Vprašanje je bodisi odveč ali pa ni dobro – kar zopet pomeni, da je odveč. Ni dobro zastavljeno, če njegov zastavljavec hoče recept ali pravilni šolski odgovor; dobro je zastavljeno le v primeru, ko njegov nosilec ve, da je človek simbolno in duhovno bitje – a v tem primeru že pozna odgovor, zato je vprašanje retorično, oziroma je odveč.

Resnična sprememba v družbenem polju ni zamenjava nečesa z nečim drugim; na primer ene vlade z drugo. Klasično dialektično vprašanje je vezano na problem identitete in diference ali razlike. Da bi bila sprememba resnična, mora ustvariti novo identiteto. Če je Alenka Bratušek Janez Janša s prijaznim obrazom, to ni nova identiteta. Je stara identiteta, ki ima pač prijazen obraz, to je vse. Revolucionarna tradicija nam sporoča, da je dobra edino tista sprememba, ki ni različica istega.

Sedaj je kristalno jasno: slovenski politiki, čeprav se imajo za leve, za leve pa jih imajo tudi nekateri intelektualci, ne bodo poskrbeli za omembe vredne spremembe. Zakaj ne?

Odgovor je sorazmerno preprost: ker nimajo ideje. Nimajo je in je očitno niti ne želijo imeti, saj hočejo biti zgolj praktični, kar pomeni, da želijo še več istega, to je oblasti oziroma vsega, kar od njih terja kapitalizem. In kaj pomeni imeti idejo?

Tudi odgovor na to vprašanje je precej preprost. Ponudil ga je Platon pred mnogimi leti. S prispodobo, z alegorijo o votlini.

Ljudje živijo v votlini, kjer jim je sorazmerno udobno. Gledajo filme oziroma podobe, ki se izmenjujejo na steni pred njimi, živijo v svetu senc, kjer je toplo, vlažno in prijetno domače. Vklenjeni so, a ni videti, da bi se hotel kdo osvoboditi; ni videti, da okovi koga motijo, saj so v njih že vse življenje, kar pomeni, da so nanje preprosto navajeni.

Sodobni ljudje živijo v gigantski kapitalistični votlini, ki daje vtis, da je brezmejna. Ideologija danes poudarja pomen njihove subjektivne želje, ki jo je mogoče skrčiti na dobro in zdravo življenje, srečo, zadovoljstvo, denar, uspeh, kariero in podobno, kot poudarja Badiou. Tako je življenje v sodobnih okovih. To je življenje brez ideje. Te namreč niso pomembne, kajti v kapitalizmu je pomembno le to, kar je mogoče skrčiti na nekaj praktičnega in neposredno uporabnega, na dobrine in blago z uporabno vrednostjo, medtem ko idej ni mogoče skrčiti na blago in jim določiti cene.

Platon pa je pokazal, da je človek kljub vsemu predvsem bitje idej. In natanko zato hoče iz votline, saj ga zanima resnica: na primer resnica podob, senc in vsega, kar se dogaja v votlini, resnica njegovega življenja torej. Vendar pa hoče ven le, če dobi idejo; ne obstaja želja, ki je želja do resnice, kot je pokazal Freud, brez ideje. Možno pa je živeti tudi z željami, a brez idej, kot živijo številni ljudje v kapitalizmu. Tak je namreč njegov cilj: v kapitalizmu se je treba ogibati trpljenju in živeti dobro življenje. Imperativ ni herojstvo, temveč življenje brez ideje, zato poudarja Badiou.

Življenje brez ideje je življenje z imaginarnimi željami, ki naj jih izpolni kapitalizem, saj je imaginarnim željam mogoče pripisati objekte, te pa je mogoče tudi izdelovati. Kapitalizem je kajpak zadovoljen, da imajo ljudje potrošniki imaginarne želje, saj je njegov cilj izdelati čim več objektov in jih z dobičkom prodati.

Danes živimo v družbah nadzora, ki so tako rekoč po definiciji nenehno v krizi. Neprestano nam zato grozijo z zategovanjem pasov, govorijo o reševanju krize in odplačevanju dolgov. Taka je sodobna totalitarna podoba sveta, zato upravičeno govorimo o vklenjenih ljudeh, o katerih je govoril Platon. Vtis je, da bi morali imeti danes vsi ljudje eno samo željo: reševanje kapitalizma, da bi lahko izdelal in prodal še več objektov želje. A v tem je past.

Herojstvo danes definitivno ni prevladujoča vrednota; nihče ne želi biti junak. Pravzaprav so številni ljudje iskreno prepričani, da danes sploh ni več časa za herojska dejanja. V resnici ne vedo, kaj govorijo.

Vselej je čas za herojska dejanja, za odhod iz Platonove votline; tako je pokazal Platon, z njim pa se je strinjal tudi Jezus iz Nazareta. Človek je namreč bitje želje in idej, zato vsak trenutek lahko dobi idejo, da ne želi več živeti hedonističnega potrošniškega življenja, ki mu ne prinaša resnične sreče, ampak zgolj njene simulirane ponaredke.

Moramo ven, da bi odprli možnost za razumevanje resnice sveta, v katerem živimo, saj je želja bistveno želja po resnici. Tako je osnovno Platonovo spoznanje. Znotraj sveta smo namreč zaporniki, ne subjekti. Med sorazmerno zadovoljnim zapornikom in subjektom je pomembna razlika. O emancipaciji ljudi lahko govorimo šele, ko imamo idejo, da odidemo ven, saj potrošniki v votlini nikoli ne morejo biti emancipirani, kajti lastno eksistenco želijo skrčiti na življenje v pričakovanju objektov želje.

Oblastniki zato vselej trdijo, da moramo ostati znotraj, ker je to po njihovem prepričanju nujno, realno in razumno. Kdor gre ven, je seveda takoj razglašen za utopista in sanjavca. Oblast kajpak hoče spremembe, le znotraj votline morajo biti. Določa, kaj je možno, katere spremembe so mogoče. Pomembno je zato poudariti, da je oblast vselej za spremembe, zato ni res, da ovira ljudi, ki jih tudi hočejo; prav spodbuja jih k spremembam. Propaganda ima zato vedno enako obliko: hočemo reforme in spremembe. Vprašanje oblasti je torej vprašanje, katere spremembe so določene in možne. Spremembe nikakor niso prepovedane, ampak so dobesedno zaukazane. Znotraj votline, kajpada.

Sodobna osebnost je zato iskalec, medtem ko junak ni iskalec, saj verjame, da je mera življenja zunaj njega – je namreč ideja. Ideje ni mogoče reducirati na nekaj praktičnega in uporabnega znotraj obstoječega sveta, ni je mogoče skrčiti na objekt. V življenju je paradoksno glavna vrednota onkraj življenja.

V kapitalizmu ni ideje o herojstvu, saj je ni mogoče unovčiti, poudarja Badiou. Vendar pa osebna harmonija sploh ni cilj življenja in eksistence. Platon dokazuje, da je šele heroj zares srečen, globoko srečen, kajti njegova izkušnja je izkušnja resnične sreče, ne površinske.

Badiou se strinja s Platonom. Biti znotraj pomeni biti znotraj nečesa, kar je objektivno. Oblast je lahko tudi prijazna in spodbudna; sodobna oblast je natanko taka. Ostajati znotraj pomeni pristajati na to, kar določa oblast. Pomeni biti za spremembe, ki so možne, pri čemer oblast določa, kaj je možno in kaj ni.

Obstajajo pa tudi druge in drugačne spremembe – tako je subjektivno stališče. Ko tako verjamem, sem z eno nogo že zunaj in sem na poti k izkušnji resnične sreče. Imam idejo zunanjega prostora, kjer lahko določimo nove možnosti. Oblast bo seveda takoj nastopila zoper take ideje.

A mi vztrajamo. Komunizem je možnost zares drugačnega življenja. Družbeni razred, na primer proletariat, je generična množica. To zlasti pomeni, da ni določena in da je ni mogoče določiti. Prvotni kristjani so bili tako generično občestvo, poudarja Badiou. Bili so za spremembo, ki je sprememba za vse, za vsakogar, ne le za to ali ono skupino ljudi. Govorimo o univerzalni spremembi. Svetega Pavla moramo zato brati skupaj z Marxom. Proletariat je generični razred, ki lahko odpre nove možnosti, možnosti za zares drugačno življenje.

Moje prepričanje o tem je znotraj sveta, vendar sega iz njega. Platonov filozof mora imeti vizijo zunanjega sveta, možnosti, da lahko odide. Ven gremo lahko le, če imamo idejo (zunanjega sveta). Brez take ideje ne more nihče ven. Ko imamo tako idejo, imamo idejo nečesa novega in smo tako rekoč že zunaj.

Kako realizirati tako novo idejo? Vprašanje se zastavlja vedno znova, vendar ni dobro. Dejstvo je namreč tole: z novo idejo se že nekaj zgodi, kar ustreza ideji. Ideja sama nas torej že usmerja in postavlja ven. Ne potrebujemo voditelja, čeprav se lahko tudi pojavi. Ko imamo idejo, smo namreč že nekaj naredili, se je že nekaj zgodilo, smo že na poti ven. Slediti moramo ideji – to je v nekem smislu vse, kar moramo narediti. Ali drugače rečeno: razmišljati moramo, pot namreč ustvarjamo korakoma, vsakič znova, ne zasnujemo je enkrat, na začetku, nato pa se je zgolj držimo. V tem je pomemben razloček.

Sprememba je torej znotraj – subjektivna sprememba je premik centra možnega. Ko smo premaknili center, smo že naredili zelo veliko. Potem gremo ven, toda odhod ni povezan s katastrofo. Je afirmativni odhod, je pozitivna katastrofa, kot jo imenuje Badiou. Avtor tega zapisa se z uglednim filozofom kratko malo strinja.