Da se lahko nekemu dogajanju reče 'zabava', morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: gneča, glasna glasba (praviloma po izboru ene osebe), alkohol in noč. Če kateri umanjka, je zabava slaba. Če umanjkata dva ali več, sploh ni zabava.

Če te gneča odbija, če ti gre glasna glasba (in/ali izbor) na živce, če ne pijančuješ ali si ponoči zaspan, si dolgočasen. Če te onesrečujeta dve ali več sestavin zabave, si zoprn.

Težava je, da vse zabave, ki so na voljo javnosti (Novo leto, pust, prvi maj, koncerti in festivali neklasične glasbe, veselice, krajevni prazniki, vedno bolj pogosto pa tudi športne prireditve), vestno izpolnjujejo vse štiri pogoje. Če te kateri moti, se lahko zabavaš samo zasebno.

Še večja težava je, da te zabave pogosto motijo, tudi če se jim izogibaš. Ljudje so glasni in razposajeni, ko gredo na zabavo, ko se z nje vračajo, pa tudi nasilni in uničevalni. Nabijanje iz zvočnikov se ne ustavi na mejah prizorišča, ampak zajame najbližje hiše, včasih ulice, neredko pa cela mesta in okoliške hoste. Alkohol ne pušča sledov samo po ulicah, ampak zaznamuje tudi domove in svojce tistih, ki so bili na zabavi. Ker se vse skupaj dogaja ponoči, pa ti naštete posledice kratijo ne le mir, ampak tudi spanec.

Mnogih mladih vse to prav nič ne moti, kot nekoč tudi mene ni. Z drugimi sem delil mnenje, da so mladi in 'legende' tisti, ki se radi zabavajo, ostali pa so težaki ali zateženi starci. Zdaj se mi to vrača (čeprav menim, da ne toliko po zakonih karme kot po zakonih staranja) …

Zdaj ko to pišem, pa se mi vrača tudi spomin. Spomnim se, da so me vse štiri sestavine 'dobre' zabave vedno motile in da nisem bil edini. Gneča je bila nujno zlo – posledica tega, da smo prišli zraven vsi, ki smo to hoteli. Res smo se lahko po njeni zaslugi h komu 'nenamerno' stisnili, a ko smo se stiskali namerno, smo to raje počeli v kakšnem kotu, kjer se ni neprestano nekdo zadeval ob nas. Glasba takrat praviloma še ni bila tako glasna, da bi nas boleli bobniči, in na plesišču je bilo znosno. Nismo pa bili ravno srečni, ko smo se sklanjajoč čez mize drli drug drugemu na ušesa, da smo bili vsi hripavi. Pogosto smo se drli kaj nesramnega o didžeju in njegovem izboru, in modrovali, ali to sranje vrti, ker mu je všeč, ali zato, ker misli, da je všeč nam. Pijanost je bila znosna samo, če so bili ljudje okoli mene podobno pijani kot sam; če so bili bolj, so mi šli na živce, če sem bil jaz bolj, pa sem šel na živce njim. In vedno sem se spraševal, zakaj se zabave razmahnejo šele proti polnoči, sploh ker smo se lahko imeli prav lepo tudi podnevi ob preostalih treh sestavinah v zmernih količinah.

Po mojem večina ljudi na zabave ne hodil zaradi gneče, glasne glasbe zblojenih didžejev, alkohola in noči, ampak kljub njim. Na zabave hodijo zaradi ljudi, glasbe, pijače in sprostitve. A zabave, na katere hodijo, večini operejo možgane, da so prepričani, da je zabava lahko samo takšna.

Temu pritrjuje tudi razmah štirih sestavin skozi čas. Vsak naslednji rod se na zabavah bolj gnete, posluša glasnejšo glasbo, več popije (pokadi, pojé ali si vbrizga) in to počne vedno bolj pozno. Gre za podoben balon, kot smo jih zadnje čase vajeni na mnogih področjih, le da ta poka in bo pokal počasneje. Na prizoriščih zabav bo vedno več nesreč s pohojenimi ljudmi ob nenadnih navalih panike. Vedno več ljudi bo naglušnih in imeli bodo vedno bolj uničeno zdravje. Le noči bodo še naprej enako dolge.

Ko bodo odrasli, bodo tudi novi rodovi dozoreli, se večinoma odpovedali norenju, se umaknili mlajšim in se pričeli zabavati v zasebnih okoljih, s sestavinami in v merah, ki jim ustrezajo. Morda pa bi zdaj, ko se je modno upirati bedakom, ki nam samozavestno in brez občutka krivde uničujejo življenja, mi 'starci' lahko šli tudi pred diskoteke, študentske klube in stadione z napisi: »Pohodite se!« »Zvočnik v močnik!« »Didžej, gotof si!« »Nemoj da bruhaš mojom ulicom!« in »Noč, videla boš našo moč!«