Ne smemo izgubiti razočaranja, gneva in jeze, ki so nas pripeljali na trge in ulice; gojiti moramo svoja nabita čustva, da jih preobrazimo ter spremenimo v kreativno ustvarjanje novih alternativnih modelov v skupnosti. Ne smemo zadušiti ali omejiti ogorčenosti, saj je to tisto kar rabimo, da lahko obdržimo voljo in obrnemo smer in pometemo z vso korupcijo, hinavščino, sprenevedanjem obstoječih oblastnikov. Ne smemo izgubiti vneme in zagona, da spreminjamo svet, družbo ter razmere neenakosti in izkoriščanja.

Sedaj, ko smo se prebudili in vstali, ne smemo popuščati, nasedati na mamljive vabe, strumno in odločno moramo strmeti k uresničevanju zahtev po pravični družbi. Ne smemo opustiti želje in upanja, da postavimo višje etične in kulturne standarde ter zahtevamo nič manj kot pravno državo. Ne bomo dovolili, da nam vladajo koruptivneži, hinavci z dvojnimi merili, brez etike, sramu in odgovornosti, pa tudi, če prisegajo na pozitivno in imajo vklesane nasmeške medtem, ko nam lažejo v obraz.

Politiki se še naprej sprenevedajo in zanikajo realnost; pravzaprav z njo nimajo več stika. Nočejo razumeti, morda pa so res tudi mentalno nesposobni, da bi bili zmožni dojeti kaj jim sporoča ljudstvo. Nismo ovce, ljudstvo vam ne bo več nasedalo. Le-ti svoje arogance ne skrivajo in se nam veselo posmehujejo in ignorirajo izreke najvišjih institucij države; potrebno jim je pokazati mesto, kamor sodijo, ven iz parlamenta, stran od javnih funkcij. Prav mizerno jih je gledati kako spletejo svoje spletke, le da se obdržijo na svojih mestih. Roke so vedno bolj umazane in lepljive, jeziki pa še kar opletajo s plemenitimi besedami. Ne zombiji niso na ulicah, ampak so v parlamentu!

Moramo jim pokazati, da smo mi gospodarji in da so oni zgolj naši uslužbenci, zato so nas dolžni vedno poslušati, konzultirati in upoštevati naše zahteve ne pa, da kar mimo nas ponovno govorijo v našem imenu. Tudi nova vlada ne bo imela prav nobene legitimnosti, dokler ne bo spremenila svojega načina razmišljanja in obnašanja, a že jasno dajejo vedeti, da nam bodo zgolj podaljševali agonijo. Ljudje so pravzaprav eni in isti; vedno tisti, do katerih smo izgubili zaupanje, zamenjala se je le sestava ekipe. Torej se ni v resnici prav nič spremenilo za kar smo vstajniki in vstajnice  odšli na ulice.

Prva predsednica vlade, pa kaj, ko jasno dokazuje, da ni samostojna, ne razmišlja s svojo glavo in nima poguma, da bi zavzela distanco do svojega političnega botra. Zakaj le, brez njega ne bi bila nič in nihče. Bomo kar pozabili na poročilo KPK in tisto, kar je zapisano v njem? GREP bo veselo nakazoval Jankoviču na TR vsakič, ko mu bo v denarnici zmanjkalo drobiža, da bi kaj podmazal, gospa premierka pa bo poskrbela, da se bo denar prilival preko povišanega DDV. No, tudi o uspešnosti njenega minulega dela bi se bilo za vprašati, saj je kot generalna direktorica Direktorata za proračun od 2005-2011 imela dovolj časa, priložnosti in pooblastil za ukrepanje ali vsaj alarmiranje na tempirano bombo.

Še več nas more priti na vstajo 9. marca, da pokažemo in dokažemo, da smo resno motivirani za spremembe in ne politično zmanipulirani. Zahtevamo, da se razčisti kazenska, materialna in politična odgovornost vseh velikih afer katerih bremena nosimo davkoplačevalci. Naj se pridobi nazaj kar se še da zapleniti in je možno izterjati kot povračilo škode ljudstvu, državi. Na čelu ropa ljudstva so seveda banke in odgovorni v njih ter njihovi politični botri, ki jim tudi sedaj ščitijo hrbte. Zopet je dilema kaj narediti z bankami, slaba banka ali dokapitalizacija; zgolj metanje peska v oči ljudstvu, saj nobena politična opcija na oblasti nima resnega namena zahtevati odgovornosti od krivcev; sami so do vratu vpleteni v to plenjenje.  K temu jih moramo tako ali drugače prisiliti.

Predsednica SEM-Si

Elena Pečarič