Šli smo iz dežja pod kap. Politične igrice se bodo nadaljevale tudi po padcu vlade JJ in ustoličenju nove predsednice. Da ne bi kdo še imel kakršno koli iluzijo, da se bo res kaj spremenilo, da bo kaj bistveno drugače ali celo bolje. Gre preprosto še za en velik nateg v celi seriji, ki nam jih že leta in leta servirajo kot najboljši možni dnevni meni; na srebrnem pladnju je govno. In mi naj to stoično pojemo ne da bi bruhali? Seveda rešujejo svoje riti, rešujejo kar se rešiti da pri razpadajoči oblasti, ki jim polzi iz rok. Vsi so si izračunali, da se jim ne splača na volitve, preveriti zaupanje ljudi, prevzeti odgovornost. Strankarske blagajne so prazne in politična kampanja stane premosorazmerno s pokvarjenostjo, ki jo želiš prikriti.

Kako hitro so zbledele visokoleteče besede, ki so jih postavljali ti in oni strankarski veljaki, pa medijski strokovnjaki in oblikovalci mnenj ter razni samooklicani intelektualci in pravičniki o etiki, ki jo je treba spoštovati in višjih standardih za funkcionarje. Kako, da so sedaj vsi tiho, čeprav je Jankovič še vedno na svojem mestu župana MOL? Gre za iste ljudi, isto združbo, z istimi metodami, isto logiko delovanja… razlika… drugi ideološki predznak? Kako ljubeče sta se objela in poljubila zamrznjeni predsednik PS in sveže pečena predsednica PS. Svaka čast kreativcu, ki si izmišlja PR trike za Jankoviča; zamrznitev, bianko odstopna izjava…veliko bolj duhovito od Janševe paranoje na komuniste.

“Res sem pokvarjena in zlonamerna, da povsod vidim le priložnost za kritiko”, se bodo gotovo branili in dodali, da gre le za dobro države, ki ne sme izgubljati dragocenega časa, tekati mrtvi tek in zapravljati priložnosti, da se reši... česa že? Mora reševati kapitalizem, servisirati dolg in razprodajati prihodnost ljudi, da bodo v EU zadovoljni z opravljenimi domačimi nalogami ne glede na to kdo se že pod njimi podpiše.

Niste še dojeli, da nastopajo novi časi, kjer bo potrebno razmišljati v novi paradigmi. Stroške politike je potrebno drastično zmanjšati, vsaj prepoloviti financiranje strank, odvzeti privilegije poslankam in poslancem, zmanjšati število parlamentarnih mest, omejiti mandat na dvakratno izvolitev. Resno bi veljalo razmisliti tudi o neprofesionalnosti poslanske funkcije, tako bi se morda prej znebili karieristov, oportunistov in političnih parazitov. Povečati vzvode neposredne demokracije in aktivno vključevanje pri sooblikovanju politike s strani zainteresirane javnosti, popolno transparentnost postopkov in financ.

Še vedno sem v evforiji zaradi neverjetne zmage Gibanja 5 zvezd v Italiji, s katero so dokazali, da je “nemogoče” mogoče in možno. Tudi mi imamo torej še vedno upanje na revolucijo, ki bo spremenila temelje same družbene ureditve. Ne bo nasilna, ampak interaktivna. Dovolj in preveč je bilo vsega, čas je, da se politiki predate in z dvignjenimi rokami stopite iz parlamenta. Počistiti je potrebno vso korupcijo in zasebne interese, zato je potrebno začeti tam, kjer riba smrdi, pri glavi. Ne bomo se maščevali za vse storjeno, a si bomo ponovno prilastili pokradeno in vzpostavili mehanizme kontrole, da se kaj takega ne bi več ponovilo.

Pomlad šele prihaja in z vstajami je potrebno nadaljevati ter jih stopnjevati. Prav nič še nismo dosegli kar smo si zastavili, a morda mora še dozoreti čas dejanskih alternativnih rešitev. Na nas je, da ne zaspimo, da ne klonimo, da ne popustimo pred novo uprizoritvijo političnega teatra, ki bo morda navidez bolj prijazen in z nasmeškom, a prav zato nič manj spolzki in pokvarjen. Pokazati in dokazati bo potrebno, da nam ni šlo le za menjavo politične opcije, za zamenjavo gospodarjev, ampak za zamenjavo koncepta političnega in družbene ureditve. Nič manj ni vredno našega truda.