V kontekstu družbenopolitičnega dogajanja v Sloveniji, zaznamovanega s politično krizo in uličnimi protesti, smo bili zadnje čase priča vrsti javnih nastopov nosilcev političnih funkcij, ki se pri podajanju interpretacij dogajanja v državi, kot tudi pri podajanju možnih usmeritev za prihodnost slovenske družbe, poslužujejo zgodovinskih analogij, s katerimi vzpostavljajo vzporednice med trenutnim dogajanjem in predstavami ljudi o obdobjih in dogodkih, ki jih tovrstne primerjave obujajo.

            Navajanje nacionalnih in zgodovinskih herojskih zgledov ali žrtev zbuja močan čustveni odziv, zato je uporaba tovrstnih retoričnih figur v političnih govorih stalnica, vendar je pomen, ki ga takšne primerjave pridobijo, vedno odvisen od konteksta. V enem od takih političnih nastopov je (nekdanji) predsednik vlade, Janez Janša, v govoru svojim podpornikom izjavil: “Nacionalsocialistični rjavosrajčniki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja zvonili na domovih znanih judovskih družin v Berlinu in jih pozivali k odhodu. Potem so kurili njihove lutke in zažigali smetnjake pred njihovimi hišami. Naslednjič so prišli po njih in jih odvlekli v koncentracijska taborišča in plinske celice. Holokavst se je začel z grožnjami pred stanovanji mirnih državljanov.”

            Vsebina izjave sama po sebi, torej izven konteksta, morebiti niti ni sporna, medtem ko v kontekstu govora, v katerem je bila podana, kot tudi v širšem kontekstu družbenopolitičnega dogajanja v Sloveniji, pridobi izrazito čustveno manipulativno vlogo. Gre namreč za to, da govornik vzpostavi povezavo med protivladnimi protestniki, katerih zahteve in protestna dejanja so okarakterizirana z novologistično dihotomijo “levi fašizem”, in nacističnimi rjavosrajčniki, ki so v tridesetih letih 20. stoletja na terenu izvajali takratno državno politiko terorja. Z vzpostavitvijo te povezave in navajanjem korakov, ki so pripeljali do iztrebljenja večine evropske judovske populacije, govorec namiguje na možnost podobne usode slovenskih državljanov v rokah protivladnih protestnikov.

            Takšna primerjava je zavajajoča iz več razlogov. Večinske zahteve protestnikov namreč pozivajo k pravni državi, h koncu korupcije, k spoštovanju ustave in človekovih pravic, in ne k uničevanju lastnine in zastraševanju sodržavljanov, kot izpostavlja govorec. Izkušnje več protestov kažejo, da le izrazito majhen del protivladnih protestnikov izziva incidente. Protesti sicer potekajo mirno in kulturno, udeležujejo se jih družine z otroki, starejši, mladi, vse generacije.

            Rjavosrajčniki, s katerimi ministrski predsednik primerja protivladne protestnike, na ulici niso prepričevali Judov o svojem prav na miren in kulturen način. In rjavosrajčniki so bili del nacionalsocialističnega aparata, hierarhično vertikalno urejene organizacije, katere pripadniki so po navodilih vodilnih entuziastično izvajali nekatere naloge državnega aparata prisile, ki so vključevale sistematično izvajanje fizičnega in psihološkega terorja, uničevanje lastnine in navsezadnje tudi umore.

            Po do sedaj videnem in slišanem protestniki niti približno ne delujejo na takšen ali primerljiv način. Zato menimo, da je primerjava protivladnih protestnikov in njihovih protestnih akcij z rjavosrajčniki in nacističnim terorjem nad Judi in holokavstom, popolnoma neprimerna za kontekst, v katerem je bila uporabljena. Še več, žaljiva je tako do žrtev holokavsta kot do protestnikov, kakor tudi do zgodovinskega spomina in opomina. Izjava namreč iztrga zgodovinski pomen iz zgodovinskega konteksta in ga vnese v novega, trenutnega, slovenskega, s tem pa relativizira resnični pomen grozot, ki jih omenja.

            Seveda nismo spregledali nekaterih incidentov, ki se pojavljajo v naelektreni klimi zadnjih mesecev in ob katerih državljanom res lahko zledeni kri. Eden izmed takšnih je gotovo grafit, ki ga prav tako omenja govorec, in poziva k ubijanju kristjanov. Upamo, da bodo tovrstni incidenti čimprej raziskani, storilci pa pripeljani pred sodnika. V odsotnosti pravočasne reakcije se namreč tovrstni pozivi, kot izpričuje tragična zgodovinska izkušnja Judov in mnogih drugih, ki so preživeli podobne preizkušnje, kaj hitro sprevržejo v resnično nasilje.

            Podpisniki tega pisma smo se odzvali, ker menimo, da je primerjava trenutne slovenske družbenopolitične situacije s tisto v nacistični Nemčiji, kakršno je v svojem govoru uporabil (nekdanji) predsednik vlade RS, zgodovinsko neosnovana, politično neumestna in žaljiva do judovskih in drugih žrtev holokavsta. Zato Janeza Janšo, kakor tudi vse druge nosilce političnih funkcij, ne glede na njihovo politično provenienco, pozivamo in naprošamo, naj se iz pietete do žrtev holokavsta in spoštovanja zgodovinskega spomina, v prihodnje v tovrstnih kontekstih izognejo navajanju in uporabi takšnih primerjav.

            O vsebini tega poziva smo z njegovim angleškim prevodom, opremljenim s prilogo angleškega prevoda govora premierja Janeza Janše z Zbora za republiko, dne 8. 2. 2013, ki predstavlja primer neumestne uporabe judovskih oz. holokavst analogij v političnem delovanju, obvestili tudi mednarodne judovske organizacije, med drugimi Center Simona Wiesenthala, Anti-Defamation League in Evropski judovski kongres, in jih pozvali, naj spremljajo situacijo v Sloveniji.

V Ljubljani, dne 24. 2. 2013

Podpisniki:

Matija Ravitz, Andrej Kožar, Maja Kutin, Alja Klešnik, Polona Vetrih, Robert Waltl, Mordehai Jakubovich, Diana Jakubovich, mag. Zvone Cvek, Milan Stepanović, Ciril Horjak, Marjana Karer, Matej Fele, Teja Kavčič, Rok Zavrtanik, Eva Kirn Schwarz, Dunja Cvek, Miha Pitako, Mitja Svete, dr. Maja Gašperšič, Vesna Cvek, Gašper Malej, Nikola Janović, Gorazd Norčič, Jang Man, Lenart Zajc