Tito je bil karizmatičen voditelj. Zelo veliko ljudi, pa ne le v Jugoslaviji, se je dolgo strinjalo, da je bil res tak. Živel je skoraj sto let. Potem je umrl. Takrat smo vsi v en glas vzklikali, da ne bomo skrenili z njegovo poti, čeprav najbrž nihče ni dobro vedel, kaj to pomeni. Vzklikali smo zato, ker je bil Tito edini in pravilni voditelj, mi pa smo ga imeli radi, ker je za nas naredil veliko dobrega. Seveda smo hitro skrenili z njegove poti in prav je, da smo, saj je naredil tudi veliko slabega. Nekateri novopečeni politiki verjamejo, da je še vedno nekaj stricev, ki niso skrenili z njegove poti. To je sicer težko dokazati, toda človek lahko verjame, kar hoče, dokler ne dela s tem škode. Danes hodimo po drugi poti kot nekoč. A tudi s te bi bilo treba skreniti, saj ni niti edina niti pravilna, poleg tega pa hoja po njej naredi veliko slabega. Torej bomo skrenili; če smo enkrat, z lahkoto skrenemo še v drugo. Skrenili bomo skupaj z mladimi, ki še niso skrenili in bodo tokrat prvič.

A zadeva je zapletena in kompleksna, zato se ne gre zaleteti. Morda tudi danes kdo razmišlja, da Slovenija potrebuje novega karizmatičnega voditelja; ni nemogoče, da ga dobimo že v kratkem. A na kraju, kjer je bil nekoč napis, posvečen Titu, je sedaj že napis Vstaja, kar pomeni, da živijo tudi ljudje, ki niso ravno navdušeni nad ljubljenimi Voditelji. Namesto Tita, namesto novega karizmatičnega voditelja, nas bo morda v lepšo prihodnost popeljala vstaja, ki ravno ne potrebuje Voditelja. Torej se bomo popeljali kar sami.

A da bi šli naprej, moramo najprej nekoliko nazaj. Resnično, vrniti se moramo k primitivnemu komunizmu – k prvotnim kristjanom, na primer. Od njih se lahko marsičesa naučimo. To ne pomeni, da jih bomo patetično posnemali, saj posnemanje preprosto ni več mogoče, kajti prvotni kristjani so živeli pred dvema tisočletjema v povsem drugačnih družbenoekonomskih razmerah, pomeni pa, da bomo na novo premislili možnosti skupnega življenja, ki ne bo ujeto v logiko privatne lastnine, tekmovanja na trgih, prodajanja samega sebe kot delovne sile in pravih voditeljev, ki se nam nenehno ponujajo kot blagovne znamke ali kot menedžerji.

Kapitalistične poti, ki jih ubira za nas kapitalizem, prav gotovo niso prave, saj jih tlakuje izkoriščanje delovne sile, kar je nemara očitno. Številni politiki in ekonomisti sicer trmasto verjamejo, da so poti prave, a saj se je tudi nekoč zdelo, da ni poti razen Titove. S potjo je namreč zelo enostavno: ustvarjamo jo tako, da hodimo. Nikakor ni vgravirano v granit, da moramo hoditi po poti, ki jo priporočajo politiki, bankirji, ekonomisti ali administratorji iz Bruslja.

Kriza je lahko priložnost za ustvarjanje nove poti. Politiki je ne bodo ustvarili, kajti v času krize nikakor niso svobodni, da delajo, kar hočejo. V nekem radikalnem smislu je čisto vseeno, ali je takrat na oblasti Tito, JJ ali Alenka Bratušek; in še najmanj je pomembno, kako je kdo oblečen. V času krize morajo politiki preprosto narediti, kar morajo narediti, kajti kapitalizem deluje po železnih zakonitostih, ki jih je treba ubogati, če si na njegovi poti.

Torej bi lahko rekli, da ni nobene potrebe po menjavanju vlade v Sloveniji, kakor se je tudi nekoč zdelo, da bo mogoče hoditi po Titovi poti še po njegovi smrti, kajti kapitalizem je mogoče reševati na en sam način, ki ga zmore vsaka tehnična vlada. Pa vendar je kriza lahko tudi priložnost za nekaj novega.

Sam bi bil previden, pravi Badiou, ko ga sprašujejo, ali je trenutna kapitalistična kriza velika priložnost za levico. Res je, nadaljuje filozof, da kapitalizem ni najboljši od vseh mogočih svetov, toda po drugi strani nisem prepričan, da je kriza vselej priložnost za nastanek nečesa novega. Številne krize so imele v zgodovini strahovite posledice. Kriza kapitalizma sama po sebi še ni zagotovilo nove vizije, dodaja Badiou.

Res je, da so številni ljudje danes nezadovoljni, celo nesrečni, lačni in v zelo težkem položaju, saj nimajo služb oziroma dela, toda to samo po sebi še ne zagotavlja, da se bodo uprli sistemu. Badiou poudarja, da je za upor potrebna ideja, velika ideja. Ni upora brez velike ideje in brez razmišljanja o njej.

Komunizem je velika ideja in je pravo ime za drugačno obliko občestvenega življenja, nadaljuje Badiou. Gotovo je tako. To je ideja o življenju, ki ni podrejeno privatnim interesom, tekmovalnosti na trgih, kopičenju profitov in upravljanju življenja skladno s tem, kar o njem vedo menedžerji in drugi upravljavci.

Vstajniki so zato danes na resni preizkušnji. V soboto ne bodo več mogli vzklikati, naj JJ odide, saj je že odšel. Ne bodo mogli smiselno zahtevati, naj vlada odide, saj je odšla. Kaj bodo torej vzklikali? Kaj bodo zahtevali? Višje plače? Teh ne more zagotoviti niti Alenka Bratušek. Še Tito bi imel velike težave, saj so se časi zelo spremenili.

Potrebna je tretja pot. A ne tista, o kateri je nekoč sanjal Tony Blair. Novo pot bomo ustvarili z novim razmišljanjem o izkoriščanju delavcev, saj smo vsi delavci. V času vstaje bi zato namesto znanih gesel pričakoval zgodbe, pripovedi konkretnih delavcev o izkoriščanju in marksistične učne ure teoretikov.

Za soboto torej predlagam branje Kapitala in pripovedovanje delavcev. Na koncu bi sprejeli skupno deklaracijo o tretji poti, na katero smo morda že stopili. In če smo, nikakor ne bi smeli prehitro skreniti z nje.