo neoliberalizma in da je treba dati prednost ljudem, ne pa profitom oziroma korporacijam, je patetično in ni podobno niti papirnatemu tigru. Neoliberalizma se namreč ne lotiš z izjavljanjem, da ti ni všeč in da boš šel do konca. In zastopnikom neoliberalizma je čisto vseeno, ali so komu všeč ali ne; poleg tega gre neoliberalizem že nekaj desetletij zares do konca.

V tem je namreč bistvo. Morda je eden najpomembnejših mitov našega časa ekonomski mit o svobodnem trgu, ki regulira delovanje in vedenje ljudi, ti pa naj bi se mu prilagajali, ker je tako dober za vse. Res je skoraj neverjetno, kako vraževerni so ljudje in kako močno verjamejo, da je trg nekakšno vilinsko bitje, ki ima sposobnosti, da vpliva na ljudi. Trg namreč ne obstaja kot tak – trg je beseda za čisto abstrakcijo. Zgolj ljudje delajo in verjamejo in si zamišljajo in vse drugo, konkretni ljudje iz kosti in mesa, ne pa nekakšna nevidna roka tam zunaj! Nihče je še ni videl in je tudi nikoli ne bo. Pa gre kljub temu vse do konca in v totalno katastrofo!

A nemara je v danih razmerah pomembnejše to, kar imenuje francoski filozof Paul Virilio administriranje strahu. Strah je namreč že postal okolje, v katerem živimo, in je kakor zrak, ki ga dihamo. JJ to zelo dobro ve, zato straši že tako prestrašene, ki nimajo pojma, kaj pomeni iti do konca. Virilio poudarja, da je današnje okolje strahu precej drugačno, kot je bilo nekoč, v preteklosti. Takrat so obstajali lokalizirani dogodki, kot je na primer vojna ali kuga, ki so prej ali slej minili. Današnji strah pa je neotipljivo in nedoločljivo okolje, za katerega nihče ne more reči, da bo sploh kdaj izginilo ali se spremenilo v kaj znosnejšega. Vtis je zato, da se strah iz dneva v dan zgolj počasi, a zanesljivo povečuje.

Živimo v neoliberalnem svetu, v katerem smo vse bolj klavstrofobični. Na nas prežijo katastrofe, za katere je celo nepomembno, ali so realne ali ne, ali se resnično dogajajo ali se ne dogajajo, saj je tudi svet vse bolj virtualen in kibernetičen. Podnebne spremembe, izlivi nafte, orkanski vetrovi, suše, poplave, potresi, naraščanje oceanov, uhajanje metana v ozračje, ozonska luknja, cunamiji in vse drugo, kriza kapitalizma, neskončni dolgovi, bančne luknje, milijoni nezaposlenih so izrazi, ki jih srečujemo vsak dan in vsak dan manj vemo, kaj naj sploh naredimo z njimi. Nikakor nočejo izginiti, zato je videti, kot da bomo reševali banke in bankirje in sam kapitalizem in podnebje in kite in ogrožene ptice in čebele in Zemljo neskončno dolgo in vedno znova v strahu, da nam morda ne bo uspelo in da bo eno krizo že jutri zamenjala druga, še hujša.

Pomembno je, da obstajajo pogoji, pod katerimi se ljudje lahko obnašajo po načelu verjamem, da se katastrofe lahko zgodijo. Lahko pa se vedejo tudi po načelu jaz sicer ne verjamem, toda živijo naivni ljudje, ki pa verjamejo, zato moram biti pripravljen na najhujše. V vsakem primeru strah deluje, pa če vanj verjamemo ali ne. Ni čudno, da ljudje nenehno poudarjajo, da je treba delati, delati in še enkrat delati, ne pa misliti, filozofirati in zgolj govoriti. To samo kaže, kako izjemno so prilagojeni okolju strahu, v katerem živijo, okolju, ki ga nikakor ne želijo zapustiti.

Mirno lahko rečemo, da danes strah dobesedno živimo, da smo v radikalnem smislu celo narejeni iz strahu in da živimo v okolju, ki JE strah. Nikakor se ga ne moremo znebiti, temveč se zgolj pogrezamo vanj. Delamo in celo garamo kot črna živina, toda učinki se sproti izgubljajo v strahu.

Pravzaprav gre bolj za nedoločeno in neoprijemljivo tesnobo, zato se zdi, da se bo zdaj zdaj nekaj hudega zgodilo: banke bodo brez denarja, država bo kar bankrotirala, strici iz ozadja bodo nekaj naredili, da nam bo še slabše, od nekod se bodo vzeli novi monstrumi, pred katerimi bomo povsem nemočni, prišla bo zloglasna trojka ali pa se bo preprosto podrlo nebo in nas pokopalo za vse večne čase. Kot bi živeli nočno moro, iz katere se ne moremo zbuditi.

Tako okolje je seveda najbolj primerno za totalno manipuliranje z ljudmi, katerega zastopniki gredo do konca, saj je z občutki krivde, manjvrednosti, neadekvatnosti in strahu najlaže manipulirati in spravljati ljudi v še večjo stisko. Virilio zato govori kar o piknolepsiji, o stanju vsakdanje zavesti ljudi, ki ga sproža blazna struktura sodobnega vse hitrejšega življenja, ki se ji človeška bitja sicer prilagajajo po najboljših močeh, vendar za to plačujejo izjemno visoko ceno. Hitrost življenja je namreč tako velika, da je uničujoča že sama po sebi. Življenje razpada zaradi lastne hitrosti, ne zaradi zunanjih dejavnikov, ki bi ga napadali. Virilio zato upravičeno govori o posebnem militariziranju družbenega življenja, v katerem smo na čuden način vsi nekakšni prestrašeni vojaki, pripravljeni na nevarnosti, katastrofe, teroriste in vse drugo, kar sproža nove in nove občutke tesnobe, negotovosti in strahu pred prihodnostjo.

Ko oblikuje življenje v civilizaciji kultura strahu, poudarja Virilio, se življenje v nekem smislu konča. Ljudje konec doživljajo kot izgubo smisla in pomena življenja. Nenadoma imajo vtis, da je življenja ena sama neskončno razdrobljena množica delčkov, fragmentov, za katere je treba ves čas divje skrbeti, obenem pa nikomur ni jasno, zakaj bi bilo to treba delati, kakšna je korist in v čem je smisel takega početja.

Življenje se konča tudi v smislu tega, kar dobro ponazarja Viriliojev izraz tehnični vitalizem. Izraz je dober, ker pove, da je tudi človeško telo nenehno bombardirano s sporočili, da ga je mogoče tehnično izpopolniti, tehnološko podpreti, redizajnirati in prilagajati zahtevam svobodnega trga. Torej ne gre le za to, da se mora človek ukvarjati z zilijonom delčkov vsakdanjega življenja, temveč mora fragmentirati tudi samega sebe in se spreminjati z vse večjo hitrostjo, čeprav ne prepozna v takem delovanju čisto nobenega smisla.

Okolje je torej narejeno iz tesnobe, prepleteno pa z vitalizmom, življenjsko energijo, ki podpira tehnologije in tehnične pripomočke. Ni naključje, da nosi ena izmed knjig, ki jih je napisal Virilio, naslov izgubljena dimenzija.

Izgubljena dimenzija je zamisel, ki nam pove, da ne živimo zgolj v svetu, ki je poln tesnobe in strahu, blaznega hitenja h koncu in prilagajanja novim in novim tehnologijam, temveč tudi v dvodimenzionalnem svetu zaslonov, v katerem ne komuniciramo drug z drugim, ampak smo potopljeni v komuniciranje, za katerega se zdi, da poteka samo od sebe; ljudje smo zgolj nekakšne vmesne postaje, vozlišča. Povsem logično je, da se ne pogovarjamo, saj pogovarjanje terja tridimenzionalni prostor oziroma čas.

V kakšnem svetu torej živimo? Kako je mogoče trditi, da si ga želimo, da smo nekoč hoteli, da bi živeli prav v njem? Morda bo res treba sanirati banke, toda zagotovo bo treba tudi odgovoriti na tole eksistencialno vprašanje: Zakaj vedno znova sistematično uničujejo človekovo zmožnost, da bi se uprl kapitalističnemu principu povečevanja hitrosti življenja?

Seveda pa ostaja neodgovorjeno tudi vprašanje, kaj sploh še lahko naredimo, da bi se uprli ter kdo se v resnici želi upirati in iti skupaj do konca.